Untitled document

PREDGOVOR

OM NAMO BHAGAVATE ŠRI RAMANAJA

Gospod Dakšinamurti je izvirni Guru v dolgi in sijajni liniji učitelj-učenec, ki se je, vodeč vse iskrene iskalce,

neprekinjeno nadaljevala do današnjega dne. Guru naklanja Milost in Sočutje ne le človeškim bitjem,

marveč tudi živalim, pticam in rastlinam; primere tega najdemo v Ramajani in Bhagavata-Purani.

V prvi polovici prejšnjega stoletja so privrženci in obiskovalci, ki so prišli po blagoslov Bhagavana Šri

Ramane Maharšija, prav tako bili priče takšnih dogodkov in ti so zabeleženi v raznih knjigah. Pričujoča

knjiga, ki si ponižno prizadeva prevesti vse tiste zabeležene prilike, bo bralcem pokazala, kako je Guru

Ramana skozi vse svoje življenje enakovredno delil svojo Milost med ljudi, ptice in živali ter rastline.

Vrhunski simbol Nedvojne Zavesti te dobe, Bhagavan Guru Ramana, ni poznal dvojnosti in ni nikoli delal

razlik v smislu višje in nižje oblike življenja. Njegovo sočutje do živali in rastlin je bilo najvišje vrste. Duše,

ki so se naselile v obliki drugačne od človeške, so lahko užile Gurujevo Milost zaradi svoje predanosti in

marljive duhovne vadbe v prejšnjih življenjih. Takšne razvite duše je Guru Ramana vzdignil in osvobodil. V

Šri Ramanašramu so bili zanje postavljeni nagrobniki.

Tako na hribu Arunačala kakor kasneje ob njegovem vznožju so živali v njem našle velikega tovariša,

dobrotnika in vodnika. Prejele so njegovo ljubezen in Milost. Kar zadeva kravo ‘Lakšmi’, opico ‘Nandipaijan’,

belega pava ‘Madhava’ in psa z imenom ‘Jakec’ je bila njihova predanost Bhagavanu Ramani neprekosljiva.

Ta knjiga naj bo navdih za vse nas, da se popolnoma predamo Sadguruju Bhagavanu Ramani in sprejmemo

njegovo Božansko Milost.

Tiruvannamalai

14. julij 2008

Predsednik

Šri Ramanašramam

VSEBINA

Predgovoriii

1. poglavje: Oris življenja Bhagavana Šri Ramane Maharšija1

2. poglavje: Bhagavan in njemu vdane živali16

3. poglavje: Bhagavanov satsang25

4. poglavje: Bhagavanove privrženke - krave31

1. Gomatha Lakšmi 31

V spomin 55

2. Črna krava 63

3. Teliček - privrženec 64

5. poglavje: Bhagavanove družabnice - opice68

1. Opičja meditacija69

2. Opičja hvaležnost70

3. Čarobni vibhuti72

4. Samadhi ostarelega opičjega kralja74

5. Nandipaijan - kruljava opica75

6. Venkitu in Nondi79

7. Nondijevo kronanje81

8. Opičja pravila obnašanja83

9. Rivalstvo za sedenje v Bhagavanovem naročju84

Opice v Šri Ramanašramu85

10. Obisk starega opičjega kralja86

11. Tvegana pot - blagoslov novorojenemu86

12. Dedkovo nevarno potovanje87

13. Bhagavanova empatija89

14. Opičja osredotočenost91

15. Zavetišče92

16. Bhagavanovo opozorilo93

17. Bhagavanov ukaz93

18. Trpim jaz94

19. Prekoračitev uradnih navodil94

20. Prazen kavč96

21. Kaj moreš glede tega ?96

22. Bhagavanovo pokroviteljstvo97

23. Opica - sadeži manga99

24. Poslušna opica99

25. Opičje delo100

26. Praznovanje Dneva neodvisnosti102

27. Ena zavest103

28. Opica in otrok104

29. Bikša za opice105

30. Prijaznost do opic107

31. Spomini108

6. poglavje: Bhagavanovi otroci - psi115

1. Činna Karuppan117

2. Jakec 1.119

3. Kamala121

4. Nila122

5. Rdečko122

6. Gurujev ukaz je upadeša123

7. Napredne duše, ki so prišle k Bhagavanu125

Psički v Šri Ramanašramu127

8. Jakec drugi127

9. Jakčeva vzdržljivost128

10. Jakčevi zadnji dnevi128

11. Bhagavan in kužek129

12. Brezbesedno pritoževanje130

13. Poučevanje s pomočjo psov132

14. Pes ima rajši Bhagavanovo družbo134

15. Ozemeljske pravice135

16. Kužki so kakor otročički135

17. Dovoljenje za jesti136

18. Zdravljenje rahitisa137

19. Dolžnosti zavezan psiček137

20. Svetnik, ki je prišel ponoči 138

21. Uslišana želja 138

22. Bhagavanovo sočutje 139

23. Bhagavanova skrb 140

24. Brez pritožb 140

25. Iddli Svami 141

26. Pes Lakšmana Šarme 141

27. Kruljava mačka 142

7. poglavje: Blagoslovljena duša - srna Valli 145

8. poglavje: Mungi - velike duše 148

1. “Mahatma” - mungo 148

2. Zlatikasti mungo148

3. Mastan iz Desurja - pričevanje149

4. Poročilo Suri Nagame150

9. poglavje: Bhagavan in divje mačke 151

Gepardi, tigri in leopardi 151

1. “Poda” (pojdi proč) 151

2. Enakost človeka in zveri 152

3. Rangasvami in tiger 153

4. Gepard in tiger blizu votline Virupakša 154

5. Leopardi v bližini votline Virupakša 156

6. Gepard blizu Skandašrama 157

7. Leopard in Veda parajana 158

8. Opevanje - Bhagavanovo ime 158

9. Bivališče gepardov 159

10. Tigrov mladič 160

11. Doživetje Madžarke 160

12. Gepardovi mladički 161

10. poglavje: Slon 163

Bhagavan s tempeljskim slonom 163

11. poglavje: Ovca166

1. Najdba izgubljene ovce166

2. Izsledena ovca167

12. poglavje: Najpriljubljenejši - pavi168

1. Bhagavanov prvi par pavov169

2. Navezanost na Bhagavana170

3. Telesni stražar171

4. Ples pavov in kače172

5. Pav in kolam173

6. Tisti, ki nimajo sreče174

7. Beli pav175

8. Univerzalno bratstvo177

9. Spominjanje - pozabljanje180

10. Beli pav in vrana182

11. Bhagavan in pavi183

12. Bela pavica Aštakam184

13. poglavje: Dobrotnik ptic 189

Golobice (golobi) 189

1. Golobji par 189

2. Poškodovani golob 191

3. Ranjena golobica 192

4. Zdravnik Bhagavan 193

Vrabci 194

1. Popolna bitja 194

2. Poročilo svamija Višvanatha 195

3. Pritožba zoper svamija Madhava 195

4. Zaščita pred mrazom 197

5. Zmaga za vrabca 197

6. Bhagavanov nasvet 198

7. Ali se lahko (iz)vali počeno jajce ? 199

8. Ptica v dimniku (vzrok ujetništva) 201

Vrane 202

1. Vranja budnost 202

2. Vrana in papagaj 203

3. Sampurnamovi spomini 204

14. poglavje: Zaščitnik 208

Kače - škorpijoni 208

1. Mrzlo in mehko je 208

2. Kača v Skandašramu 209

3. Poslušna kača 210

4. Ne ubij kače 210

5. Zaščitnik kač 210

6. Zelena kača 210

7. Kača in meditant 213

Zaščitene kače in škorpijoni214

8. Škorpijoni214

9. Žaba215

15. poglavje: Bhagavan - sočuten prijatelj veveric217

1. Zaščita218

2. Kazen za napačno dejanje218

3. Tesnoba219

4. Smrt malih veveričk220

5. Hočemo indijske oreščke221

6. Mati veveričkam222

7. Obračanje navznoter223

8. Ali so veverice butaste ?223

9. Hranjenje veveric224

10. Ti, ki imajo srečo225

11. Spomini227

16. poglavje: Bhagavan in mrčes231

1. Bhagavan in sršeni231

2. Žuželka je rešena234

3. Komarji235

Mravlje237

1. Kolam iz apnenčevega prahu237

2. Prasad za termite238

3. Ahimsa (nenasilje)239

17. poglavje: Abhajam sarva bhuthebhjaha242

(Varnost in sočutje za vsa bitja)

1. Ekamina bilva pūdža242

2. Tulasi Lakšarčana243

3. Ali ne boli kokosove palme243

4. Tudi drevesa boli244

5. Ne tolči drevesa245

6. Cvetovi naj bodo na rastlini246

7. Ne dotikaj se teh semen248

8. Odrešitev trnovega grma250

18. poglavje: Bhagavan v kuhinji255

19. poglavje: Izenačeno videnje (Samadarsatvam)258

20. poglavje: Ahimsa Murti262

21. poglavje: Bhagavan - kogar so ljubila vsa bitja264

DODATEK

1. Sprehod z Bhagavanom do jezera 268

2. Koklja in piščanci (Pogovor z Ramano Maharšijem 286 ) 271

3. Gosenica (Pogovor z Ramano Maharšijem 286 ) 271

4. Molju podoben mrčes (Pogovor z ... 616 ) 271

5. Klateški bik (Pogovor z ... 563 ) 273

6. Slon in veriga (Pogovor z ... 326 ) 274

Kapljice nektarja od Bhagavana 275

SLOVAR 279

1. POGLAVJE

ORIS ŽIVLJENJA BHAGAVANA ŠRI RAMANE MAHARŠIJA

Bhagavan Šri Ramana Maharši se je rodil v Tiručuzhiju, 30. decembra 1879, ob enih ponoči, na prav

poseben dan Ardra daršanam. Bil je drugi sin Šrimana Sundarama Ayyara, lokalnega zagovornika in

njegove vdane žene Šrimati Alagammal. Otrok je dobil ime Venkataraman. Najprej se je izobraževal v

Tiručuzhiju in kasneje v Dindigalu.

Dvajset let je imel, ko mu je umrl oče in tako zapustil svojo ženo, tri sinove in hčer. Družina se je razbila.

Mati Alagammal se je s svojim najmlajšim sinom in hčerjo preselila v svakovo hišo v Manamaduraju.

Venkataraman se je skupaj s svojim starejšim bratom Nagasvamijem preselil v stričevo hišo v Maduraju.

Svoje šolanje je opravljal na Scottovi srednji šoli in zatem na visoki šoli Ameriške misije. Venkataraman,

krepak in zdrav deček, je imel jasen in oster razum. Študijske vsebina ga, zdi se, niso posebej zanimale, saj

se je raje izkazoval v športu.

Prvi omembe vreden dogodek v njegovem zgodnjem življenju se je zgodil novembra l. 1895. Nekega jutra je

na poti v šolo srečal sorodnika in ga vprašal, od kod prihaja. Sorodnik je odvrnil: “Z Arunačale.” Ta odgovor

je na Venkataramana učinkoval čarobno. Že prej je slišal za to ime, vendar ga je ob tej priliki pretreslo do

obisti.

Drugi dogodek, vreden omembe, je bil, ko je naletel na izvod Periapurane, ki je vseboval zgodbe iz življenj

36-ih Najanmarov - tamilskih šaivitskih svetnikov. Mladega Venkataramana je prevzela blaženost, beroč o

življenjih teh predanih Najanmarov, ki so živeli le za služenje in slavljenje Šive, pri čemer so nase gledali kot

na prašne delce ob Gospodovih stopalih.

Navzlic tema dvema pripetljajema je Venkataraman živel normalno do sredine julija 1896. Tedaj je šel skozi

nenavadno preobrazbo. Nekega dne je sam sedel v sobi v prvem nadstropju stričeve hiše v Maduraju.

Iznenada ga je obšel strah, da bo umrl. Čutil je, da bo umrl, čeprav je kot običajno bil trdnega zdravja. Ni

mu bilo mar, da bi se s kom posvetoval, in v tistih okoliščinah se je odločil sam rešiti problem.

Navedimo njegove lastne besede:

Šok je povzročil, da sem se takoj zazrl vase. V mislih sem si dejal: “Sedaj je napočila smrt. Kaj to

pomeni? Kaj je tisto, kar umira? To telo umre.” Hipoma sem dramatiziral prizor smrti. Razkrečil sem

svoje okončine in jih obdržal toge, kakor da je nastopila ‘rigos mortis’. “No, dobro,” sem si rekel, “to telo je

mrtvo. Odneslo se ga bo na kraj pogreba in bo upepeljeno. Toda ali je s telesno smrtjo ‘jaz’ umrl? Ali je to

telo ‘jaz’? To telo je tiho in negibno, ampak znotraj sebe - ločeno od telesa, čutim polno silo moje osebnosti

in celo zvok ‘jaza’. Torej sem nesmrtni duh, stvar, ki presega telo.” Vse to ni bil le razumski proces. Pred

menoj se je pojavilo kot preblisk žive Resnice.

Bhagavan je o gornjem doživetju pripovedoval mnogo let kasneje. Poudaril je, da se je vse skupaj

zgodilo v trenutku, četudi je izkušnjo opisal po korakih, in da je bilo zavedanje ‘jaza’ neposredno in samo

po Sebi osvetljeno, ne pa proizvod kakršne koli misli.

Po ‘izkustvu smrti’ je Venkataraman izgubil vse zanimanje za študij, sorodstvene odnose, prijatelje in šport.

Razvil je večjo skromnost in pohlevnost. Nadalje je opustil vso všečnost in odbojnost glede hrane in jedel je

skrajno ravnodušno.

Venkataraman je skoraj vsak večer zahajal v Šri Minakšin tempelj. Tam je dolgo časa negibno stal pred

podobami Šive, Minakši, Nataradže in 16-ih šaivitskih svetnikov. Preplavila so ga čustva in nevede so se mu

iz oči ulile solze.

Nadaljnjih šest tednov je minilo na ta način. Njegovi sorodniki so z zamero opazovali to dečkovo

spremembo. Vrhunec je napočil 29. avgusta 1896. Venkataramanu so za kazen, ker ni preštudiral svoje

lekcije, naložili, da mora trikrat prepisati poglavje iz Bainove slovnice. Poglavje je prepisal dvakrat, in ko ga

je prepisoval tretjič, se je v njem zbudil nenaden odpor. Omotal je svoje knjige in z zaprtimi očmi zavzel

meditativno držo.

Venkataramanov starejši brat Nagasvami, ki ga je ves čas opazoval, ga je oštel: “Čemu vse to, zanj, ki se tako

obnaša?” “Da,” je pomislil Venkataraman, “kaj sploh počnem tukaj?” Nemudoma ga je prevzela prisotnost

Arunačale. Vstal je, da bi zapustil hišo in se odrekel vsemu tedanjemu in tamkajšnjemu. Svojemu bratu je

dejal, da se mora vrniti v šolo, da bi prisostvoval posebni učni uri, nakar mu je Nagasvami dejal, naj iz škatle

vzame pet rupij in spotoma plača njegove šolske pristojbine.

Venkataraman je to štel za klic svojega očeta, Arunačale, naj odide k njemu. Preletel je atlas in si izpisal

železniško progo ter ocenil, da mu bodo zadostovale tri rupije, ostanek pa je pustil ob pismu, ki bi se ga

zlahko opazilo, in se odpravil na železniško postajo.

Pismo se je glasilo:

Jaz sem v iskanju svojega očeta in

v pokorščini njegovemu ukazu krenil od tod.

To je šele začetek vrlega podviga.

Zatorej se ni treba žalostiti glede te zadeve.

Ni treba trošiti nobenega denarja za namen te izsleditve.

Tako

___________________

Tvoja šolnina še ni poravnana. Zraven prilagam dve rupiji.

Zanimivo je pripisati, da se pismo začne z osebnim zaimkom jaz, kmalu pa preide v neosebni zaimek te, in

nazadnje je pismo pustil nepodpisano.

Venkataraman je odpešačil na železniško postajo. Kupil je vozovnico do Tindivanama, za katerega je menil,

da je najbližja postaja do Tiruvannamalaija. Ni se zavedal, da je obstajal vlak do Tiruvannamalaija, ker je bil

pogledal v star atlas. Na srečo je vlak, ki bi moral odpeljati v poldne, tistega dne zamujal. Vstopil je v kupe

in se sede zatopil v meditacijo. Muslimanski mauli mu je povedal, da obstaja vlak do Tiruvannamalaija in da

mora prestopiti nanj v Villupuramu. Venkataraman je izstopil v Villupuramu. S preostalim denarjem si je

kupil vozovnico do Mambalappatuja, preostanek poti do Tiruvannamalaija pa je sklenil prehoditi. Ko je

pripotoval v Mambalappatu, je izstopil in v vročini prehodil 14 kilometrov ter do večera dospel do templja v

Arayaninalluru. Sedel je v stebriščni dvorani svetišča, poglobljen v meditacijo. Doživel je vizijo slepeče

svetlobe, ki je prežemala celoten prostor. Ko je bil že čas, da hram zaprejo, je pūdžarija (tempeljskega

svečenika) prosil za hrano. Svečenik mu je povedal, da bi hrano lahko dobil v Kilurskem svetišču, ki se je

nahajal približno šest furlongov (1 km) proč. Pospremil je pūdžarija do omenjenega svetišča. Toda po pūdži

tudi tam ni dobil nobene hrane. Bil je zelo utrujen in lačen. Tempeljski bobnar je Venkataramanu odstopil

svoj delež hrane, nekdo drug pa ga je odpeljal do panditove hiše po vodo. Med čakanjem na vodo je

Venkataraman omedlel, pri čemer je spustil hrano in ta se je raztresla po tleh. Ko se je znova ovedel, je

pobral raztresen riž, ga nekaj použil in nato zaspal.

Naslednji dan je bil 31. avgust, Gokulaštami. Bil je ponedeljek. Muthukrišna Bhagavatar in njegova žena,

pobožen Kilurski par, sta se usmilila Venkataramana in ga odpeljala na svoj dom. Poleg hrane, ki jo je dobil

za pojesti, sta mu izročila še zavojček sladkarij. Ker Venkataraman ni imel denarja, je pri Muthukrišni

Bhagavatarju za štiri rupije zastavil svoja rubinasta uhana, da bi lahko prispel do Tiruvannamalaija. Do

naslednjega jutra ni bilo nobenega vlaka, zato je Venkataraman prebil noč na železniški postaji. Tri dni po

odhodu iz Maduraja, 1. septembra 1896, se je Venkataraman zgodaj zjutraj vkrcal na vlak in pred

poldnevom prispel v Tiruvannamalai, bivališče svojega očeta.

S hitrimi koraki in razbijajočim srcem je Venkataraman odšel naravnost k svetišču Arunačalešvare. Kakor

da bi oče pripravil dobrodošlico sinu, so vsi dohodi in vrata v svetišču bili odprti. Žive duše ni bilo tam. Brez

ovir je vstopil v najnotranjejši posvečen prostor. V blaženosti združitve med očetom in sinom je bilo iskanje

dopolnjeno in potovanje končano.

Ko je Venkataraman zapustil svetišče, je brezciljno pohajal naokrog in dospel do vodnega zbiralnika Ayyan

kulama na vzhodni strani Aranučale. Opazil je, da ima pri sebi še vedno zavojček sladkarij. “Ali tudi to

potrebuje sladkarije?” je pomislil in jih vrgel v zbiralnik. Na poti nazaj ga je nekdo vprašal, ali bi si želel

imeti pobrito glavo. Privolil je in neznanec ga je odpeljal v brivnico, kjer so mu obrili glavo. Stoječ na

stopnicah zbiralnika, je razparal majhen košček blaga od svojega dhotija, da bi si napravil kaupino

(prekrivalo za ledja), nakar je preostalo blago vrgel v vodo skupaj s sveto vrvico (simbolom brahminov) in

ostankom svojega denarja. Med vračanjem v svetišče ga je ujel kratek, a močan naliv, ki ga je stuširal in s

tem končal obred sanjase.

Zatem si je Venkataraman za svoje bivališče izbral Dvorano tisočerih stebrov znotraj Arunačalinega svetišča.

Ko so ga začeli nadlegovati paglavci, se je umaknil v globoko jamo sredi dvorane, poznane kot Pathala

lingam, kamor so si le redki drznili vstopiti, ker je bil ta prostor leglo mrčesa in zajedavcev. Brahmana

Svami, kakor so ga sedaj imenovali, je tamkaj sedel popolnoma zatopljen v Jaz. V globoki meditaciji je

pozabil na svoje telo in svet okoli sebe. Za mrčes in zajedalce, ki so prebivali v omenjeni jami, je bil

Brahmana Svami prikladen plen, tako da je imel spodnje dele telesa ogrizene. Vendar je Brahmana Svami

nadalje nepremično sedel tam, zatopljen v meditacijo.

Šešadri Svami, svetnik, ki je že dosti prej prišel v Tiruvannamalai, je prepoznal veličino Brahmane Svamija

in je pogosto poskušal pregnati nagajivce, a največkrat neuspešno. Nekega dne so se na svamijevo zahtevo

nekateri domačini spustili v Pathala Lingam. Vsi so se začudili, ko so ugledali mladega dečka v globokem

samadhiju, čigar stegna so bila od ugrizov mrčesa polna krvi in gnoja. Dvignili so ga iz vdolbine in ga

položili poleg svetišča Subramanje, kjer se je izkazalo, da se mladi svami ne spominja, kaj se je zgodilo. Z

intenzivnostjo svojega očitnega tapasa si je prislužil spoštovanje lokalnih sadhujev, ki so začeli skrbeti za

njegove potrebe. Svami je tri mesece ostal na več mestih v svetišču.

Njegov prvi spremljevalec, Uddandi Najinar, je prišel k svamiju, ko je ta prebival v templju Mangai Pillayar.

Ko se je število obiskovalcev povečalo, je to zmotilo svamija, zaradi česar se je preselil v Gurumurtham,

dvorano na obrobju mesta in tamkaj ostal osemnajst mesecev. Tam mu je bil redno na uslugo spremljevalec,

imenovan Palani Svami. Začeli so prihajati bhakte (vdani častilci) in mlademu Swamiju ponujati hrano. Ves

ta čas, odkar je prišel v Thiruvannamalai, je bil v mauni, ker ni čutil potrebe, da bi govoril. Prav v

Gurumurthamu je mladi Svami prvič razkril svojo identiteto enemu od svojih bhakt, zelo vztrajnemu, tako

da je s koščkom oglja v angleščini zapisal na steno: "Venkataraman, Tiručuzhi."

Brahmana Swami in Palani Swami sta se preselila v sosednji mangov gaj in tam ostala približno šest

mesecev. V mangovem gaju je pridobil znanje svetih spisov, da bi pomagal Palaniju Swamiju, ki si je bil

izposodil nekaj knjig, katerih razumevanje je bilo težavno. Svami si je ta dela zlahka zapomnil in za

začudenega spremljevalca povzel njihovo vsebino. Pozneje je naštudiral sanskrt, telugu in malajalam, ob

tem ko je razlagal duhovna besedila, napisana v teh jezikih.

Nelliappier, stric Brahmana Swamija, je izvedel, da je njegov nečak spoštovan svetnik v Tiruvannamalaiju.

V mangov gaj je prišel s prijateljem in sprva jima ni bilo dovoljeno vstopiti, ker je lastnik želel strogo omejiti

število obiskovalcev. Nelliappier je nečaku poslal listek in dobil dovoljenje za vstop. Nelliappier je bil

presenečen, ko je zagledal neurejenega, neumitega mladeniča, ki je odmaknjeno sedel z razmršenimi lasmi

in dolgimi nohti. Svamija je njegov stric prosil, naj se vrne z njim, da bo lahko poskrbel za njegove potrebe.

Vendar je moral oditi razočaran.

Brahmana Swamija je njegova mati Alagammal

obiskala, ko je bil v Pavalakunru, templju na eni od

vzhodnih vzpetin Arunačale. Mati je, jokajoč sina pregovarjala in ga prosila, naj se vrne z njo. Toda sin je

ostal neomajen. Svami ji je pod pritiskom odgovoril in na papir napisal: "Predpostavljeni upravlja usodo

duš v skladu z njihovimi preteklimi dejanji - njihovo prarabdha karmo. Čemurkoli je usojeno, da se ne bo

zgodilo, se ne bo zgodilo - če se še tako trudite. Vse, kar je namenjeno, da se zgodi, se bo zgodilo - četudi

poskušate vse mogoče, da bi to ustavili. To je gotovo. Zato je najbolje, da človek molči."

Mati Alagammal se je s težkim srcem vrnila v Manamadurai.

Leta 1900 se je Brahmana Swami preselil v votlino Virupakša, ki se nahaja na vzhodnem pobočju Arunačale.

Tam se je leta 1907 slavni sanskrtski učenjak Kavyakanta Ganapathi Muni pod vročim soncem povzpel na

hrib in padel na obraz pred Swamijem, ki je sam sedel na verandi votline. Muni je z rokami zagrabil

Swamijevi nogi in drhteč od čustev zavpil:

"Vse, kar je treba prebrati, sem prebral. Celo Vedanta Šastro sem v celoti razumel. Džapo sem

izvajal do zadoščenja svojega srca. Kljub vsemu še do danes nisem razumel, kaj je tapas. Zato sem poiskal

zatočišče pri tvojih stopalih. Prosim, razsvetli me o naravi tapasa. "

Mladi Brahmana Swami je nekaj časa gledal munija, da bi potem svoj molk prekinil z besedami:

"Če kdo opazuje, od kod vznikne pojem ‘jaz’, se mu um poglobi v to; to je ’tapas’. Če pri ponavljanju

mantre opazujemo Vir, iz katerega izhaja zvok mantre, je um zaglobljen v To; to je Tapas."

Odgovor ni le zadovoljil munija, ampak ga je tudi napolnil z veseljem. Izjavil je, da mora biti mladi

Brahmana Swami, ki so ga starejši imenovali `Venkataraman´, odslej znan kot "Bhagavan Šri Ramana

Maharši". Bhakte so mladega Svamija začeli naslavljati z ’BHAGAVAN’, kar pomeni ’Božanski’ ali preprosto

’Bog’.

Leta 1911 je k Bhagavanu prišel njegov prvi zahodni privrženec, g. F. H. Hurrthreys, ki je nauke Bhagavana

objavljal v reviji The International Psychic Gazette, ki je izhajala v Angliji.

Leta 1916 je prišla Bhagavanova mati Alagammal in potlej stalno bivala pri Bhagavanu, ki je takrat živel v

votlini Virupakša. Izgubila je najstarejšega sina Nagaswamija in snaho, ženo najmlajšega sina

Nagasundarama. Ker ni imela nikogar več, ki bi skrbel zanjo na stara leta, je Alagammal odšla k Bhagavanu,

ki je res poskrbel zanjo, vendar ji kot materi ni izkazoval nobenih posebnih privilegijev. Nagasundaram se je

kmalu pridružil Bhagavanu in svoji materi ter kasneje postal sanjasi pod imenom Nirandžanananda Swami.

Kmalu po prihodu matere in mlajšega brata se je Bhagavan iz votline Virupakša preselil v Skandašramam,

nekoliko višje na hribu, neposredno nad votlino Virupakša. Tam je bila prostorna votlina, v kateri je bhakta,

imenovan Kandaswami, sam zgradil majhno puščavniško zavetišče za Bhagavana. Pred tem je Bhagavan ob

votlini odkril nepresahljiv izvir. Kandaswami je ob zavetišču posadil sadike manga in kokosovega oreha. Da

bi izkazal priznanje Kandaswamijevemu težaškemu delu, je Bhagavan vztrajal pri tem, da se ašram imenuje

Skandašramam.

Bhagavan je spremljal in usmerjal svojo mati, jo odvajal od posvetne navezanosti in jo oblikoval za duhovno

pot, da bi lahko dosegla končni cilj v življenju - osvoboditev iz kroga rojstev in smrti. Alagammal je maja

1922 dosegla maha samadhi. Bhagavan je bil z njo do konca.

Materino telo so oboževalci pokopali ob vznožju hriba Arunačala, na južnem pobočju med Palithirthamom

in templjem Dakšinamurthi. Zbrala se je velika množica ljudi, da bi ji poslednjičizkazala spoštovanje.

Nad njenim samadhijem je bil postavljen sveti lingam. Kasneje so zgradili tempelj, imenovan

Mathrubhutešvara, Gospod, ki se je manifestiral kot Mati.

Ko je po dogodku nekdo pripomnil, da je mati umrla, ga je Bhagavan takoj popravil: "Ne. Mati se je združila.

Postala je eno s celoto." Ob neki drugi priložnosti pa je Bhagavan pripomnil: "Kam je odšla mati? Še vedno

je tu."

Bhagavanov brat Nirandžanananda Swami, znan tudi kot Činna Swami, je ostal v bližini materinega

samadhija in skrbel za vsakodnevno pūdžo. Bhagavan je pogosto prihajal iz Skandašramama, da bi obiskal

materin samadhi. Nekega večera decembra tistega leta je prišel iz Skandašramama in ostal za stalno v

bližini materinega samadhija. Bhakte so mu sledili, nato pa so bile zgrajene stavbe. Tako je nastal sedanji

Šri Ramanašramam.

Leta 1930 je Bhagavana obiskal g. Paul Brunton, zahodni iskalec. V svoji knjigi A Search in Secret India

(Iskanje v skrivni Indiji) je opisoval tako Bhagavana kakor tudi izkušnje, ki jih je doživel v Indiji. Ljudje po

vsem svetu so se skozi to knjigo seznanili z Bhagavanom in njegovimi nauki. Častilci z različnih koncev sveta

so začeli prihajati v Thiruvannamalai, da bi prejeli daršan Bhagavana.

Bhagavan je učil vičaro, samoizpraševanje - od ljudi je zahteval, naj se pozanimajo o viru, iz katerega

vznikne pojem "jaz". Dejal je: "Samoizpraševanje je edino nezmotljivo sredstvo, edino neposredno sredstvo

za spoznanje brezpogojnega, absolutne Biti, kar dejansko ste."

V Bhagavanovi navzočnosti so bhakte zadobili duševni mir in ugotovili, da je večina njihovih dvomov

razrešenih, ne da bi Bhagavanu sploh morali postaviti kakšno vprašanje. Čeprav je Bhagavan učil predvsem

z izjemno močjo duhovne tišine, je na prošnje bhakt odgovarjal tudi ustno.

Literarna dela je Bhagavan večinoma napisal na prošnjo svojih privržencev. Nekatera njegova dela so bila

spontani izlivi predanosti svojemu očetu Arunačali, denimo Šaivitski svetniki (bhakti), druga dela pa so bila

bolj v skladu z nedvojnostjo advajte vedante (džnana). Toda v njegovi navzočnosti sta bhakti (pot

predanosti) in džnana (pot spoznanja) postali eno in isto. Bhagavan je prevedel v tamilščino tudi nekatera

dela Adija Šankare. Bhagavanova Zbrana dela so bila objavljena v tamilščini in prevedena v več različnih

jezikov.

Poleg Bhagavanovih biografij je več njegovih častilcev obeležilo spomine na dogajanje v dvorani ob njegovi

navzočnosti v obliki dnevnikov. V vseh teh knjigah lahko vidimo njegovo sočutje, ljubezen, skrb in enako

obravnavo vseh bitij, bodisi ljudi, živali, ptic, žuželk ali rastlin. Bhagavan ni nikoli živel v samoti; bil je

dostopen vsem, celo živalim in pticam, ob katerem koli delu dneva ali noči. Ni poznal razlikovanja med

višjimi in nižjimi oblikami ali bogatimi in revnimi. Imel je samadaršan, enak pogled na vsa bitja.

V začetku leta 1949 se je pod komolcem Bhagavanove leve roke pojavila bulica. Na začetku ni izgledalo nič

resnega. Kasneje je operacija pokazala, da gre za sarkom. Ostal je miren in obvladan ter svoje telo prepustil

zdravljenju, kakor da telo ni bilo njegovo. Deloval je zgolj kot priča telesa. Uklonil se je željam svojih bhakt

in dopustil zdravljenje z različnimi pristopi, vendar nobeden ni bil uspešen.

Do zadnjega dne je Bhagavan, čeprav slaboten, dajal daršan svojim vdanim častilcem, ki so šli mimo

odprtih vrat sobe, v kateri je bival. Zaradi velikanske množice ljudi je bil daršan posamezniku na voljo le za

sekundo ali dve. Toda med temi tihimi daršani so oboževalci čutili stalni tok Bhagavanove milosti in sočutja.

Arthur Osborne opisuje Bhagavanovo mahanirvano na dan 14. aprila 1950 v svoji knjigi Ramana Maharshi

and the Path of Self Knowledge:

Po večernem daršanu se bhakte niso razšli na svoje domove kot običajno. Tam jih je zadrževal strah. Okoli

sončnega zahoda je Šri Bhagavan svojemu spremstvu velel, naj ga dajo v sedeč položaj. Vedeli so že, da je

zanj vsak gib, vsak dotik boleč, vendar jim je rekel, naj jih to ne skrbi. Sedel je tako, da mu je eden od

spremljevalcev podpiral glavo. Zdravnik mu je začel dajati kisik, vendar ga je z zamahom desne roke

odvrnil. .... Nepričakovano je skupina zelo predanih, ki je sedela na verandi pred dvorano, začela peti

Arunačala Šiva’ (Aksharamana Malai). Ko jo je slišal, so se Šri Bhagavanove oči odprle in zasijale. Bežno se

je nasmehnil z nepopisno nežnostjo. S kotičkov njegovih oči so se usule solze blaženosti. Sledil je še en

globok vdih in nič več. Ni bilo nobenega boja, nobenega krča in nobenega drugega znaka smrti. Le naslednji

vdih ni več prišel.

Ura je bila 20:47 in natanko v tistem trenutku se je proti vrhu Arunačale v severovzhodni smeri počasi

približevala ogromna zvezda. Mnogi so ji bili priča na številnih krajih, vse do Delhija in Šrilanke.

Malce prej je Bhagavan na vprašanje, kaj bo z njimi brez Bhagavana, žalujočemu bhakti odvrnil: "Telesu

pripisujete prevelik pomen ... Pravijo, da bom odšel. Kam bi lahko šel? Tukaj sem."

To je jasno pomenilo,

da konec njegovega telesa ne bo ukinil njegove milosti in vodenja. Zato bo samo vzdušje Šri

Ramanašramama vedno prežeto z njegovo prisotnostjo. Mir, ki vlada v ašramu, ni nekaj pasivnega, temveč

živahno navdušenje. Njegova prisotnost ni omejena le na Tiruvannamalai, tako zdaj kot takrat. Kjer koli so

bhakte, ti najdejo Bhagavana, svojega guruja, njegovo milost, podporo, notranji mir in notranjo navzočnost

vedno enako intenzivno. Kakor nekoč tako tudi zdaj se ob obisku Šri Ramanašramama globoko v duši naseli

tolažba. Obisk in bivanje v ašramu podelita blaženost, ki jo je mogoče le doživeti; težko jo je opisati z

besedami.

Bhagavan Šri Ramana Maharši je vedno prisoten kot naš notranji Guru. V srcih svojih predanih večno

prebiva kot brezčasna, brezkrajna notranja Atma.

VIR

Vsebina poglavja

1. Življenjski oris Bhagavana Šri Ramane Maharšija

Sklic

Sri Maharshi - A Short life Sketch ,

avtor: M.S. Kamat, stran 2.

Selfrealization ,

avtor: B.V. Narasimha Swarny, stran 24.

Ramana Maharshi and the Path of Self

Knowledge, avtor: Arthur Osborne, stran 41.

ibid , stran 108

ibid , stran 176

ibid , stran 222-224

ibid , stran 222

2. POGLAVJE

BHAGAVAN IN ŽIVALSKI ČASTILCI

"V telesu, neukem kravjem pastirju, opici ali psu, goljufu, učenjaku ali bhakti, on povsod vidi isto bitje in je

povsem nepristranski."

(Ramana Gita, 18. poglavje, 22. verz)

Neki vdani častilec je vprašal Mahatmo: "Svami! Kako spoznamo džnanija?"

Mahatma je odgovoril: "Džnani je tisti, ki ohrani uravnotežen, miren um v vsaki situaciji, ki na vsa bitja

gleda z univerzalno enakostjo, ki goji ljubezen, skrb in sočutje do vseh bitij; ne glede na to, ali gre za

rastlino, žival, ptico, žuželko ali človeka."

Verniki in obiskovalci Šri Ramanašramama so ob različnih priložnostih, ko je bil Bhagavan navzoč, izkusili

vse te lastnosti. Ne le ljudje, tudi živali in ptice so bili popolnoma svobodni, neustrašni in mirni, ko je bil

Bhagavan v bližini.

Krava Lakšmi, pes Jakec, blagoslovljena vrana in jelen Valli so bili osvobojeni z Bhagavanovim blagoslovom.

V Šri Ramanašramamu so živali, ki jih je osvobodila Bhagavanova obilna milost, primerno pokopali in jim

postavili nagrobnike. Bhagavan je celo napisal tamilsko pesem ("Venba") o kravi Lakšmi, v kateri je dejal,

da je dosegla mukti.

Pravijo, da če človek umre, ne da bi uresničil svoj Jaz, bo šel skozi cikel rojstev in smrti glede na svojo

karmo, se pravi dobra ali slaba dejanja, ki jih je storil v svojem zemeljskem življenju. Za ljudi obstajajo tri

vrste karme. Prarabdha karma ali človekova usoda, agamja karma oziroma na novo zbrana karma glede

na njegova dejanja v tem zemeljskem življenju, in sančita karma, kar zajema celotno nakopičeno karmo iz

prejšnjih rojstev. O tem, ali se bo človek rodil na višji ali nižji ravni, odloča njegova prarabdha karma, tj.

del sančita karme.

Pravijo, da razen ljudi druge oblike življenja, kot so živali, ptice, rastline itd., ne kopičijo nove karme, ker

nimajo razumske moči kot ljudje. Izčrpajo le svojo prarabdha karmo in ne kopičijo agamja karme. Njihova

sančita karma ostane takšna, kot je.

V hinduizmu na splošno velja prepričanje, da se mora nekdo za osvoboditev iz kroga rojstev in smrti roditi

kot človek. Toda Bhagavan je nakazal, da lahko popolnoma zrela duša privzame telo živali, rastline, ptice ali

katerega koli drugega bitja, da izčrpa preostalo karmo. V puranah in epih smo brali tudi o tem, kako je

Gospod osvobodil živali iz samsare. V Ramajani je ptica Džataju dočakala svojo osvoboditev v rokah

Gospoda Rame, slon Gadžendra pa v Bhagavatamu prek Gospoda Višnuja, govori se, da je svetnik

Umapathi Šivam v Čidambaramu osvobodil celo trnovo rastlino.

Bhagavan je enako in nepristransko upošteval vsa bitja, katere je usoda pripeljala v stik z njim. Njegovo

videnje je bilo univerzalno. Z živalmi in pticami je ravnal enako ljubeče in sočutno kakor z ljudmi, one pa so

enako predano ljubile njega. Privlačil jih je podobno kakor v primeru ljudi. Ni dovolil, da bi jim povzročali

najmanjšo bolečino, in je celo grajal častilce, ki so trgali rože ali udarjali po drevesnih vejah, da bi otresli

sadeže.

Preden se je Bhagavan preselil na hrib Arunačala, je osemnajst mesecev živel v Gurumurthamu. Že takrat so

ga privlačile veverice in ptice. V njegovi bližini in okolici so si ptice zgradile gnezda. V tistih dneh se je zdelo,

da se Bhagavan ne zaveda sveta okoli sebe, saj je ves čas sedel mirno in tiho, skoraj kot kip. Kljub temu je

pozorno spremljal dogajanje okoli sebe. Globoko je ljubil naravo.

V poznejših letih, ko se je Bhagavan preselil v Šri Ramanašramam, se je spominjal, kako si je ptica zgradila

gnezdo v blatu poleg mesta, kjer je sedel v Gurumurthamu. V gnezdo je znesla jajca in jih izvalila. Ko so

mladiči zrasli, so skupaj z materjo odleteli. Kasneje je isto gnezdo zasedla veverica. Bhagavan se je spomnil

tudi življenjskega cikla sršenov, ki ga je pozorno opazoval, in svoje opazovanje uporabil za razlago nekaterih

vedantskih konceptov.

Ko se je Bhagavan preselil na hrib Arunačala, je Palaniswami postal njegov družabnik, bhakta in

spremljevalec. Sčasoma so k njemu začeli prihajati bhakte in obiskovalci. Velika, božanska moč v

Bhagavanu ni privlačila le človeških častilcev, temveč tudi živali in ptice, tako kakor magnet privlači železo.

Ko je bival v votlini Virupakša, so ga obiskovale vse vrste ptic in živali. Veverice, papige in vrabci, ki so

sedeli na bližnjih drevesih, so se poskušali z njim pogovarjati v svojih jezikih. Opice so prihajale v skupinah

in taborile v bližini votline Virupakša. Pavi so razprli svoja peresa v obliki perjanice in plesali pred njim. Psi

so poležavali na soncu v njegovi bližini; divje živali so prihajale k vodnemu izviru v bližini votline, pile vodo

in gledale Bhagavana ter rjoveč oznanjale svoj prihod in odhod.

K Bhagavanu niso prihajale le živali in ptice, ampak je pritegnil celo kače, škorpijone, kuščarje in pajke.

Bhagavan je bil v tesnem stiku z vsemi bitji, saj je razumel njihovo govorico, kretnje in čustva. Bil je

sarvadžna, Vsevedni, poznavalec vsega. Po drugi strani so vsa bitja razumela njegov jezik, geste in poglede.

V skladu s tem so ga ubogala. Skozi prijetno druženje se je med Bhagavanom in živalmi razvilo prijateljstvo.

Ta odnos ni bil običajen. V njem je bila božanskost. Živali in ptice so vedele, da je Bhagavan njihov

dobrotnik. Niso se ga bale. Ker je bil neustrašen, so bile tudi one neustrašne. Vedele so, da skrbi zanje in jih

ljubi.

Bhaktini Suri Nagamma, avtorica knjige Pisma iz Šri Ramanašramama, je nekoč gospe in gospodu

Greenblattu povedala, kako so celo živali v Bhagavanovi navzočnosti izgubile telesno zavest:

"Nekoč je v dvorani v Ramanašramamu neka gospa igrala na inštrument v

no (lutnja) in zraven lepo

prepevala. Častilci in obiskovalci so bili popolnoma zatopljeni v glasbo. Nato je Suri Nagamma opazila

čudovit prizor. Krava Lakšmi je v stanju zatopljenosti popolnoma raztegnjena obležala pred Bhagavanom.

Beli pav Madhava je razprl svojo perjanico in od veselja zaplesal, medtem ko so psi iz ašrama sedeli negibno.

To je bil prizor rišijevega ašrama iz davnine."

Suri Nagamma je čutila srečo, da je bila tam in bila priča takšnemu prizoru.

Bhagavan za naslavljanje živali ni nikoli uporabil srednjega spola, čemur ponavadi služi beseda ’to’ ( it v

angl.) . O njih je govoril kot o ’on’ ali ’ona’ in jih nikoli ni obravnaval kot manjvredne v primerjavi s

človeškimi bitji. Bhagavan je dejal:

"Čeprav so živa bitja navzven različnih oblik, velikosti in barv, so le izrazi najvišje inteligence, ki je ena in

edina - nedrugotna ter nedeljiva. To pomeni, da so vsa ena in ista brez razlike, v svoji srži vseprežemajoči

Brahman."

Ko je Bhagavan vprašal: "Ali so bili dečki nahranjeni?", bi nov obiskovalec mislil, da sprašuje o mladih

dečkih. V resnici pa je imel v mislih pse iz ašrama, ki so se odzvali na žvižg in prišli po obrok."

"Lakšmi je prišla. Daj ji nekaj idlijev," bi rekel, ko bi pogledal skozi okno, vendar ni bilo govora o mladi

deklici, temveč o kravi Lakšmi iz ašrama, ki je prišla in stala pred njim."

Če bi Bhagavan rekel: "Prišla je s svojim otrokom. Daj ji nekaj sadja", bi bil to prizor, v katerem bi mati

opica, držeč na prsih svojega mladiča, stala na oknu blizu Bhagavanovega kavča ter z ljubečo predanostjo

gledala Bhagavana."

Rekel bi: "Kamala, vzemi tega novopečenega bhakta za giripradakšino" in novinec bi pričakoval deklico za

vodnico, a je bila psička Kamala tista, s katero naj bi obhodil hrib in se ustavil na zanimivih mestih ter se

nazadnje vrnil v ašram.

Od začetka delovanja ašrama pa vse do danes se v jedilnici najprej nahrani sadhuje, ki pridejo kot Narajana,

nato živali in ptice ter nazadnje bhakte in obiskovalce. Kakršno koli hrano, ki je tam, se enakomerno razdeli

med vse in so jo deležni vsi brez razlike.

Ni bilo nadrejenih ali podrejenih bitij, vključno z živalmi, ki bi dobile enak delež. Privrženec Arthur Osborne

piše, da je bil presenečen, ko je med obroki videl Bhagavana, ki je okušal mangov sadež. Ker se je sezona

manga pravkar začela, ga je poskusil, da bi videl, ali je sadež sladek ali kisel, preden ga je dal belemu pavu.

Pascaline Mallet, Francozinja, ki je leta 1936 prišla po Bhagavanove blagoslove, je v svoji knjigi Turn

Eastward, Glimpses into Indian Life (Obrnite se na vzhod, utrinki iz indijskega življenja) zapisala, kako je

enakopraven do vseh bitij je bil Bhagavan:

"V Maharšijevih očeh so vsi enaki. Še več, to ni omejeno le na ljudi, ampak vključuje tudi živalsko kraljestvo.

Obstaja veliko lepih in ganljivih zgodb, ki pričajo o njegovi ljubezni in sočutju do naših mlajših bratov. V

njegovi navzočnosti se divje živali pozabijo boriti ali ubijati druga drugo in človeku ne storijo nobene škode.

Kobra je prihajala v dvorano, ne da bi koga napadla, in je celo mirno ždela ob svojem najhujšem sovražniku,

pavu, in drugih prebivalcih ašrama. Maharši prepoveduje slabo ravnanje ali ubijanje katerega koli živega

bitja in vsi nezavedno čutijo, da so tu popolnoma varni. Male temno progaste veverice tekajo sem in tja,

ptice gradijo gnezda na špirovcih, opice pa občasno pokukajo, da bi ukradle nekaj hrane. Ko žival, ki je v

ašramu, umre, jo Maharši oskrbi na enak način kakor človeka, do konca sedeč ob njej z roko na glavi. V vseh

vidi isto življenje, čeprav prepoznava razlike v zunanjih oblikah. Njegovo izenačeno videnje temelji na

spoznanju enosti v mnogem."

Živali so popolnoma zaupale Bhagavanu. Čutile so njegovo Milost. Divje živali, ptice in opice so prinašale

svoje mladiče in jih puščale v njegovi oskrbi. Če so ljudje pobožali divjo žival, so jo njeni sorodniki ob vrnitvi

mednje ponavadi bojkotirali. Če pa se jih je dotaknil Bhagavan in so se vrnile nazaj k svojemu klanu, jih

niso zavračale, temveč se je zdelo, da jih spoštujejo. Čutile so, da je Bhagavan blagoslovil njihove mladiče.

Živali so vedele, da jih ima Bhagavan rad, saj je bil vedno miren in uravnovešen. V njem ni bilo prostora za

jezo. Niso se ga bale in se niso počutile ogrožene. Vzele so ga za svojega. Istovetile so se z njim.

Zadnji dan, preden je Bhagavan zapustil svoje fizično telo, so zdravniki menili, da morajo biti bolečine

zaradi sarkomske rane strašne. Toda Bhagavan je bil še vedno tako zaskrbljen za živali, da je, ko sta na

bližnjem drevesu zakričala dva pava, vprašal, ali sta dobila hrano. Žalosten jok belega pava, ki je sedel na

strehi sobe, v kateri je ležal Bhagavan, bi vsakomur omehčal srce. Naš Bhagavan je bil najdražji prijatelj

vseh bitij.

Za pave, pse, veverice, krave, ptice, opice in vse druge živali, tudi divje, je bil učitelj, oče, prijatelj, sorodnik,

dobrotnik in vse na tej zemlji.

Takratni indijski premier Šri Morardži Desai je, predsedujoč praznovanju Bhagavanove 99. obletnice

rojstva v Šri Ramana Kendri v New Delhiju, 13. januarja. 1979, dejal:

"Za Maharšija se je zdelo, da je vedel vse. Poznal je jezik živali. Prisluhnil je njihovim pritožbam.

Ljubeznivo je ravnal z vsakim bitjem, pa naj je bila to krava, pes, vrana ali opica. V njegovih očeh so bili

vsi enaki, tako berač kakor tudi milijonar. Nikoli ni odšel iz Tiruvannamalaija. Ni hotel iti ven in pridigati.

Rekel je: ’Če sem jaz džnani, imam tudi vse druge za džnanije. Kaj naj podučujem? ’ Vsako bitje je imel

za sebe."

Šri Morardži Desai je leta 1935 obiskal Bhagavana in sedel pred njim. Obisk je v njem pustil trajen vtis o

Bhagavanu.

Bhakte in ugledni obiskovalci, ki so prišli prosit Bhagavana za blagoslov, so bili osupli nad njegovim

univerzalnim videnjem enakosti. Polni začudenja so vzklikali, da česa podobnega niso videli nikjer drugje.

Imamo srečo, da je Bhagavan naš notranji Guru in da nas blagoslavlja.

Vsebina poglavja

1. Bhagavan in živalski častilci

VIR

Sklic

Sri Ramana Gita, avtor: Sri Vasishta Ganapathi

Muni - 18. poglavje, 22. verz.

Mountain path, izdal: Sri Ramanasramam, 1980

stran 145.

Selfrealization, avtor: B.V. Narasimha Swamy,

stran 168.

4,5,6

ibid , stran 168

Turn Eastwards, Glimpses into the Indian Lift,

avtor: Pascaline Mallet, stran 41.

Face to face with Bhagavan, članek - 160.

izdajatelj: Ramana Kendra, Hyderabad.

3. POGLAVJE

BHAGAVANOV SATSANG

T. R. A. Narajana pripoveduje, kako je bil po naključju priča Bhagavanovemu satsangu z nekaterimi živalmi

in kako globok vtis nanj je naredilo to srečanje:

"Pisalo se je leto 1948. Takrat sem bil star devetintrideset let. Z ženo in štirimi otroki sem živel v Madrasu.

Bil sem direktor podružnice velikega britanskega podjetja in ker mi je bila sreča mila, nisem čutil nobene

potrebe po verskih praksah ali duhovnem poizvedovanju; zadovoljen sem bil z uživanjem dobrih stvari v

življenju.

Z enim od inšpektorjev, ki mi je bil podrejen, Šrijem Parthasarathijem, sem bil na turneji po majhnih

mestih. Bil je vroč aprilski dan. Ko sva se s Šrijem Parthasarathijem v Villupuramu vkrcala na vlak za

Tiruvannamalai, sva opazila petindvajsetletnega mladeniča, ki je poskušal skozi sosednja vrata vstopiti v

kupe prvega razreda. Ta moški je bil tak debeluh, da je s svojim obilnim telesom butal sem in tja, medtem

ko ga je drugi moški na peronu, očitno njegov služabnik, potiskal skozi vrata. Sram ga je bilo tudi zaradi

radovednosti, s katero so ljudje na peronu, vključno s Šrijem Parthasarathijem in mano, opazovali njegovo

stisko. Nekako se je prerinil noter in zasedel kabino poleg naše.

Po nekaj minutah vožnje je moški vstopil v našo kabino, se predstavil kot Ratilal Premčand Šah in

spregovoril. Sauraštrski vajšja Šri Ratilal se je kot edinec rodil in odraščal v Gondalu kot sin bogatega

trgovca. Poročil se je pred šestimi leti. Od desetega leta dalje je bil preklet s toliko maščobe v telesu, da je bil

zdaj pri petindvajsetih letih le ogromna gmota mesa in bede. Kako zelo si je želel znebiti se maščobe in

postati moški!

V zadnjem tednu marca je imel Šri Ratilal videnje, ko je ponoči spal. Videl je asketa, ki se je smejal in ga

vabil k sebi. Nasmeh in vabljenje sta vztrajala dolgo časa in sta jasno stala pred mentalnim očesom Šri

Ratilala, ko se je prebudil. O tem videnju ni govoril nikomur. Dva dni pozneje je njegova žena brala revijo v

gudžaratskem jeziku. Ob pogledu čez njena ramena je zagledal sliko asketa, ki ga je videl v svoji viziji.

Izvedel je, da je bil asket Bhagavan Šri Ramana Maharši. Takoj je odšel k svojemu očetu in se dogovoril za

potovanje v Tiruvannamalai z zaupanja vrednim družinskim služabnikom. O Bhagavanu je vedel samo

toliko, kolikor je pisalo v tistem gudžaratskem članku. Vendar je bil prepričan, da se bo njegovo trpljenje

končalo takoj, ko bo dosegel Bhagavana; nasmeh in vabljiv pogled na Bhagavana sta mu vlila to trdno vero.

Šri Parthasarathi je že dostikrat prej videl Bhagavana in o njem tudi veliko prebral. S Šrijem Ratilalom sta

se o Bhagavanu pogovarjala vso dveurno pot. Navidez sem bral angleški roman, vendar sem njunemu

pogovoru prisluhnil z zanimanjem in pozornostjo.

Na postaji Tiruvannamalai je Šri Ratilala sprejel lokalni trgovec, pri katerem se je njegov oče dogovoril za

njegovo bivanje. S Šrijem Parthasarathijem sva se odpravila do bungalova za popotnike.

Ura je bila štiri, ko sva se okopala in pojedla malico. Šri Parthasarathi je vedel, da sem zelo posloven in da

ne bom zapravil niti minute. Rekel je, da bi si lahko ogledali tržnico. Odvrnil sem: ’Ne, Parthasarathi!

Najprej bova šla na daršan k Maharšiju. Potem, če bo čas dopuščal, bomo šli v tempelj. Naj posel počaka!

’ Bil je zelo presenečen nad mojim odgovorom.

Bilo je okoli petih, ko sva s Šri Parthasarathijem vstopila v ašram. Ko sva obšla samadhi Bhagavanove

matere, sva prišla do verande ob njem. Tam je sedelo približno petdeset ljudi, vključno s Šrijem Ratilalom,

njegovim gostiteljem in služabnikom. Bhagavana ni bilo na njegovem kavču kot ponavadi. Obiskovalci so se

šepetaje pogovarjali in skušali izvedeti, kje je.

Ko sem čakal kakih deset minut in ugotovil, da Bhagavan ni prišel na svoj sedež, mi je Šri Parthasarathi

predlagal, da bi lahko medtem šli naokrog in si ogledali gošalo in druge kraje.

Po končanem ogledu sva se vračala na verando po drugi strani, ko sva zaslišala otroški glas: ’Čii, asatthe!’

(Fej, ti bitje!). V okolici nismo videli otrok, zato smo pokukali, da bi ugotovili izvor glasu. Opazili smo

gibanje med listi okre, jajčevca in drugih rastlin na zelenjavnem vrtu blizu verande. Z dodatno pozornostjo

smo zagledali kozlička, majhno opico in veverico ter Bhagavana Ramano Maharšija! Bhagavan je sedel na

svoji zadnjici z nogami, pokrčenimi do prsi. Kozliček se mu je stiskal med koleni, opica je imela glavo

naslonjeno na desno koleno, veverica pa je sedela na levem kolenu. Med držanjem papirnatega zavitka z

levico je Bhagavan s prsti desne roke iz njega jemal arašide enega za drugim in z njimi izmenično hranil

kozlička, opico in veverico ter sebe. Zdi se, da je bila njegova pripomba namenjena opici, ki je poskušala

iztrgati oreh, ki ga je želel dati veverici med ustnice. Medtem ko smo jih opazovali, so štirje spremljevalci še

naprej uživali v hrani. Videti je bilo, da so bili vsi štirje enako zadovoljni; pogled, s katerim so se

spogledovali in držali tesno skupaj, je bil ganljiv. Kozliček, opica, veverica in Bhagavan so očitno pozabili na

svoje razlike! In tudi mi, ki smo jih opazovali, smo vse štiri kljub razlikam v njihovih oblikah videli le kot

dobre prijatelje. Nobena beseda ne more opisati občutkov, ki so me ob tem pogledu prevevali. Videnje

Transcendentnega se je pojavilo kot blisk in mi razkrilo bistvo bivanja, zavedanja in blaženosti, sat-čit-

ananda.

Orehov je zmanjkalo. Bhagavan je odvrgel papir in rekel: ’Pongoda! ’ (Pojdite stran, fantje!), kot bi vsak

starec govoril svojim vnukom. Kozliček, opica in veverica so odšli. Bhagavan je hotel vstati. S Šrijem

Parthasarathijem sva hitela stran, počutila sva se kriva, da sva nepovabljena posegla v božansko, vendar

tega nisva obžalovala.

Kmalu po tem, ko sva se s Šrijem Parthasarathijem vrnila na svoja mesta na verandi, je Bhagavan prišel na

svoj kavč. Ne morem reči, da naju je pogledal. Stal je nasproti naju, oči pa je imel uprte v nekaj, kar je daleč

nad in onkraj vsega na zemlji. Bile so kot zastori, ki materialni svet zapirajo pred svetlobo, ki je gorela za

njimi. Skozi njihova vlakna so občasno švignile iskre svetlobe, ki so ohladile oči, na katere so padle,

preluknjale grobo prevleko in prižgale stenj v njih.

Bhagavan se je prislonil k blazinam na kavču, podpirajoč si glavo z levo dlanjo. Vsi smo se usedli, da bi si

ogledali njegov obraz. Sedeli smo in se ozirali naokoli. Nihče ni govoril ali povzročal kakršnegakoli hrupa.

Toda soočenje ni bilo mrtva tišina; bilo je zelo živo doživetje, v katerem je najgloblje bitje vsakega od nas

komuniciralo z Najvišjo zavestjo, ki je bil Bhagavan. Otrpnil sem ob grozljivem spoznanju, da je šlo za isto

Slavo, ki je prebivala v preprostosti, katero sem še pred nekaj minutami videl jesti arašide v intimni družbi

kozlička, opice in veverice. V mislih sem se ves čas spominjal tega prizora: kako se je kozliček stisnil k

Bhagavanovim prsim s popolnim zaupanjem v njegovo ljubezen do njega; kako se je opica od veselja

nasmehnila in kako ji je Bhagavan vrnil nasmeh, ko sta oba ugriznila v oreh; kako se je veverica s svojimi

očesci zazrla v Bhagavanove sanjave oči in ga s svojo drobno levo tačko nežno popraskala po nosu. Videnje

Najvišjega duha, ki je temelj čutnega zaznavanja in ga prekriva, je bilo začinjeno s čudovitim pogledom na

arašidovo zabavo na kuhinjskem vrtu.

Bhagavan je vstal s kavča. Vstali smo. Zdelo se je, da je bilo potihoma razumljeno, da moramo oditi. Odšli

smo. V sebi sem začutil dotlej neznani mir in veselje; tudi obrazi drugih so kazali podobno stanje. Pri vratih

ašrama sem videl, kako so se Šri Ratilal, njegov gostitelj in njegov služabnik povzpeli na vprego z biki. Šri

Ratilal je imel v svojih gibih novo svežino. Bhagavanova obljuba v fantovem videnju se je očitno začela

uresničevati.

Od tistega dne se je v mojem življenju zgodilo veliko stvari. Moje materialne okoliščine so se spremenile na

slabše, toda moje notranje življenje je bilo od tistega dne vedno srečno, saj sem zelo pogosto imel videnje

Bhagavana, še posebej takrat, ko sem bil duhovno najbolj potrt.

"Leta 1953 sem bil v Radžkotu, kjer sem bil sam v hišici. Nekega dne, ko sem bil v jedilnici, me je ogovoril

približno tridesetletni moški: ’Ali me ne prepoznate, gospod?’ ’Ne, žal mi je,’ sem odgovoril po resnici.

Moški je nadaljeval: Jaz sem Ratilal iz Gondala, gospod! Se spomnite daršana Bhagavana Ramane

Maharšija pred petimi leti? Ponovno sem ga pogledal. Bil je vitek in žilav, njegov obraz pa je sijal od zdravja

in sreče. Srčno sem mu stisnil roko. Ponovno je spregovoril: ’Gospod, Bhagavan je čudovito izpolnil svojo

obljubo. Vidite me. Zdaj vodim naš družinski posel, moj oče pa popolnoma počiva. Imam dveletnega sina in

pričakujem, da mi bo žena v mesecu ali dveh rodila še enega otroka.’ Moje misli so se takoj vrnile h kozi,

opici in veverici - in Bhagavanu Ramani Maharšiju. Nikoli nisem mogel misliti samo na Bhagavana! Tako je

bilo vsa ta leta. Pogosto se mi v mislih pojavi prizor: kuhinjski vrt s štirimi prijatelji na zabavi ob arašidih.

In zahvaljujem se Šri Ratilalu in Šri Parthasarathiju, da sta me vodila do Vizije Lepega!"

VIR

Vsebina poglavja

1. Bhagavanov satsang

Sklic

Surpasing love and Grace, avtor: njegove bhakte,

stran 49-54 izdal: Sri Ramanasramam

4. POGLAVJE

BHAGAVANOVE ČASTILKE - KRAVE

I.GOMATHA LAKŠMI

"Krava Lakšmi" je bila najbolj priljubljena živalska častilka Bhagavana. Po naravi in vedenju je bila skoraj

človeška. Bila je izredno vdana Bhagavanu in se mu je popolnoma predala. Milost in prijaznost, kateri je

izkazoval Lakšmi, sta bili izjemni. Splošno prepričanje je, da lahko mokšo dosežejo le ljudje. Toda junija

1948 je krava Lakšmi dosegla osvoboditev v rokah Bhagavana - svojega Guruja in Gospoda. Bhagavan in

bhakte so ji priznavali neomajno predanost celo za časa njenega življenja in radi so jo imeli vsi do zadnjega.

Lakšmi je prišla v ašram samo zato, da bi bila pri stopalih svojega Guruja in poiskala popolno osvoboditev

po njegovi milosti. Nežna, očarljiva in ljubezniva Lakšmi je bila osebnost, katero ni možno drugega razen

ljubiti in katere življenjska zgodba je hkrati zabavna in navdihujoča.

Danes je v ašramu približno 125 krav in bikov. Vsak dan z mlekom, skuto in ghijem nahranijo na stotine

bhakt in obiskovalcev, ki pridejo v Ramanašramam. Iz kravjega gnoja pridobivajo bioplin za kuhanje. Kravji

gnoj se uporablja tudi kot gnojilo za rastline v ašramu. Vse to je del zapuščine Gomathe Lakšmi.

Tukaj je zgodba o Gomatha Lakshmi, povzeta po spominih nekaterih Bhagavanovih častilcev.

Kumaramangalam je majhna vas v bližini Gudijathana. Tu je živel Bhagavanov častilec, znan kot Arunačala

Pillai. V sanjah mu je bilo rečeno, naj Bhagavanu podari tele in kravo. To je razumel kot božanski ukaz.

Krava Arunačale Pillaija je sčasoma zanosila in rodila telico. V petek, decembra 1926, šest mesecev po

rojstvu telice, se je Arunačala Pillai odpravil v Tiruvannamalai in s seboj pripeljal kravo in tele. S

predanostjo ju je ponudil Bhagavanu kot dokaz svoje ljubezni. Bhagavan je poskušal Pillaija vljudno

odvrniti od namere in mu povedal, da v ašramu ni niti ustreznih prostorov niti sredstev, da bi lahko skrbeli

za kravo in tele. Poleg tega je bila v tistem času džungla okoli ašrama izjemno gosta, po njej pa so se

sprehajale divje živali, kot so leopardi in gepardi. Iz varnostnih razlogov ašramovci niso želeli obdržati krave

in telice na tem prostoru. Toda Arunačala Pillai ju ni hotel sprejeti nazaj.

Bhagavan mu je rekel: "Svojo dolžnost si opravil, ko si kravo in tele podaril ašramu. Toda kdo bo lahko

skrbel zanju? Prosimo, obdrži ju v našem imenu in ju neguj."

Lastnik krave in teleta je bil zelo neomajen. Odgovoril je: "Skromnega darila, ki sem ga dal, ne mislim

odnesti, tudi če mi prerežete vrat!"

Ko je videl njegovo vztrajanje in predanost v ozadju, je Bhagavanov častilec Ramanatha Dikšitar energično

izjavil: "Poskrbel bom za kravo in telico." Dikšitar (ki je umrl nekaj let pred Bhagavanom po približno

štiridesetih letih Njegove milostne družbe) je tedaj živel v ašramu. Bil je krhek, pritlikav moški

nepomembnega videza, od katerega običajno ne bi pričakovali nobene vehementnosti. Toda ob tej

priložnosti je bil videti kakor navdihnjen in ob udarcih po prsih zavpil: "Tukaj sem! Sam bom odgovoren za

vzdrževanje teh živali." Tako se je zgodilo, da sta zaradi vztrajne predanosti Arunačale Pillaija in nenavadne

gorečnosti Ramanathe Dikšitarja krava in njena telička zaživeli v ašramu.

Ramanatha Dikšitar je tri mesece skrbel za kravo in telico z ljubečo skrbjo in veliko prijaznostjo. Telička je

bila zelo igriva ter izjemno predana in ljubezniva do Bhagavana. Čez nekaj časa Ramanatha Dikšitar ni

mogel več skrbeti za te živali, zato so jih izročili bhakti Pašupathiju Aijarju v mestu Tiruvannamalai. Ta je

bil Kannadiga iz Karnatake, gojil je govedo in vodil mlekarsko podjetje. Za kravo in teličko je dobro skrbel.

Tako je minilo eno leto.

Bil je dan mrka. Pašupati Aijar je pripeljal kravo in teličko na kopanje v Palithirtham, vodni zbiralnik ob

ašramu. Po kopeli ju je Pašupathi Aijar pripeljal v ašram na Bhagavanov daršan. Telička je začela od veselja

poskakati, ko je v ašramu zagledala Bhagavana. Obšla ga je in položila čelo na Bhagavanove noge. Telička je

obhodila ašram, nato pa je Pašupathi Aijar odpeljal kravo in teličko nazaj v svojo hišo v mestu.

Zdi se, da si je telička zapomnila pot do ašrama od njene hiše v mestu in tudi prostorsko razporeditev

znotraj ašrama, saj je naslednje jutro spet prišla sama od sebe in se postavila pred Bhagavana. Takšna je

bila njena privlačnost do Bhagavana! Od tistega dne naprej je vsako jutro sama prihajala iz mesta, preživela

dan v ašramu in zvečer našla pot nazaj v hišo Pašupathija Aijarja v mestu. V ašramu jo je Bhagavan tako

silno privlačil, da je komaj zapustila njegovo bližino. Bhagavan je ljubeznivo in skrbno ravnal z njo. Telička

je poležavala ob Bhagavanovem kavču. Če je bila na voljo hrana, je vztrajala, da jo hrani samo Bhagavan.

Posebej rada je imela plantanove banane. Vsak večer je pred odhodom domov v mesto obšla dvorano in jo

nato nerada zapustila. Tako je minilo leto neprekinjenega in radostnega satsanga z Bhagavanom, med

katerim so jo začeli ljubkovalno klicati Lakšmi (ker je prišla v ašram na petek).

Do leta 1930 je Lakšmi skotila že dve teleti. V skladu z dogovorom s Pašupathijem Aijarjem je bilo treba

teleti, ki ju je skotila Lakšmi, podariti ašramu. Če bi Lakšmi skotila teličko, bi Pašupathi Aijar teličko

obdržal sam. Lakšmi je bila tretjič breja. Nekega večera ni hotela zapustiti Bhagavana in ašrama ter se vrniti

v mesto. Ležala je blizu Bhagavanovega ležišča in točila solze. Bhagavan je bil vidno prizadet. Z dlanema jo

je pogladil po obrazu in rekel: "Kaj! Praviš, da ne moreš oditi. Želiš ostati samo tukaj? Kaj naj storim?"

Pogledal je druge in dejal: "Poglejte, Lakšmi joka in pravi, da ne more oditi. Je breja in lahko vsak

trenutek rodi. Morala bo prehoditi dolgo pot, zjutraj pa se spet vrniti sem. Ne more se vzdržati, da ne bi

prišla sem. Kaj naj stori? "

Nazadnje je Bhagavan nekako pregovoril Lakšmi in jo poslal domov. Še isto noč je skotila tele. Približno v

istem času je imel Pašupathi Aijar nekaj domačih težav. Ker ni mogel prenašati Lakšminih vragolij, je

pripeljal njo in tele ter ju predstavil Bhagavanu. Lakšmi je sedela pri Bhagavanovih nogah in ni hotela vstati.

Bhagavan je z rahlim pritiskom položil desno roko na njeno glavo in jo vprašal, ali bi želela ostati v ašramu

za stalno. Zaprla je oči in ležala, kot da bi bila v transu. Ko je to opazil, je Bhagavan ostale opozoril, da se zdi,

kot da čuti, da je njena odgovornost za tele končana, ker je bilo zaupano v Bhagavanovo oskrbo. Tako sta

Lakšmi in njeno tele od leta 1930 stalno prebivala v ašramu. Lakšmi je postala ena od priljubljenih in

uglednih članic ašrama.

Šantammal, bhaktini, ki je kuhala v ašramski kuhinji, se spominja dogodka, ki je vključeval Lakšmi:

"Lakšmi je bila tretjič breja. Po kosilu je prišla v dvorano. Bhagavan je bral časopis. Takrat sem v

dvorano vstopila tudi jaz. Lakšmi se je približala Bhagavanu in začela lizati časopis. Bhagavan je dvignil

pogled in rekel: ’Počakaj malo, Lakšmi! ’, ona pa je še naprej lizala časopis. Bhagavan je odložil časopis,

položil roko za Lakšminine rogove in se z glavo naslonil na njeno. Tako sta ostala kar nekaj časa. Stala

sem v bližini in gledala ta čudoviti prizor.

Po približno desetih minutah me je Bhagavan, ne da bi se premaknil, pogledal in rekel: ’Ali veš, kaj

počne Lakšmi? Je v samadhiju. ’

Pogledal sem Lakšmi in opazil, da ji po širokih licih v potokih tečejo solze. Njeno dihanje se je

upočasnilo in njene oči so bile uprte v Bhagavana. Čez nekaj časa je Bhagavan spremenil svoj položaj in

nežno vprašal: ’Lakšmi, kako se zdaj počutiš? ’

Lakšmi se je premaknila nazaj, kot da Bhagavanu ne bi rada pokazala svojega repa. Obhodila je dvorano

in jo zapustila. Počutila sem se vzneseno in blaženo, da sem bila takrat tam kot priča združitvi mojstra

in bhakte."

Bhagavan je pripovedoval o številnih dogodkih iz Lakšminega življenja, ki so pokazali, da je imela človeško

inteligenco. Pravil je, da čeprav ni znala govoriti človeškega jezika, je vse razumela. Ob času obeda je

prihajala k Bhagavanu v dvorano in ga pospremila v jedilnico. V tistih časih ni bilo zvonca za čas obeda.

Toda Lakšmi je bila tako natančna, da se je Bhagavan, tudi če se je ukvarjal s kakšnim drugim delom in

pozabil na uro, zasukal in pogledal na uro, ko je prišla Lakšmi. Vedel je, da je čas za obrok. Šla bi naravnost

k Bhagavanu in ga opomnila, da je čas za kosilo. Njena predanost ji je dajala posebno pravico, da se približa

Bhagavanu, in se na ašramovce ali obiskovalce, ki bi bili prisotni v dvorani, ni ozirala.

Lakšmijin poseben status v ašramu ji je omogočal, da si je lahko postregla s hrano, ki so jo prinesli častilci,

saj je Bhagavan vedno podpiral Lakšmi, če so se oni pritoževali nad njo. Prav tako se je postavil na njeno

stran, če ji je kdo skušal preprečiti, da bi prišla k njemu v dvorano. Bhagavanov boter N. N. Radžan pove še

eno anekdoto o Lakšmi:

"Nekoč sem v veliki odprti posodi prinesel hrano, da bi jo ponudil Bhagavanu. Lakšmi, ki je prišla

za mano, je neopazno jedla iz posode.

Bhagavan je to opazil in pripomnil: ‘Dovolj, Lakšmi, dovolj! Pusti nekaj tudi za nas.’ S temi besedami je

dal Lakšmi še nekaj hrane in jo poslal stran. spremljevalec se mi je posmehoval in mi očital, da sem bil

nepreviden.

Toda Bhagavan je milostno rekel: ‘Zakaj ga obtožuješ? Ubogi človek je preveč nedolžen, da bi vse to

opazil.’

Ko sem od svojega učitelja prejel ’potrdilo o nedolžnosti’, sem si rekel: ’Kaj še potrebujem v tem

življenju?’ "

Čeprav je imela krava Lakšmi ves pašnik ašrama zase, se s tem vsekakor ni zadovoljila. Vedela je, kdaj je čas

za kosilo in kdaj za malico. Ob obeh priložnostih je vstopila naravnost v dvorano in svojo glavo položila na

Bhagavanovo ramo. Bhagavan jo je z naklonjenostjo božal in poklical kuhinjsko osebje, naj ji dajo nekaj

hrane.

V tistem času so v ašramu, čeprav je primanjkovalo vode, s težavo negovali zelenjavni vrt. Ker je bila Lakšmi

mlada in razigrana, je občasno vdrla vanj in razdejala nasad na vrtu ter pojedla sadje in zelenjavo. Ko so se

odgovorni za zelenjavni vrt pritoževali Bhagavanu zaradi tega, kar je počela Lakšmi, se je Bhagavan vedno

postavil na Lakšmino stran in jo branil z besedami: ’Ni je treba kriviti. Šla je tja, kjer je našla dobro hrano.

Če nočete, da gre tja, bi morali vrt ustrezno ograditi in bi ostala zunaj.’ Lakšmi je nedolžno stala tam kakor

otrok, ki je nevede nekaj ušpičil.

Lakšmi je vsako jutro sama od sebe odšla iz hleva v dvorano in pokleknila pred Bhagavanovimi stopali. Nato

je odšla v hlev, da bi jo pomolzli. Nekega dne ob polni luni je kravji pastir prišel prej kot običajno. Vendar

Lakšmi ni bilo v hlevu. Šla se je poklonit Bhagavanu. Ni ga našla na njegovem običajnem mestu. Iščoč ga, je

ugotovila, da je Bhagavan v kuhinji in reže zelenjavo. Lakšmi je poklicala Bhagavana, naj pride ven, in ko je

prišel, je sklonila glavo in se dotaknila njegovih stopal. V tistem trenutku se je kuhinji približal tudi kravji

pastir, ki je iskal Lakšmi. Kravji pastir, ki je bil priča Lakšminemu poklonu Bhagavanu, je onemel od

strahospoštovanja in občudovanja. Potem ko se je poklonila Bhagavanu, je bila Lakšmi pripravljena oditi s

kravjim pastirjem. Kravji pastir je cenil Lakšmino predanost in odnos med gurujem in bhakto. Fotografija

Lakšmi, ki se poklanja Bhagavanu, je še vedno v ašramu in je priljubljena fotografija Bhagavanovih

častilcev.

Nekega poletja je v ašramu primanjkovalo trave in Lakšmi je ni dobila dovolj. Izgubljala je težo in postala

zelo vitka. Bhagavan je to opazil in bil zaskrbljen, ker ni dobila dovolj hrane. Ko je naslednjič prišel v

jedilnico, ni hotel vzeti hrane; namesto tega jo je želel dati Lakšmi. Novica o Bhagavanovi gesti je dosegla

vse. Delavci so spoznali, da je Bhagavan posredno protestiral proti temu, da je Lakšmi premalo hranjena. S

tržnice so prinesli nekaj krme, tako da sta se Bhagavan in Lakšmi lahko spet normalno prehranjevala.

Bhagavan je rekel: ’ Uboga Lakšmi! Je nema žival, ne zna govoriti nobenega človeškega jezika. Tudi če

živali nahranimo le na pol, bodo ostale tiho. Zakaj bi jih na pol stradali? Ali mi sami stradamo, ker je

poletje? ’

Bhagavanova skrb za živali je bila najvišjega reda.

Pascaline Mallet v svoji knjigi ’Turn Eastward, Glimpses into Indian Life (Obrnite se na vzhod, utrinki iz

indijskega življenja)’ govori o kravi Lakšmi:

"Maharšijeva najljubša krava Lakšmi je najlepše bitje z nežnimi rogovi in mandljastimi očmi.

Ljubezen, ki jo je izkazovala svojemu gospodarju, je bila zelo ganljiva. Ko smo sedeli v ašramu, smo

zunaj zaslišali hrup in na naše začudenje je po stopnicah prišla Lakšmi, kot da bi bilo za kravo vstopanje

v sobo najbolj naravno na svetu, in šla naravnost do Maharšijevega kavča. Ta jo je takoj ljubeznivo

pozdravil in ukazal, naj ji dajo jesti nekaj plantanovk. Lakšmi se je nato povsem zadovoljna obrnila in se

začela prebijati skozi množico, ne meneč se za ljudi, ki so sedeli na tleh; nazadnje so jo med splošnim

smehom odpeljali ven."

Lakšmi je imela devet telet, kar je povečalo število živine v ašramu. Na splošno so poročali, da je Lakšmi

pogosto skotila tele na Bhagavanov rojstni dan - džajanthi. Kadar je skotila novo tele, je Lakšmi iz hleva

prišla v dvorano in nemo obstala pred Bhagavanom. Nato ji je dejal: ’Lakšmi, prišla si mi povedat, da imaš

novega otroka. Prišel bom v tvojo lopo, da vidim tvoj naraščaj.’ In pospremil bi Lakšmi v njeno lopo, si

ogledal novo tele in ga pobožal. Fotograf ašrama Dr. T. N. Krišnaswami je posnel fotografijo Bhagavana, ki

je božal telička in žarel od veselja. To fotografijo je še danes mogoče videti v ašramu.

Naslednji dogodek je pripovedoval Sundaram Anna (V.S.Ramanan):

Na nek drug dan Bhagavanovega džajantija je prišla krava Lakšmi in stala blizu Bhagavana. Za

"prasad" ji je dal jedilne banane (za kuhanje) - plantanovke, vendar jih ni hotela pojesti, temveč je usta

približala Bhagavanovemu ušesu, kot da mu želi nekaj povedati. Takoj je razumel, kaj je govorila.

Najprej je želela idlije in šele nato banane. Ker ji je Bhagavan najprej dal plantanovke, sadja ni hotela

pojesti. Bhagavan je poklical svoje spremljevalce in jim rekel, naj iz kuhinje prinesejo idlije za Lakšmi.

Ko so oskrbniki odšli v kuhinjo po idlije, so izvedeli, da jih je zmanjkalo, saj je bilo tisto jutro na zajtrku

več bhakt, kot so pričakovali. Za zadnjo skupino so pripravili in postregli uppmo.

Ko so oskrbniki prišli in poročali Bhagavanu, da ni ostalo idlijev, se je Bhagavan spomnil, da je Mouni

Šrinivas Rao, ki je delal v pisarni ašrama do poznih nočnih ur, ponavadi zjutraj vstajal nekoliko pozneje.

Zato je kuhinjsko osebje njegov porcijo štirih idlijev dalo v škatlo za kosilo in jo pustilo na vrhu omare v

njegovi sobi.

Bhagavan je to vedel, zato je prosil svoje spremljevalce, naj iz sobe Mouni Šrinivasa Raoa prinesejo en

idli in ga dajo Lakšmi. Brž ko so ga bili prinesli, so z njim nahranili Lakšmi, nato pa še z bananami, da

bi Lakšmi po prejetem prasadu od Bhagavana, srečna odšla v svojo lopo. Naš Bhagavan, ki je zelo

dobro poznal želje in neodobravanja svojih bhakt, jih je izpolnil kakor ’Kalpatharu’ - nebeško drevo, ki

izpolnjuje želje.

Nekega jutra januarja 1947, okoli 9. ure zjutraj, je Lakšmi v naglici vstopila v dvorano z nogami, telesom in

repom, polnimi blata ter z napol prerezano vrvjo okoli vratu, medtem ko ji je iz nosu curljala kri. Šla je

naravnost do kavča, na katerem je sedel Bhagavan. spremljevalci so začeli z odporom govoriti, da je prišla

vsa blatna. Bhagavan pa je z naklonjenostjo dejal: ’Naj pride. Naj pride. Kaj je pomembno, kakšna pride?’

Obrnil se je h kravi in rekel. ’Pridi, moja draga. Prosim, pridi bližje.’ Po teh besedah je roko rahlo potegnil

po njenem telesu, jo pobožal po vratu ter ji, gledoč v obraz, rekel. ’Kaj je to? Nekaj krvi ti curlja.’ Eden od

oskrbnikov je rekel: ’Pred kratkim so ji skozi nos nataknili vrv.’

’Oho! Ali je to razlog? Zaradi tega je prišla sem, da bi se mi pritožila . Ali ni to zanjo zelo boleče? Ker ni

mogla prenašati bolečin, se mi je prišla pritožit, ne da bi se sploh umila. Kaj naj storim? Daj ji nekaj

idlijev ali kaj podobnega,’ je dejal Bhagavan in pokazal veliko skrb za njeno dobro počutje. spremljevalci so

ji dali nekaj plantanovih banan, Nagamma pa je odšla v kuhinjo in prinesla nekaj iddlijev tudi zanjo. Lakšmi

je bila zadovoljna in odšla na svoje običajno mesto.

Ko so se spremljevalci vrnili v dvorano in se usedli, je Bhagavan ob pogledu nanje pripomnil: "Ali ne pridete

vsi k meni, da bi mi povedali svoje težave? Tudi ona je storila isto. Zakaj se torej jezite nanjo, ker je prišla

sem vsa blatna? Ali ob težavah razmišljamo o tem, ali so naša oblačila v redu in naši lasje pravilno

počesani?"

Po Lakšminem samadhiju je Bhagavan Suri Nagammi pripovedoval, kako je bila zgrajena gošala:

"Ko je mati prišla živet k meni, sta se začela redno kuhanje in obroki, po prihodu Lakšmi pa sta

se uveljavila živinoreja in mlekarstvo. Kasneje nam je Lakšmi tri ali štiri leta vsako leto na dan

džajantija podarila tele. Potem se je ta praksa prenehala. Skupaj je imela devet kotitev. Ko je Lakšmi

prišla sem in ostala, so bhakte iz različnih krajev pripeljali krave in jih pustili tukaj. Tako smo hlev za

živino povečali. Na začetku so bile privezane tu in tam pod slamnato lopo. Ko je sem prišel Salem

Sundaram Četti (sodnik), se je odločil, da bo zgradil gošalo (hlev za krave), in določil ugoden čas za

položitev temeljnega kamna. Pol ure pred določenim časom, ko so vse pripravljali, se je Lakšmi odtrgala

od svojega priveza in stekla k meni, kot da mi hoče povedati, da se zanjo gradi hiša in da moram biti

tam. Ko sem vstal, me je peljala na kraj dogodka. Nekako je vse razumela. Res je bila zelo pametna!"

Ko se je slovesnost ob odprtju končala in so vsi odšli, je Bhagavan govoril z Annamalai Swamijem, ki je

takrat opravljal gradbena dela v ašramu, in mu povedal, da je treba prvotni načrt spremeniti, saj bo v

prihodnosti v ašramu še več krav in bo treba zgraditi večjo stavbo.

Lakšminina gošala je bila zelo prostorna in trdna stavba. Stene so bile zgrajene iz obdelanih granitnih

kamnov. Vhod v gošalo je bil skozi verando, na obeh straneh katere so bila skladišča. Notranja oprema je

bila edinstvena. Veranda je vodila na odprto dvorišče, kar je omogočalo zračenje in sončno svetlobo.

Središče dvorišča, ki je bilo odprto proti nebu, je bilo zaprto z železnimi rešetkami, saj je bila v tistih časih

za ašramom gosta džungla. Bhagavan je poskrbel, da so dvorišče zaprli z železnimi rešetkami, da leopardi

ne bi skočili na dvorišče in odnesli telet. Streho so podpirali tramovi iz tikovega lesa iz Burme, na dvorišču

pa elegantno oblikovani kamniti stebri. Zaradi lažjega čiščenja so bila položena tla iz granita. Na notranji

steni dvorišča so bila nameščena korita, kamor so dajali krmo za krave. Na dvorišču so bili tudi rezervoarji

za vodo. Na posameznih mestih so bili postavljeni koli za privezovanje krav. Dvorišče je vodilo do zaprte

verande, podobne dvorani na drugi strani, kjer so bila privezana teleta. Sprednja in zadnja vrata stavbe so

imela močne okvirje in vrata iz debelega tikovega lesa.

Bhagavan je menil, da bo ašram s služenjem Lakšmi rasel in uspeval. Povedal je: "Če nekdo zgradi ta hlev

za Lakšmi, bo dobil potrebno ’punjo’ za gradnjo knjigarne, jedilnice in svetišča za Matrubhutešvaro."

Na dan slovesnega odprtja gošale so jo okrasili s pisanimi trakovi, mangovimi listi, cvetjem in kolami,

narisanimi pred gošalo. Prebivalci ašrama so sklenili, da bo Lakšmi, kraljica krav, prva vstopila v gošalo, za

kar so določili ugoden čas. Lakšmi so pripravili kopel, jo okrasili s kurkumo, vermilijem in cvetličnimi venci,

da je lahko vstopila v svoje novo bivališče. Toda nenadoma se je Lakšmi izmaknila in odšla k Bhagavanu, ki

je ležal na kavču v dvorani. Sedla je predenj in se ni hotela premakniti, dokler ni šel z njo. Bhagavan je vstal

in se odpravil v gošalo, Lakšmi pa mu je sledila. Bhagavan je prvi vstopil v njeno palačo, ona pa je stopila za

njim. Sledile so jima druge krave in nato še bhakte.

Vsak petek, po kopeli, so Lakšmi na čelo nanesli kurkumo, jo okrasili s kumkumom (vermilijem), okoli

vratu in rogov pa so ji nadeli sveže cvetlične vence. Nato je Lakšmi prišla v dvorano, da bi svojemu

gospodarju, Bhagavanu, pokazala svoje okrasje. Takoj ko se je Bhagavan dotaknil, je ostala negibna v transu.

Včasih je s svojim grobim jezikom začela lizati Bhagavanove roke. Bhagavan ni umaknil svoje roke niti

takrat, ko bi njegova roka postala rdeča in polna mehurjev. Od Lakšmi se je pustil lizati, kolikor ji je srce

poželelo, dokler se po prejetju svoj porcije prasada, plantanovih banan, ni vrnila v svoje bivališče.

Na dan Maattu Pongal so Lakšmi okrasili s cvetličnimi venci, kurkumo, vermiljonom in jedmi, iz katerih so

izdelali vence. Izgledala je kot kraljica, ’Kamadhenu’, nebeška krava. Bhagavan je prišel v gošalo ob 10. uri,

da bi blagoslovil svoje govedje-bhakte. Sedel je na stolu ob Lakšmi, ki je bila lepo okrašena. Častilci so

izvedli

rathi s kafro in prepevali vedske himne, kot je ’Na Karmana’. Nekateri bhakte so rekli, da želijo

fotografirati tako okrašeno Lakšmi z Bhagavanom. Nato so jo pripeljali na sredino gošale in tamkaj zbrano

množico bhakt prosili, naj se umaknejo. Lakšmi je stala tam in graciozno zmajala z glavo. Bhagavan je vstal

in se postavil ob Lakšmi ter jo z levo roko božal po glavi in hrbtu. Ko je rekel: "Mirno, mirno, Lakšmi !" je

Lakšmi zaprla oči in ostala povsem tiho, kot da bi bila v samadhiju. Bhagavan ji je položil desno roko na

hrbet in s sprehajalno palico v levi roki stal ob njej. To je bil božanski prizor. Fotograf je naredil dve ali tri

fotografije. Druga fotografija je bila posneta, ko je Bhagavan hranil Lakšmi s sadjem in sladkarijami. Na

drugi fotografiji je videti Bhagavana, kako sedi sredi črede krav. To je bil čudovit dan. Vse te fotografije je še

danes mogoče videti v ašramu.

Tako je Lakšmi skozi leta ostala ena od priljubljenih Šri Bhagavanovih častilk. Stalno druženje vpo zgledu

prvih letih je postopoma postalo nepotrebno in občasni obiski so zadostovali za ohranjanje pretoka njegove

Milosti (enako kot pri nekaterih človeških častilcih). Kadarkoli ga je obiskala, se ji je posvečal, jo božal in

gladil ter jo hranil s plantanovimi bananami, riževimi kolački in sladkim rižem. Pri hrani je bila zelo

izbirčna. Navadnih plantanovk ni imela preveč rada, zato je Bhagavan, kadarkoli je prišla, pokazal veliko

skrbnost in je velel: "Pojdite in poglejte, ali so na voljo hribovske plantanovke." spremljevalci so pohiteli

skrbet za potrebe njegove častilke.

Lakšminina velika predanost in posesivnost, s katero se je vedno približala Bhagavanu, ter velika prijaznost

in pozornost, katero ji je on vračal, sta mnoge bhakte prepričali, da med njima obstaja neka posebna vez in

da je Lakšmi, čeprav je zdaj v obliki krave, morala doseči njegovo milost z ljubeznijo in predanostjo že v

svojem prejšnjem rojstvu. Težko je bilo kako drugače pojasniti veliko skrb in nežnost, ki jo je Bhagavan

vedno izkazoval do nje. Čeprav je bil Bhagavan poln ljubezni in prijaznosti ter je skrbel za vse, je to le redko

pokazal. Nasprotno pa so bili odkriti izrazi milosti, ki jih je bila Lakšmi deležna od njega, toliko bolj posebni.

Mnogi, ki so bili dolgo časa tesno povezani z Bhagavanom in življenjem ašrama, so namreč verjeli, da je

Lakšmi reinkarnacija Kiraipatti, "stare gospe zelenila", ki je Bhagavana poznala od njegovih prvih dni v

Tiruvannamalaiju in mu med leti njegovega bivanja v votlini Virupakša izkazovala zelo veliko predanost.

Služila mu je na vse načine, ki si jih je verjetno lahko privoščila, in mu občasno pripravljala hrano skoraj do

svoje smrti leta 1921. Bhagavan ni nikoli dolgovezil, da je bila Lakšmi ta stara gospa. Kljub temu so to

prepričanje podpirale različne njegove spontane ali naključne pripombe, kadar so na to napeljevale

okoliščine. Njegovo nenehno vztrajanje, da se Jaz ne rodi in ne prerodi, in njegova zapoved, da je treba

spoznati Jaz onstran iluzije rojstva, smrti in ponovnega rojstva, pojasnjujeta, zakaj ni nikoli odkrito rekel,

da je bila ta in ta oseba prerojena. Zato ni presenetljivo, da nihče ne more navesti nobene Bhagavanove

izjave o Lakšmi in Kiraipatti, čeprav so mnogi, ki so slišali Bhagavana ob različnih priložnostih govoriti o

njiju, bili skoraj prepričani, da gre za isto osebo in da se je zaradi velike predanosti stare gospe vrnila v tej

ponižni podobi krave, da bi pri Bhagavanovih nogah opravila svojo preostalo karmo.

26. januarja 1946 je bil Bhagavan nostalgično razpoložen in je svojim bhaktam povedal naslednjo prigodo o

Kiraipatti:

Kiraipatti je že živela v velikem templju Arunačalešvara v mestu, ko sem prvič prišel v

Tiruvannamalai. Bivala je v templju Subramanja v prostorih velikega templja in hranila sadhuje.

Takrat je imela Kiraipatti zvozlane lase. Kasneje, ko sem odšel živet v votlino Virupakša na pobočju

hriba Arunačala, je Kiraipatti živela v templju Guha Namasivajar in si je obrila lase. Živela je na

pokriti verandi - mantapam - tega templja. Ko je zjutraj vstala, se je odpravila na sprehod po hribu

ter nabirala kurivo in kravji gnoj. Na hrbtu je nosila dračje, v roki je imela posušene kravjeke in

sproti nabirala vse vrste zelenjavnih listov za kuhanje. Imela je le en lonec in v njem je kuhala vodo

za kopanje. Nato je v njem skuhala riž. Tega je odložila na stran, kar na listu, da bi skuhala omako

za riž. Vse je kuhala v istem loncu. Izvajala je pūdžo za božanstva, ki so bila na stenah in stebrih

mantapama, in tudi naiveidjam, tj. darovanje hrane tem božanstvom. Nato mi je dala ponujeno

hrano. Svojo hrano je jedla šele, ko sem jaz pojedel. Zvečer je šla prosjačiti v mesto.

Bila je zelo navezana name in me tudi ljubila. Včasih sem šel nabirat listje ali divjo zelenjavo, ki je

rasla v gozdu. Pomagal sem ji pri kuhanju, tako da sem čistil in rezal zelenjavo. Nikoli mi ni

pozabila prinesti hrane. Imela me je rada in me vsak dan oskrbovala s hrano. Umrla je, preden smo

prišli sem, to je pred letom 1922. Pokopali so jo nedaleč od tu, pod tamarindo, nasproti templja

Dakšinamurthi v bližini ašrama.

Nekega drugega dne je Bhagavan omenil, da sta tako krava Lakšmi kot Kiraipatti izvirali iz istega kraja

Gudijatham. Velikokrat, ko je Bhagavan z lastnimi rokami skrbno in ljubeznivo hranil Lakšmi z njeno

najljubšo hrano, hribovskimi plantanovimi bananami, so bhakte čutili, da je s tem poplačal hrano, ki mu jo

je dala Kiraipatti.

Lakšmi je živela v svojem novem domu, dokler ni leta 1948 umrla. V poznejših letih je vse redkeje prihajala

v dvorano. Bhagavan jo je vsak dan obiskoval v gošali. Lakšmi bi raje več bivala z Bhagavanom, vendar je bil

ašram v štiridesetih letih prejšnjega stoletja tako natrpan, da za Lakšmi ni bilo praktično, da bi zahajala v

dvorano. V zadnjih nekaj letih svojega življenja se je morala zadovoljiti z rednimi obiski, ki ji jih je Bhagavan

namenjal.

Zadnji trenutki krave Lakšmi so zapisani v njenih "pismih", ki jih je v nadaljevanju zapisala častilka Suri

Nagamma, ki je bila prisotna ob Lakšmini nirvani:

Bhagavan je tej kraljici, tako kot svoji materi, v petek 18. podelil takojšnjo videha mukti

(osvoboditev od telesa). Tisto jutro, ko sem prišla v ašram, so mi povedali, da je Lakšmi hudo bolna in

da ne bo preživela dneva. Zato sem odšla naravnost v hlev, ne da bi sploh videla Bhagavana. Prostor,

zgrajen za teleta, je bil izpraznjen, očiščen in za Lakšmi so naredili ležišče iz slame, da je lahko legla. Ker

je bil petek, je bila kot običajno okrašena s kurkumovo pasto, z vermilijonskim znamenjem na čelu ter z

vencem cvetja okoli vratu in rogov. Venkatratnam je sedel ob strani in jo pahljal. Lakšmi je ležala in

širila naokoli sijaj s svojim veličastnim pogledom. Spominjala me je na Kamadhenu, ki je šla na Kailaš,

da bi z mlekom opravila abhišekam nad velikim Gospodom Šivo.

Ko sem šla k Bhagavanu, se mu poklonila in spet vstala, me je pogledal z božanskim pogledom. Vzela

sem ga kot ukaz in rekla, da bom odšla k Lakšmi in ostala z njo. Prikimal je z glavo v znak soglasja in

takoj sem odšla. Venkatratnam mi je dal pahljačo in odšel. Sedela sem na tem mestu in začela

ponavljati Ramana Dvadasakšari (dvanajst črk Ramana Mantrama), Aštotharam (108 Ramanovih imen)

itd. in zdelo se je, da jih Lakšmi pozorno posluša.

Bhagavan je kot običajno prišel v hlev ob 9.45, da bi videl Lakšmi. Bhagavan je sedel na seno ob njej, ji z

obema rokama dvignil glavo in jo z eno roko rahlo pogladil po obrazu in grlu, nato pa položil levo roko

na glavo in začel s prsti desne roke masirati grlo vse do srca. Ko je to počel približno četrt ure, je

nagovoril Lakšmi: ’Kaj praviš, mati? Želiš, da ostanem tukaj sam? Lahko bi ostal, ampak kaj naj

naredim? Vsi ljudje bi lahko bili okoli tebe kot v primeru moje matere. Zakaj bi bilo to potrebno? Naj

grem? ’ Lakšmi je ostala mirna, brez vseh vezi tega sveta in bolečin svojega telesa, kot da bi bila v

samadhiju. Bhagavan je sedel tam, ne da bi se hotel premakniti, in s srcem, polnim sočutja. Ob tem

pogledu sem nehote osuplo vzkliknila: ’Oh! Mati Alagammal je imela največjo srečo. Tako kot zdaj

Lakšmi.’ Bhagavan me je pogledal z nasmehom. Prišel je Subramaniam in rekel: ’Zdi se, da bo zdravnik

prišel šele ob 10.30, saj Lakšmi ni neposredno ogrožena.’

’V redu, torej zdravnik zdaj ne bo prišel. Si prinesel zdravilo za injekcijo? ’ je vprašal Bhagavan. Obrnil

se je k Lakšmi in jo nežno pobožal po glavi in vratu ter rekel: ’Kaj praviš? Ali lahko grem? ’

Subramaniam je rekel: ’Srečna bo, če bo ob njej stal Bhagavan. Tako je, toda kaj storiti? ’ Bhagavan je

rekel in pogledal Lakšmi v oči: ’Kaj? Ali lahko grem? Ali mi ne boš povedala? ’ Lakšmi ga je ponosno

pogledala. Kakšen odgovor je dobil Bhagavan, ne vemo, vendar je vstal in odšel z besedami: ’Pazi, da

muhe ne pridejo v usta.’ Zagotovil sem mu, da bomo za Lakšmi ustrezno poskrbeli, in Bhagavan je zelo

nerad zapustil kraj.

Z Bhagavanovim božanskim dotikom se je zunanji dih Lakšmi začel umirjati in gibanje telesa se je

začelo pojemati. Zdravnik je prišel ob 10.30 in dal injekcijo. Lakšmi je ostala brezbrižna, kot da telo ni

bilo njeno. Ni bilo smrtne agonije. Njen pogled je bil miren in jasen. Zdravnik jo je obrnil v držo Nandi,

dal nekaj zdravil na čire in nam pred odhodom naročil, naj poskrbimo za oporo glave. Bilo je 11.30

dopoldne. Takrat se je po obedu vrnil Venkataratnam. Prosil me je, naj ji pridržim glavo, in dodal, da bo

prinesel še nekaj sena. Jezik se me je dotaknil in bil je ledeno hladen; življenje Lakšmi je doseglo stopali

Šri Ramane, da bi ga posrkalo vanj.

Deset minut pozneje je Bhagavan prišel v lopo z besedami: ’Je vsega konec? ’ in se usedel ob njej, vzel

njen obraz v obe roki, kot bi bila majhen otrok, ga dvignil in rekel: ’Oh Lakšmi, Lakšmi.’ Potem pa nam

je, zadržujoč solze, dejal: ’Zaradi nje se je naša družina (tj. ašram) tako razširila.’ Ko so vsi hvalili

Lakšmi, je Bhagavan vprašal: ’Predvidevam, da je zdravnik ni preveč vznemirjal, kajne? Kako je

prenehalo njeno življenje? ’ Povedali smo mu vse, kar se je zgodilo. ’Vse je v redu. Ali ste to opazili?

Desno uho je zdaj zgoraj. Do včeraj je ležala na drugi strani. Zaradi čira se je obrnila na to stran.

Zato se je to uho moralo dvigniti. Poglejte za tiste, ki na primer umrejo v Kašiju, pravimo, da jim

Gospod Šiva zašepeta v desno uho. Tudi Lakšmi ima desno uho dvignjeno,’ je dejal Bhagavan in

pokazal to uho vsem prisotnim. Takrat se je že zbrala množica ljudi. Po četrt ure je Bhagavan vstal in

rekel: ’Ramakrišna je zadnjih deset dni govoril, da je treba Lakšmi zgraditi dobro grobnico

(samadhi).’ Bhagavan je nato odšel v dvorano.

Suri Nagamma pripoveduje o pokopu krave Lakšmi:

Vse je bilo pripravljeno do 18.00. Ljudje so prihajali v velikih množicah. Vodstvo ašrama se je odločilo,

da bo ob zadnji steni ašrama zgradilo samadhi za kravo Lakšmi, jelena Vallija, blagoslovljeno vrano in

psa Jakca. Sadašiva Ijer, ki je vedel, kako zgraditi samadhi, je dva dni prej prišel v ašram. Nadzoroval je

celotno gradnjo in dajal vsa navodila. Bhagavan je rekel: ’To je individualna sreča! Za Lakšmi bo

samadhi postavljen v obsegu, ki je dostojen mahatmi.’

Sarvadhikari je v lesenem vozičku pripeljal Lakšminino telo. Bhagavan je prišel in sedel na stol.

Lakšmijino telo je bilo postavljeno nasproti njega. Častilci so prinesli posode z vodo in jo polili po

Lakšminem telesu. Nato so opravili abhišekam z mlekom, skuto, ghijem, sladkorjem in rožno vodo.

Zažgali so kadilo in telo pokrili s svileno tkanino. Obraz so ji namazali s kurkumo v prahu in

vermilijonom, čez telo pa položili cvetlične vence. Ponudili so sladkorne bonbone in izvedli

rathi

(vrtenje svečnika). Lakšmin obraz je bil tako okrašen, da je izžareval lepoto in očarljivost.

Okoli 19. ure so oboževalci z vzkliki "Hara Hara Mahadev" spustili Lakšmino telo v grob.

Bhagavan je bil vidno prizadet. Ko se je Bhagavan dotaknil svetih listov, jih je Sarvadhikari vsul na

Lakšmi. Nato so predani posipali kurkumo in vermiljon v prahu, kafro, sveti pepel, sandalovo pasto,

cvetje in sol, na koncu pa so v grob vrgli zemljo, da bi ga napolnili. Po končanem pokopu se je Bhagavan

vrnil v dvorano. Nato so razdelili prasad. Vse skupaj se je končalo kot poročni festival. Krave Lakšmi ni

več v hlevu. Osvobojena je bila vezi telesa in je zdaj združena z bleščečim Atmanom Šri Bhagavana

Ramane.

V zgodnjih jutranjih urah ponoči je Bhagavan za Lakšmi napisal epitaf v tamilščini. Na našo prošnjo ga

je napisal tudi v telugu in malajalamu. Tukaj je verz v telugskem jeziku:

Venba:

Sri Sarvadhari Samvatsara Jyeshtakhya

Masasita Dvadasim Bhargava Vasaramu

Taraka Visakha sahitamm avu Lakshmigati

Cheru Dinamani Cheppu.

V slovenščino je preveden takole:

V petek, petega dne meseca Ani, leta

Sarvadhari, dvanajsti dan rastoče lune,

pod asterizmom Višakha,

je krava Lakšmi dosegla mukti.

G.V. Subbaramajja je opozoril: "To je edinstvena čast za kravo. Bhagavan tako ni pel niti ob smrti svoje

matere."

Sarvadhikari je naročil, naj verz vgravirajo na črni kamen kot epitaf za Lakšmin samadhi. Nad grobom so

zgradili svetišče Samadhi in vanj namestili kip Lakšmi. Devaradža Mudaliar je med obiskom ašrama prebral

zgornji epitaf na grobu in vprašal Bhagavana, ali je bila njegova uporaba besede vimukti (osvoboditev) zgolj

običajna, kot ko rečemo, da je nekdo dosegel ’samadhi’, kar pomeni, da je umrl, ali pa v resnici pomeni

nirvano.

Bhagavan je odgovoril, da pomeni nirvano (osvoboditev).

Bhagavan je pogosto obiskoval gošalo in spraševal o tamkajšnjih kravah. Vedel je, katera so Lakšminina

teleta, vendar nobeno od njih ni steklo k Bhagavanu, kot je to po navadi počela Lakšmi.

Nekoč ko je šla Suri Nagamma z Bhagavanom v gošalo, ga je vprašala: "Bhagavan, ali so Lakšmijin končni

cilj v prejšnjem življenju, da bi napredovala na duhovni poti osvoboditve, njena dobra dejanja in intenzivna

sadhana pripeljali to bitje k tebi v njegovem sedanjem življenju kot kravo Lakšmi?"

Bhagavan je odgovoril: "Da, to je res. Njene dobre karme iz prejšnjega življenja, prizadevnost v sadhani in

hrepenenje po osvoboditvi so jo pripeljali k nam v njenem sedanjem življenju kot kravo Lakšmi. Sem je

prišla zaradi svojih dobrih dejanj, ki edina združujejo guruja in šišjo (učenca). To ni naključje, temveč

božanska volja."

Vsak petek zjutraj se pūdžo izvaja pri Lakšmi grobnici. Posebno pūdžo darujejo na dan njenega samadhija

in na dan Māttu Pongal.

V SPOMIN

Sveta krava Lakšmi je prešla v svetlobo na

18. junija 1948 ob 11.30.

Harindranath Čattopadhjaja

Pred zlatim modrecem, ki še vedno kraljuje

ob širokem vznožju nebeškega hriba

Arunačale, vladarja luči,

se s spoštovanjem poklanjam, nakar se dvignem in pišem

to pesem o kravi, ki je pred smrtjo

bila pobožanstvena z njegovim dotikom usmiljenja

in postavljena med nesmrtne, ki še naprej živijo

dihajo kot Svetloba v meni in v tebi.

Gospod milosti! tvoje sveto Ime odzvanja

od konca do konca; tvoje usmiljenje ne pozna meja,

tvoja Moč nima omejitev! S tvojim Mirom

boji tvojih iskalcev počasi ponehajo

in v srcu ostane veliko zadovoljstvo:

Pred tvojo svetlo Prisotnostjo se umakne mrak,

oblaki izginejo ... V tišini tvojega očesa

nesluten bedak nenadoma postane moder,

nevednež postane učen. Z nasmehom

nas lahko odrešiš v kratkem času,

in naša življenja narediš pomembna.

0 ti, ki najlepšo uresničitev nosiš

celo kot dragulj! S kakšno mojstrsko lahkoto

narediš svoje častilce nesmrtne!

In vsi te častijo povsod, kateri so čuli tvoj klic

in čutili dotik tvoje globoke Milosti

in se zbrali pri tvojih stopalih: številne oblike

pavov, veveric, jelenov, psov in opic,

krav in ljudi. In izmed njih peščico svojih

izbereš v skladu z zakonom

ki ga poznaš le ti, da jim, vsem, prepojenim

s tvojo ljubeznijo dodeliš višino nad

pritlehnostjo Zemlje, da se lahko dvignejo

iz pekla mesa v raj duše.

Za njo prepevam, ki je ni več

Lakšmi, Gospodovi sveti kravi, ki je nosila

lepoto boginje - ona, ki je bila

izkušnja, izklesana iz svetleče nepojavnosti

in oblikovana v linijo in krivuljo pojavnega bitja;

Lakšmi, materinska krava, je bila rojena, da bi služila

modrecu Ramani.

Vendar to sploh ni bilo čudno,

pravijo neki, češ, njena oblika je bila le sprememba

človeške, saj - tako zgodba pripoveduje -

nekoč je bila ženska, vešča stara,

njeno zgubano telo v razcapanih cunjah,

Toda za to grdoto je sijala duša

kot svetilka, ki jo je spodbujala, da sebe vpne

v dolgo in nesebično služenje modrecu.

Obiskovala ga je skozi mnoge opoldneve in večere

in mu prinašala preprosto hrano iz zelišč in listov

nabranih z vdanostjo, z ljubeznijo skrbno skuhanih,

In menda je skromno hrano to pojedel

kot da bi šlo za banket!

Ob takem služenju

je umrla in prešla v sijajno

Lakšmi, da bi mu lahko še enkrat služila

In tako s služenjem končno dosegla

samospoznanje in osvoboditev ...

Veliki mojster!

Ti si vseusmiljen. Na čelo predanosti

vtisneš svoj Milostni pečat

in, v hipnem čudežu, izbrišeš

suženjstvo in žalost. V tvojem usmiljenju

neumna bitja enakovredno mesto delijo si z ljudmi.

Tvoj zakon je univerzalen in obuja

tudi skozi plasti temačnih dvomov

dokončno vero, ki te vidi takšnega, kakršen si:

Mojster razsvetljenega srca!

Tudi Lakšmi te je poznala, mojster! Ko

je dihala in se gibala sredi sveta ljudi

ki so te komaj poznali. Kakor oblak

se giblje čez širno obzorje, obdarjen z žarom,

samotno, ona se je gibala z Milostjo

v objemu obzorja tvoje Ljubezni;

v vrtu tvojega usmiljenja, iz ure v uro,

je rasla od popka do cveta in potem od cveta

v dozoreli sadež modrosti, obarvan

s prefinjenimi odtenki notranje samote.

In ko je bila še popek, je razsvetljevala zrak

z nežno sladkostjo, da smo se zavedali

nekega višjega poslanstva, ki naj izpolni se skoznjo;

V cvetoči dobi, se potem je zdelo, da bodri ašram

z močjo, presegajočo človeka,

in povsod, kamor je prišla, je bila cvet

in širila vonj, ki je izviral iz notranjosti;

Učitelj je srečal njeno dušo, za nas uganka,

v visokem občestvu in absolutni

Ljubezni, ki cvet spremenila je v sad

dokončno zrelega dosežka.

Prešla je

v Njegovo sijočo prostranost

bistva, onkraj oblike in imena;

Postala je Plamen

na njegovem tihem oltarju, ki bo gorel

večno, da bi na vsakem koraku posojal

luč našim srcem in sijajnim mislim;

Smrt temna, veter vetrov, ga ne upihne

na tem gorečem oltarju:

Ne bo se več pojavila v nobeni obliki,

saj njen neomadeževani veliki duh

ni več vpet v Zakon evolucije. Glej, za njo

ni več vrnitve!

Vseeno si poglejmo, kaj je bila dediščina

ki privedla jo je do usmiljenega modreca?

Kakšen čuden nezemski obseg

se je utelesil v njenem horoskopu

in v njej sami, bitju iz zemlje,

in zaradi česa njeno rojstvo ima velik pomen?

Kakšno pokorščino in kakšno molitev

v prejšnjih rojstvih, za razliko od tega, zadnjega za njo,

je opravila, ko je stopala po stopnicah

čiste iluminacije v preteklosti

ki se dovrši v dokončni zrelosti?

Razkrijmo

pred svetom njeno očarljivo zgodbo:

V šestindvajsetem letu prejšnjega stoletja,

le štirih leta po smrti modrečeve matere,

odhodu v stanje svetlobe in osvoboditve,

podeljenega od velikega Vidca med Vidci,

nek bhakta prišel ga je pozdravit

in s seboj prinesel darilo,

kravo in telička, lepa in močna,

róžnatordèč krik sezone v krvi in okončinah, z

nežnostjo sta ga bitji gledali

in vedeli, da on je njun Gospod...

Ta se je samo nasmehnil

in nežno rekel: "Materi in njenemu otroku

moramo pomagati z vdanostjo, ljubeznijo in skrbjo.

Zato ju vzemi nazaj in vedi, da sem tam

kjerkoli že sta ..."

* * *

Arunačala Pillai

"Gospod, tvoji sta,

usmili se teh in ju sprejmi.

Vsaka črta, obris in krivulja so le tvoji.

To je darilo, ki ti ga izročam, ponižno sklonjen

v spoštovanju. Prosim, ne zavrni

ponižnega daru....".

Iz množice izstopil je

majhen človek, bolj redkobeseden

sicer, droben, krhek mož,

čigar besede so bile zbrane v mojstrski udarec

in trikrat, zdi se, oplojene z nekim načrtom za prihodnost,

ki se ga ni zavedal.

* * *

Ramanatha Dikšitar

Molim, da sprejmeš jo sedaj,

daritev na tem mestu,

da bosta deležni ljubezni in skrbi,

ne le s krmo hranjeni , ampak s tvojo Milostjo!

Odtlej je mati krava ostala ob svojem

ljubkem teletu, katerega lepota je iz dneva

v dan naraščala kakor luna,

in se je zdelo, da odvezuje enega za drugim

vozle svoje živalske narave; sproščena

počasi, a zanesljivo iz svojega stanja

za teleta se je zdelo, da čuti Gospoda in napeto

čaka na velik dogodek, nadvse vzvišen:

Nekoliko kasneje so odpeljali ju živet

na mlečno farmo sredi mesta

med stotine njima podobnih,

pod vodstvom uglednega človeka,

ki živel je od prodaje mleka.

Ime mu je bilo Pašupati ljer ... on

je bil Ramanov trikratno ponižen bhakta

ki je k modrecu prihajal dan za dnem

in s seboj pripeljal je ta dva, da skupaj z njim

bi se mu poklonila.

Telička je začela

v sebi preračunavati in načrtovati

svojo prihodnost, vendar nihče ni slutil

navdiha, ki je rasel v njenih prsih!

Brez velikega pompa se je odločila

da preuči poti, ki so jo delile od mlekarne

do puščavnikovega doma. In kmalu,

iz suhega polmeseca zrasla je v luno,

postajala vse bolj modra in samozavestna,

ta rast pa v njej krepila je občutek

oboževanja Gospoda, ki že začel jo je

uklanjati drugim zakonom

kot so zakoni zemlje in časa.

Vsak živec v njej se je začel prebujati

in jo v bolečem hrepenenju vznemirjati

s sladkostjo, dokler ni vsak živec postal

z nezemeljskim plamenom razsvetljena cesta,

ki je vodila njene korake do puščavniškega samostana

kjer naposled prebivala je tudi sama!

Ena izmed peščice od modreca izbranih

odtlej še bolj pod njegovim čarobnim vplivom.

Imenovali so jo Lakšmi; in res se je izkazala

za Boginjo Izobilja. Način, kako je dihala in se gibala,

način njene hoje, svetloba, katero sta odsevali

njuni veliki, kakor dragulj sijajni, zrkli

so v sebi, zdi se, skrivali blagoslove.

Po njenem prihodu

se je v majhni naselbini začulo šumljanje

blagostanja in napredka. Tako je, obširneje rečeno,

rasla iz radosti v radost, iz moči v moč,

Zemljišča so se množila, rasla v izobilju, nasmejana v žitu,

in zgradbe so se nizale kakor členi v verigi

Ramanovega rastočega kraljestva.

Njene zapletene mreže smrtnega življenja je konec.

Zdaj je ni več med nami, v obliki krvi in mesa,

ampak živi kot lirična svetloba, ki nikoli ne umre; spomin

njenih gibov, polnih milosti, nas straši

za vedno, in njena očesna dragulja

se bleščita v vsakem kotičku tega kraja

in izžarevata čudno slavo. Kamorkoli se obrnemo, čutimo

njeno navzočnost, kot da bi lunin vzhod razblinil našo temo.

Medtem ko postavljajo ji spomenik,

ki zgrajen bo v ponižno slavo

njenemu obstoju in njeni svetosti,

ona stoji med ljudmi, ki se trudijo, da njihovo delo

bi blagoslovila. Njena božanska aritmetika

povzame pomen vsakega kamna in opeke,

ki gradijo njen čisti mavzolej

Njene navzočnosti ne naznanjajo boben

ali cimbale, niti se ne oglasi s piščaljo,

ampak iz same Sebe, izsevajoč plamen

zrele Samouresničitve. Ona ostaja

kot ekstatično mravljinčenje v naših žilah

in nas povezuje z Mojstrom, ki ima zlato srce,

saj tik preden je odšla, nje se je dotaknil,

da bi jo sprostil - umirjen dregljaj za dregljajem

trikrat nežno, sočutno in s tem prebudil

v njej čudovito videnje!

Odšla je

onkraj našega skupnega znanja,

onkraj zore in poldneva

in večera - ne, zaslužila si je bogato celoto stvarstva

in postala

del sladkosti stvarstva, nad primežem Želje in

lakote, žeje, bolečine in ljubezni, ki držijo svet

v sponah vezanosti.

Vidkinja vidcev!

Izpopolnjuj nas skozi leta

v stanje, ki ga je dosegla sama;

Naj se, tako kot ona, predamo do zadnjega koščka.

dokler tudi mi ne uzremo tvojih stopal in se izničimo

V Sebi. Naj se nikoli ne ustrašimo

niti za las oddaljeni od Resnice, ki si ti:

Nauči nas, kakor si njo, v udih in srcu

popolne predaje, dokler ne ostane nobene

slepote in pokvarjenosti,

zarjavelih verig izdaje.

Naj vedno bolj

učimo se od sladke Lakšmi, kako pozdravljati tvojo svetlobo,

se v predanosti skloniti in oboževati

Tvojo navzočnost, ki kraljuje na zvezdnem višavju

ki prebada slepoto človeškega pogleda.

Daj nam milost, da tako kot ona vidimo

Tvoje, človeško podobo presegajočo, veličastvo,

ki obdaja vesolje. Podobno njej

vse nas napravi za razlagalce

duhovnega sijaja, dokler mi, ki ga še iščemo,

ne postanemo eno in nedeljivi s tvojim vrhom.

(Arhiv Šri Ramanašramama)

2.ČRNA KRAVA

Suri Nagamma je v enem od svojih pisem opisala kravo, ki je čakala na Bhagavanov sveti in dobrohotni

pogled, da bi lahko v miru izdihnila:

Črna krava v gošali je zadnje tri dni trpela zaradi neke bolezni. Privezana je bila na drevo blizu hleva,

zgrajenega za teleta. Čeprav je trpela tri dni, Bhagavan ni imel priložnosti, da bi šel mimo nje. Včeraj se je

znašla v zadnjih smrtnih krčih. Čeprav je trpela že od jutra, je izdihnila šele ob 17. uri. Bhagavan je ob 16.45

kot običajno vstal s kavča v dvorani in odšel za gošalo. Ko se je vračal, je zavil proti kraju, kjer je bila krava,

se ustavil pri lopi, zgrajeni za teleta, in nekaj časa opazoval agonijo črne krave. Ker je bil Bhagavan

utelešenje prijaznosti, je bilo naravno, da se je njegovo srce topilo od sočutja. Kravi je bil naklonjen s

pogledom odrešenja iz spon vezanosti, nato pa se je vrnil in kot običajno sedel na svoj kavč.

Potem ko se je Bhagavanov blagodejni pogled uprl vanjo, je ’dživa’ ostala v telesu le še pet minut. Črna

krava je čakala na Bhagavanov prijazen pogled in takoj, ko ga je bila deležna, je njena dživa zapustila telo.

Pravijo, da se oseba osvobodi ujetništva samsare, če lahko ob času smrti pomisli na Boga. Kako srečna naj

bi bila ta krava, da se je na pragu svoje smrti osvobodila ujetništva samsare zaradi Bhagavanovega svetega

in dobrohotnega pogleda!

Bhagavan je svojim bhaktam večkrat povedal, da čeprav je kar nekaj živali trpelo več dni skupaj, mu ni

prišlo na misel, da bi jih pogledal. V nekaterih primerih pa mu je nenadoma prišlo na misel, da bi pogledal

te trpeče živali v njihovih smrtnih mukah. Dodal je, da so v takšnih primerih živali takoj zatem mirno umrle.

Verniki so to videli v primeru črne krave.

Takih primerov odrešenja živali po zaslugi Bhagavana je lahko še veliko več. Vendar tega ne vemo, saj niso

zabeleženi, za razliko od primerov krave Lakšmi, jelena Vallija, psa Jakca ali blagoslovljene vrane.

3. TELE - BHAKTA

Po Bhagavanovi nirvani je nek bhakta omenil slučaj teličkine predanosti Bhagavanu:

V ašramu je bila telička, ki je obiskovala hiše Bhagavanovih častilcev v Ramana Nagarju. Ti so jo

ljubeče sprejeli in ji dali jesti sladkarije in sadje.

Nekega dne sem bil v Ramanašramamu. Prišel je moj prijatelj in mi povedal, da telička stoji v mojem

kompleksu. Ko sem to slišal, sem bil zelo vesel. Pohitel sem domov, da bi teličko nahranil s sadjem in

sladkarijami. Ker pred svojo hišo teličke nisem videl, sem mislil, da je morda znotraj, zato sem šel v hišo

in jo iskal, vendar je ni bilo videti. Ko sem vstopil v svojo spalnico, sem videl teličko, ki je stala pred

Bhagavanovo fotografijo, popolnoma zatopljeno vanjo. Njene oči so bile z ljubeznijo in predanostjo uprte

v Bhagavana. Priklanjala se je Bhagavanu in se s čelom dotikala Bhagavanove fotografije. V tistem

trenutku se je združila in postala eno z Bhagavanom.

Sploh ni opazila, da sem vstopil v sobo. Pozabila je na svojo okolico. Ko sem videl ljubezen in predanost

teličke, sem bil navdušen, hkrati pa me je bilo sram, ker nisem bil tako močno kakor ona predan

Bhagavanu. Kljub temu, da sem človek in sem v stalnem stiku z Bhagavanom, se niti enkrat nisem tako

popolnoma predal Bhagavanu!

Na hodniku sem čakal, da telička pride iz spalnice. Ko je prišla ven, sem jo nahranil s sladkarijami in

sadjem. Kdo ve, kateri veliki Bhagavanov častilec je privzel telo teličke?

VIR

Vsebina poglavja

1. Krava Lakšmi

Sklic

Letters from Sri Ramanasramam,

avtor: Suri Nagamma, 24-7-1948.

Cow Lakshmi

avtor: Devaradž Mudaliar, stran 7 - 8.

ibid; stran 8 - 9.

Letters from Sri Ramanasramam, 24-7-1948.

ibid; 24-7-1948.

Ramana Smriti, souvenir,

izdajatelj: Šri Ramanašramam

Cow Lakshmi

stran 9.

Moments Remembered

avtor: V. Ganesan, stran 88.

Cow Lakshmi

stran 9-10.

Sri Ramana - Friend of Animals, Cow Lakshmi ,

izdajatelj: Šri Ramanašramam, stran 29.

Living by the words of Baghavan,

avtor: David Godman, stran 86 - 87.

Turn Eastwards, Glimpses into the Indian Lift,

avtor: Pascaline Mallet, stran 41.

Life and Teaching of Ramana Maharshi,

stran 147.

As told by Sundaram anna (V.S. Ramanan).

Letters& Recollections from Sri Ramanasramam,

avtor: Suri Nagamma, stran 74-75

Letters from Sri Ramanasramam, stran 24-27

The Power of the Presence Part III,

avtor: David Godman, stran 281.

ibid; stran 281

Sri Ramana - Friend of Animals, Cow Lakshmi ,

stran 36-37.

Letters from Sri Ramanasramam, 20-6-1948.

Sri Ramana - Friend of Animals, Cow Lakshmi ,

stran 14.

Letters from Sri Ramanasramam, 16-1-1946.

Cow Lakshmi , stran 11-12.

ibid; stran 13-14.

The Power of the Presence Part III, stran 284.

Letters from Sri Ramanasramam, 20-6-1948.

V spomin

2. Črna krava

3. Tele - bhakta

Collected works of Ramana Maharshi, stran 146.

Sri Ramana Reminiscences,

avtor: G.V. Subbaramajja, stran 178.

Cow Lakshmi , stran 15.

Sri Ramana - Friend of Animals, Cow Lakshmi ,

stran 64-65.

avtor: Harindranath Chattopadyaya,

Archives of Sri Ramanasramam.

Letters from Sri Ramanasramam, 24-4-1946.

Arunachala Ramana Vol. No. 11 Nov. 1983.

5. POGLAVJE

BHAGAVANOVE SPREMLJEVALKE - OPICE

Med letoma 1899 in 1922 je Bhagavan živel v različnih votlinah na hribu Arunačala. Na hribu je bilo veliko

opic. Bhagavan je o hribu govoril kot o njihovem kraljestvu, o ljudeh pa kot o vsiljivcih. Bhagavan se je z

opicami zelo zbližal. Z ljubeznijo in sočutjem jih je pozorno opazoval. Bil je džnani, sarvadžna (vsevedni).

Zato je bila njegova ljubezen do vseh bitij naravna. Bil je tudi pozoren opazovalec. Z opicami se je tesno

družil, razumel je njihove krike in ravnanje ter poznal življenjsko zgodbo večine izmed njih. Opazil je, da so

imele svoj kodeks obnašanja, moralo in načela upravljanja. Ugotovil je, da je imelo vsako pleme svoje

priznano okrožje, in če ga je drugo pleme kršilo, je prišlo do vojne. Pred začetkom vojne pa je eno pleme k

drugemu poslalo veleposlanika, da bi sklenili mir. Opice bi praviloma bojkotirale tisto, za katero so skrbeli

ljudje. Vendar so v primeru Bhagavana naredile izjemo. Ta je obiskovalcem povedal, da ga opice priznavajo

kot člana svoje skupnosti in da ga sprejemajo kot razsodnika v svojih sporih. Kadarkoli je prišlo do

nesporazuma ali spora, so opice prišle k Bhagavanu in on je našel rešitev, da bi jih pomiril in ustavil njihove

prepire. Poznal je njihov način življenja, stališča, prednostne naloge in tudi njihove potegavščine!

Prebivalci mesta so Bhagavana imenovali "Korangusami" (Gospodar opic), saj so se zavedali, kako zelo ga

opice spoštujejo in sprejemajo kot enega od svojih. Bhagavan je izkazoval veliko ljubezen in sočutje do opic,

ki so živele na Arunačali. Ljudje smo nagnjeni k temu, da na opice gledamo zviška. Ko govorimo o umu, ga

pogosto primerjamo z nemirno in nagajivo opico. Vendar je Bhagavan o opicah vedno govoril pozitivno ter

hvalil njihovo inteligenco in spretnost.

Bhagavan je nekoč pripomnil:

"Vedel sem nekaj o njihovi organizaciji, njihovih kraljih, zakonih in predpisih. Vse je tako

popolno in dobro organizirano. Za vsem tem stoji precej inteligence. Vem celo, da tapas opicam ni

neznanka. Tolpa opic je nekega samca, ki smo ga imenovali ’Mottaipaijan’, nekoč zatirala in z njim

grdo ravnala. Za nekaj dni je odšel v gozd, opravljal tapas, pridobil moč in se vrnil. Ko se je vrnil, je

sedel na vejo in jo stresel. Vse ostale opice, ki so prej grdo ravnale z njim in se jih je prej smrtno bal,

so se zdaj tresle pred njim. Da. Jasno mi je, da tapas dobro poznajo tudi opice."

Tukaj je nekaj pripetljajev, o katerih poročajo ašramovci in bhakte, ki kažejo, kako ljubeče je Bhagavan

komuniciral z živalmi, zlasti z opicami, ki so živele na hribu Arunačala in v ašramu.

1. MEDITACIJA OPIC

Ko je Bhagavan živel v votlini Virupakša, ga je redno obiskoval klan opic, ki so sedele pod velikim senčnim

drevesom pred votlino. Dolge ure so se pred njim med seboj grizle. Včasih so sedele pred njim, ne da bi se

premaknile, tiho zatopljene vanj, kot da bi se nahajale v globoki meditaciji.

Bhagavan je pogosto lahkotno komuniciral s svojimi ljubljenimi spremljevalci - opicami in se včasih celo

norčeval iz njih.

Nekoč je pred Bhagavanom tiho in mirno sedel klan opic, kot da bi meditirale. Bhagavan je užival v tej

predstavi in občudoval njihovo zbranost, vendar ni mogel zamuditi priložnosti, da bi jih dražil.

Bhagavan je opice nagovoril: "Hej! Ali sedite pred menoj v samadhiju? Zelo dobro! Toda naj vidim, kako

dolgo boste lahko tako sedeli?"

Ravno ko je govoril, se je opica začela vrteti. Odprla je oči, ker ni mogla več mirno sedeti. Bhagavan jo je

pogledal in rekel: "Ti, prijatelj! Kam greš? Kakšno kraljestvo moraš osvojiti? Sedi tiho. Dovolite mi, da

pogledam!"

Ob Bhagavanovih besedah je opica postala tiha in popolnoma mirna. Spet je sedela, vase zatopljena, brez

najmanjšega giba!"

2. OPIČJA HVALEŽNOST

V zvezi z opicami se je zgodil dogodek, ko so se Bhagavan in njegovi častilci odpravili na giripradakšino

(romarski obhod okoli Arunačale, 14-kilometrski sprehod, pri čemer hrib vseskozi ostaja na desni strani).

Bhagavanova samatva (enako ravnanje z vsemi) ni bila zgolj teoretična, ampak zelo resnična in je veljala

celo za živali. Bhagavan in opice so bili pravi tovariši. Zanje je skrbel z veliko skrbjo in sočutjem. Tako so

opice z Arunačale na vroč poletni dan pokazale hvaležnost Bhagavanu. Gre za izjemen dogodek, ki zares

ogreje srce. Dogodek se je odvil, ko je Bhagavan živel v votlini Virupakša. Nekega vročega poletnega dne so

se Bhagavan in njegovi častilci odpravili na giripradakšino. Bhagavan je tudi v vročem poletju hodil lagodno

in si vzel nekaj ur ali včasih celo cel dan, redko celo več.

Medtem ko so obhajali hrib, so bhakte opazili, da jim sledi trop opic, ki skačejo z drevesa na drevo. Okoli

13.00 ure. Bhagavan in njegovi častilci so dosegli Pačaiamman Koil, starodavni tempelj na severovzhodni

strani gore. Sonce je močno pripekalo in častilci so bili zelo lačni in žejni. Čeprav v bližini ni bilo vode, se je

Bhagavan, ko je opazil stisko svojih bhakt, odločil, da se morajo ustaviti in si za nekaj časa odpočiti.

Nenadoma so se opice, ki so prihajale skupaj s skupino, povzpele na bližnje drevo jambulina, ki je imelo

zrele, vijoličaste plodove. Opice so stresale veje in sadje je kar deževalo. Nato so se opice spustile z drevesa,

vendar se niso dotaknile niti enega sadeža. Častilci so spoznali, da so bili sadeži namenjeni njim. Pobrali so

jih in z velikim užitkom pojedli ter potešili lakoto. Istočasno je prišla skupina žensk z glinenimi vrči, polnimi

vode, s katero so se lahko odžejali.

Privrženci, ki so bili z Bhagavanom, so pripomnili, da so jim opice, ki so bile deležne Bhagavanove

gostoljubnosti na gori, prišle izkazovat hvaležnost.

Bilo je ganljivo videti, kako so opice razumele stisko Bhagavanove družbe in kako so jim pravočasno

postregle, ne da bi čakale, da Bhagavan kaj reče. Razumele so položaj in takoj priskočile na pomoč druščini

častilcev. Človek ne ve, kako je do tega prišlo, razen če v tem vidimo še en primer, ko je Gospod

Arunačalesvara posebej poskrbel za svojega sina, našega Bhagavana. Ali ni Bhagavan pel: "O Arunačala,

ali mi nisi rekel, naj pridem sem? Pridi zdaj, poskrbi zame." (Aksharamana Malai, Sloka: 94).

3. "ČUDOVITI VIBHUTI"

Naslednji dogodek ponazarja dejstvo, da je implicitna vera v Bhagavana povzročila čudežna ozdravljenja.

Bhagavan je bil tako skromen. Lahko se je šalil na račun lastne nezmožnosti, da bi ozdravil bodisi sebe

bodisi druge. Tudi kadar so se čudeži zgodili zaradi zaupanja častilcev v Bhagavana, ni nikoli sprejel zaslug

za čudež. Zanj so se vse te stvari dogajale samodejno in so bile del naravnega procesa Jaza.

Čhaganlal V. Jogi, eden od Bhagavanovih zvestih častilcev, je zapisal dogodek o čudežu, ki ga je

pripovedoval stari bhakta, ki je Bhagavana poznal od njegovih prvih dni na hribu:

Leta 1908, ko je mesto prizadela kuga, je Bhagavan bival v templju Pačiamman. V okolici je bilo

veliko tamarindovih dreves. Občina je dala pravico do nabiranja tamarinda tistemu, ki je ponudil največ,

in v času Bhagavanovega bivanja je pravica pripadla lokalnemu muslimanu. Da bi zaščitil svoje interese,

je moral muslimanski pogodbenik varovati drevesa pred opicami, odganjal pa jih je tako, da je vanje s

fračo streljal kamenje. Ker jih je želel le prestrašiti, je pazil, da njegovi kamni niso bili dovolj močni, da

bi opice poškodovali. Na žalost je en kamen zadel opico v glavo in ta je takoj umrla. Preostali člani

plemena so pobrali mrtvo telo ter ga, kričeč od jeze in žalosti, odnesli k Bhagavanu. V Bhagavanovi

navzočnosti je bilo njihovo kričanje še glasnejše. Zaradi njihove žalosti so po Bhagavanovem obrazu

tekle solze. Njegova prisotnost je opice končno pomirila, in ko so se umirile, se je obrnil k njim in rekel:

’Smrt je neizogibna za vsakega, ki se rodi. Tisti, od čigar rok je umrla ta opica, bo nekega dne

zagotovo doživel smrt, zato ni treba žalovati.’

Opice so se zdele pomirjene ob teh besedah in odnesle truplom s seboj. Dva ali tri dni pozneje je

muslimanski pogodbenik hudo zbolel, in ker je slišal, kaj je Bhagavan rekel opicam, si je besede razlagal

tako, da ga je Bhagavan preklel. O dogodku je povedal svoji družini, in ker sam ni mogel potovati, so šli

v tempelj prosit Bhagavana, naj odpusti pogodbeniku in umakne prekletstvo z njega. Eden od njih je

rekel: ’Gotovo je, da ga je tvoje prekletstvo prizadelo, zato te prosimo, da boš tako milostljiv in ga rešil

pred smrtjo. Prosimo, daj nam nekaj vibhutija (svetega pepela), da mu ga nanesemo na glavo, in

potem bo zagotovo ozdravel ’

Bhagavan se jim je nasmehnil in rekel: ’Motite se. Nikoli nikogar ne preklinjam ali blagoslavljam.

Opice, ki so prišle sem, sem odgnal tako, da sem jim povedal preprosto resnico, da smrt neizogibno

doleti vse, ki se rodijo. Poleg tega nikomur ne dajem vibhutija. Prosim, pojdite domov in negujte

bolnika, ki ste ga pustili samega.’ Muslimanske družine ni prepričal in oni niso želeli iti, če jim

Bhagavan ne bo dal vibhutija. Nazadnje je Bhagavan, da bi se jih znebil, vzel nekaj pepela iz ognjišča in

ga dal družini. Družina je bila presrečna in je odhitela domov, da bi pepel nanesla na svojega bolnega

sorodnika. Bolni pogodbenik se je v nekaj dneh spet postavil na noge, ne glede na to, ali je bil ozdravljen

naravno ali zaradi vibhutija!

Družina slednjega je zelo verjela v ta vibhuti. Kmalu zatem, ko so ga nanesli na bolnega človeka, je ta začel

okrevati, saj je vibhuti, ki ga je ponudil Bhagavan, v sebi nosil vzvišeno ponižnost. Po nekaj dneh se je

dvignil iz postelje popolnoma zdrav. Po svoji "čudežni" ozdravitvi je bil pogodbenik bolj strpen do opic.

Pravijo, da je ostal Bhagavanov častilec do svojih zadnjih dni.

4. SAMADHI STAREGA OPIČJEGA KRALJA

Nekoč se je opičji kralj odločil za drzen korak in izobčil dva nemirna samca iz svojega plemena. Nekega

zgodnjega jutra je bilo sporočeno, da v bližini votline Virupakša umira opica. Bhagavan je šel pogledat in

videl je, da je to ta kralj. Prinesli so ga v ašram in Bhagavan ga je vzel v naročje. Dva izgnana samca sta

sedela na drevesu v bližini in opazovala. Bhagavan se je premaknil, da bi prenesel težo, in umirajoča opica

ga je instinktivno ugriznila v nogo. "Imam štiri taka znamenja naklonjenosti opičjih kraljev," je rekel nekoč

in pokazal na svojo nogo. Nato je opičji kralj zadnjič zastokal, in izdihnil. Opici, ki sta ga opazovali, sta

poskakovali gor in dol ter kričali od žalosti. Truplo so pokopali s častmi, ki pripadajo sanjasiju. Okopali so

ga v mleku, nato v vodi in ga namazali s svetim pepelom; ogrnili so ga z novo tkanino, tako da je obraz ostal

nepokrit, pred njim pa so zažgali kafro. Pokopali so ga v bližini votline Virupakša, nad grobom pa so

postavili kamnito tablo.

5. NONDIPAIJAN - KRULJAVA OPICA

Leta 1916 sta Bhagavanova mati Alagammal in njen najmlajši sin Nagasundaram prišla živeti k Bhagavanu v

votlino Virupakša. Nekoliko pozneje istega leta so se odločili, da se preselijo v Skandašramam. Bhagavan se

je tja preselil skupaj s številnimi bahktami in s svojimi živalskimi tovariši. Skandašramam je postalo

njegovo bivališče za naslednjih šest let.

V dneh tik pred Bhagavanovo selitvijo iz votline Virupakša v Skandašramam je bil v bližini votline

Virupakša opičji trop. V njem je bila obetaven mlad samec, ki je znotraj plemena postajal vse bolj priljubljen.

Vodja tropa je postal ljubosumen in zelo nezadovoljen. Iz ljubosumja ga je napadel in ga prisilil k padcu z

drevesa. Pri padcu si je hudo poškodoval nogo. Vodja in opice so ga pustili na cedilu v bližini votline

Virupakša.

Opičjak je komaj pri zavesti prišepal v votlino Virupakša. Nadvse sočutni Bhagavan mu je prevezal nogo in

jo oskrbel. Sčasoma so se poškodbe zacelile, vendar je ostal trajno pohabljen. Bhagavan ga je poimenoval

Nondipaiyan, mali Hobbler. Ljubkovalno ga je klical Nondi.

Nondi je vedno sedel v Bhagavanovem naročju ali poleg njega, ko je jedel hrano. Nikoli ni zapravljal hrane.

Bil je zelo snažen jedec. Hodil je za Bhagavanom, kamorkoli je šel, in pri tem šepal. Tudi ko mu je Bhagavan

velel, naj mu ne sledi, mu je z velikim naporom sledil. Do Bhagavana je gojil naklonjenost, bil mu je predan

in ga je gledal kot svojega učitelja. Pod Bhagavanovo ljubečo skrbjo se je Nondijeva noga izboljšala in

pridobil je nazaj svojo moč. Nondi je postal prijatelj ne le Bhagavana, temveč tudi drugih ašramovci. Cenili

so njegovo očarljivo osebnost.

Toda vse, kar ima začetek, ima tudi konec. Nič ni večno, razen Jaza, Atmana. Pet dni pozneje so v votlino

Virupakša prišle opice iz Nondijevega nekdanjega tropa. Ašramovci so jih videli prihajati in se ustrašili, da

bi lahko poškodovale Bhagavana. Tudi mati Alagammal je čutila enako in je Bhagavanu rekla, naj zapusti

Nondija. Toda Bhagavan jim je zagotovil, da se ne bo nič zgodilo. Opice pred votlino Virupakša ne bodo

nikogar poškodovale. Takoj ko je Nondi zagledal člane svojega tropa, je šel in splezal v Bhagavanovo naročje.

Eden od članov tropa se je približal in si ogledal Nondijevo povito nogo. Bhagavan je opicam povedal, da je

uporabil zdravilo in povoj, da bi ozdravil poškodovano nogo. Opicam je bilo žal, da so Nondija tako hudo

poškodovale. Prijazno so zarenčale in ena od njih je prišla in potegnila Nondija ter ga prosila, naj se

ponovno pridruži tropu. Toda Nondi ni želel zapustiti Bhagavana. Pogledal je Bhagavana. Bhagavan je

Nondiju rekel: " Tvoja četa je prišla, da bi te vzeli medse. Pojdi z njimi kot dober fant. Ne pozabi na nas, ko

boš postal kralj." Bhagavan je Nondija pobožal in ga poslal nazaj s sorodniki. Tako kot druge živali so tudi

opice ljubeče in navezane druga na drugo.

Videli smo, da opice praviloma izženejo člane svoje skupine, ki so bili v stiku z ljudmi. Toda v Nondijevem

primeru ga niso izgnale. Bhagavan je bil izjema. Ta je bil zelo vesel, da se je vse dobro končalo, bhakte pa so

se čudili Bhagavanovem tovarištvu z opicami.

Ko se je Bhagavan preselil v Skandašramam, so ga Nondi in njegova druščina pogosto obiskovali. Trop opic

se je v Skandašramamu počutil kot doma in dobivale so svoj delež hrane. Po jedi so se povzpele na drevesa,

sedele in opazovale bhakte. Nondi pa se je zadrževal v bližini Bhagavana. Postal je eden od ašramovcev.

Mati Alagammal je imela za Nondija ob obrokih poseben krožnik, napolnjen s hrano. Toda Nondi je še

vedno raje sedel ob Bhagavanu in hrano jemal kar z njegovega lista. Bhagavan nikoli ni imel nič proti, da bi

Nondi jedel z njegovega krožnika. Tako je Nondi užival redek privilegij, da ga je hranila Bhagavanova lastna

roka. To je bil božanski odnos.

Nekega dne, ko so Nondiju in njegovim prijateljem dali hrano, se Nondi svoje hrane ni dotaknil, medtem ko

so njegovi prijatelji pojedli svojo porcijo. Bhagavan je odšel na sprehod na goro. Ko se je Bhagavan vrnil, je

videl, da se Nondi ni niti dotaknil svoje hrane. Ugotovil je razlog. Nondi je želel sedeti v Bhagavanovem

naročju in jesti. Bhagavan mu je nežno povedal, da je zdaj že dovolj odrasel, da lahko sedi in jé sam. Nondi

je razumel. Sedel je poleg Bhagavana in jedel svojo hrano. Nondi in njegovi prijatelji so raztresli nekaj riža

po tleh in Bhagavan jih je okaral. Nato je Nondi počistil prostor tako, da je pobral vsako zrno. Bhagavan je

bil zelo vesel in občudoval Nondijevo bistrost.

Desur Akhilandammal je bila Bhagavanova goreča privrženka. Pogosto je iz svojega doma prinesla hrano in

nahranila Bhagavana. Nekoč v Skandašramamu, ko je Akhilandammal Bhagavana postregla s hrano, je

Nondi, sedeč poleg Bhagavana, pograbil hrano z njegovega lista. Ko je na Bhagavanov list stresla še eno

porcijo, je Nondi zarenčal nanjo, kot da bi bil na vrsti on, da mu postreže. Pobožna gospa se je prestrašila.

Bhagavan je Nondiju rekel: "Adei, Adei (hej, hej), ona je naša, ne ogrožaj je." Nondi je utihnil in se usedel k

jedi. Akhilandammal se je počutila blaženo, ko je iz Bhagavanovih ust slišal besede "naša".

Bhagavan se je v poznejših letih spominjal Nondija in njegovih prijateljev. Nekega dne je v Stari dvorani v

Šri Ramanašramamu dejal:

Nondi je bil vesten jedec. Ko so predenj postavili krožnik z rižem, ni razsul niti enega samega

riževega zrna zunaj krožnika. Če ga je kdaj razsul, ga je pobral in pojedel, preden je nadaljeval s

tistim, kar je bilo na krožniku. Vendar je bil zelo občutljiv. Enkrat je iz nekega razloga vrgel nekaj

hrane in sem ga okaral: "Kaj! Zakaj zapravljaš hrano?" Takoj me je udaril po očesu in me rahlo ranil.

Za kazen nekaj dni ni smel priti k meni in mi splezati v naročje, vendar se je malček zdrznil in močno

prosil ter si ponovno pridobil svoj srečni sedež. To je bil njegov drugi prekršek. Prvič sem si k

ustnicam približal njegovo skodelico vročega mleka, da bi mu ga s pihom ohladil, on pa se je razjezil

in me udaril po očesu, vendar se nisem resno poškodoval in takoj se je vrnil v moje naročje in se stisnil,

kot da bi hotel reči: "Odpusti in pozabi", tako da je bil oproščen.

6. VENKITU IN NONDI

Bhagavanov nečak, Šri. T. N. Venkataraman, je bil nekdanji predsednik Šri Ramanašramama. Kasneje je

postal sanjasi z imenom Šri Ramanananda in je bival v ašramu, dokler ni bil 26. decembra 2007 absorbiran

v Bhagavana. Bil je sin Nagasundarama, Bhagavanovega mlajšega brata. Nagasundaram je kasneje postal

sanjasi z imenom Nirandžanananda Svami in je bil sarvadhikari v ašramu. Venkataramana so ljubkovalno

klicali Venkitu. Ker je Venkitujeva mati zelo zgodaj umrla, sta ga vzgajala Bhagavanova sestra Alamelu in

njen mož Piču Ijer. Včasih sta ga za nekaj dni pustila v oskrbi njegove babice Alagammal. Na ta način je imel

deček priložnost biti del življenja v Skandašramamu z Bhagavanom. Venkitu je užival tudi v družbi Nondija

in njegovega tropa. Ko so bhakte prinašali daritve sadja in sladkarij ali drugih prigrizkov, sta bila Venkitu in

Nondi vedno glavna dobitnika. Prejela sta levji delež daril. Ko je bil Venkitu star približno štiri leta in pol, se

je zgodil naslednji dogodek:

Nekega dne je nekaj bhakt prineslo ponudbo prigrizkov za vse v Skandašramamu. Ko so razdelili prasad, je

mati Alagammal pripravila poseben krožnik za Nondija, ki je odšel ven, in ga dala na stran. Venkitu je dobil

svoj delež in ga z užitkom pojedel. V tem času se je Venkitov oče skupaj z nekaterimi bhaktami odpravil v

mesto po miloščino, Bhagavan pa na sprehod navkreber. Po končanih jutranjih opravilih je Alagammal

odšla v notranjost, da bi zadremala. Ko je mati Alagammal zaspala, je Venkitu začel pogledovati prigrizke,

rezervirane za Nondija. Ker se ni mogel več upirati, je pomislil, da bi poskusil Nondijeve prigrizke. Toda ko

je začel jesti, se ni mogel zadržati, da ne bi pobral še več z Nondijevega krožnika. Nenadoma je vdrl Nondi.

Vriskal je na Venkituja, mu iztrgal hrano iz rok in ga udaril po licu. Deček je od groze začel jokati.

Ko je mati Alagammal zaslišala Venkitujev glasen jok, se je zbudila. Venkitu se je pritoževal, da ga je Nondi

udaril, in mati je vprašala Nondija, zakaj je udaril otroka. Bhagavan se je ravno tedaj vrnil s sprehoda, slišal

je Alagammaline besede in videl, da si Venkitu drgne lice. Dojel je, da je Nondi udaril Venkituja, ker mu je

pojedel prigrizek, katerega je mati prihranila zanj.

Bhagavan je Venkituju smeje rekel: "Torej si dobil udarec, Venkitu? Prav ti je. To je Nondijev del

prigrizkov. Ne bi smeli jemati tistega, kar pripada drugim, kajne? To je bil Nondijev delež."

Alagammal je božala svojega vnuka in ga tolažila, Bhagavanu pa je rekla: "Ubogi otrok! Kaj mali Venkitu ve

o svojem deležu ali deležu drugega? Res ga je strah."

Bhagavan je poklical Venkituja in ga položil v naročje, otroka nežno pobožal in rekel: "Ne skrbi, Nondi je

prijazen fant. Ne bo te več pretepal. Ker si mu vzel delež, se je razburil in te udaril po licu. Poglej, kako

nežen je do babice in mene." Odtlej Venkitu ni bil več v skušnjavi glede Nondijevega krožnika.

7. KRONANJE NONDIJA

Nondi je s svojim tropom pogosto prihajal na obisk k Bhagavanu v Skandašramam. Bhagavan je opazil, da

je Nondi v svoji skupini postal zelo vpliven. Zdi se, da je bil najpogumnejši med vsemi opicami. Obenem se

je sedanji vodja klana postaral in se spremenil v nasilneža. Ko je primanjkovalo hrane, si je stari kralj vse

vzel zase, poskrbel ni niti za svoje kraljice ali za svoje potomce. Čeprav je stari kralj zlorabljal člane tropa,

mu je Nondi še vedno ostal zvest. Bhagavan je vse to tiho opazoval. Želel je videti, kaj se bo zgodilo. Bil je že

priča enemu ravsu med Nondijem in pokvarjenim starim kraljem.

Nekega dne se je Bhagavan s svojimi častilci odpravil na giripradakšino. V času Bhagavanove odsotnosti so

v Skandašramam prišli Nondi in številne druge opice. Ko tam niso uzrle Bhagavana, so začele divjati po vrtu

in nato še lomiti veje dreves okoli Skandašramama. Ko se je Bhagavan vrnil z obhoda, je videl uničenje in se

čudil vedenju opic.

Naslednji dan se je Nondi s svojim tropom vrnil v Skandašramam. Povzpel se je na najvišjo vejo najvišjega

drevesa in začel tresti vejo, pri čemer je glasno kričal. Bhagavan je vedel, da je bil to privilegij, ki ga je užival

le opičji poglavar. Po dveh ali treh minutah se je Nondi spustil, skočil Bhagavanu v naročje in ga objel.

Bhagavan je Nondija pobožal po glavi. Zbralo se je skoraj sto opic. Opice so v svojem navdušenju splezale na

drevesa tako kot Nondi in začele divje skakati. Nenadoma se je velika, stara opica približala Bhagavanu in

Nondiju ter pokleknila pred njima. To je bil stari kralj, ki se je predal Nondiju.

Ko je Bhagavan Nondiju kot običajno ponudil hrano, je ni vzel, ampak je pomočnika odpeljal do kraja, kjer

so sedele še tri opice, da bi hrano delil z njimi. Tri opičje samice so bile kraljice odstavljenega kralja in so

bile zdaj Nondijeve kraljice v skladu z opičjimi navadami in običaji. Ko je Bhagavan vse to videl, je vedel, da

je Nondi postal kralj. Bhagavan je osuplim gledalcem razložil to zaporedje dogodkov.

Nondi je osvojil prestol. Medtem ko so Bhagavan in njegovi častilci odšli na giripradakšino, je Nondi

prejšnji dan s svojim spremstvom prišel na kronanje v Bhagavanovi navzočnosti. Ko so opice ugotovile

Bhagavanovo odsotnost v Skandašramamu, so izrazile svojo nejevoljo z lomljenjem vej in pustošenjem vrta.

Nondi je bil nekoč izgnan iz lastnega tropa, zavrnjen in prepuščen smrti, saj ni mogel niti hoditi! Toda z

Bhagavanovo milostjo je odrasel in postal velik bojevnik in celo kralj svojega klana.

Nondi je od svojih treh kraljic dobil otroke. Tudi potem, ko se je Bhagavan iz Skandašramama preselil v Šri

Ramanašramam, je Nondi prišel poiskat Bhagavana in ga še naprej pogosto obiskoval. Pripeljal je tudi svoje

otroke in tudi oni so od Bhagavana dobili košček hrane, ko je ta jedel. Bhagavana so obiskovale tudi druge

opičje prijateljice s hriba, saj so vse čutile Bhagavanovo odsotnost in so prepotovale dolgo razdaljo samo

zato, da bi ga videle. Bhagavan je vedno prepoznal njihove obraze, tudi tistih, ki jih že dolgo ni videl.

Kralj Nondi je rasel v modrosti in si z Bhagavanovo milostjo pridobil spoštovanje svojega klana. S svojo

modrostjo, hrabrostjo in močjo značaja je svojemu klanu prinesel blaginjo. Morda je bilo njegovo največje

darilo svojemu plemenu posebno mesto, ki ga je imel v Bhagavanovem srcu, saj je Bhagavanov blagoslov

prišel k njim prav prek Nondija.

Kljub pravičnosti Nondijeve vladavine pa so v klanu vladali medsebojni spori. Nondi je postal star in

slaboten. V nekem spopadu je bil hudo ranjen in je podlegel poškodbam. Nondijeve posmrtne ostanke so

vrnili petim elementom na Arunačali.

8. ETIKETA OPIC

Tako kot imajo ljudje svoje običaje in pravila, imajo tudi opice svoj bonton. Ko je bil Bhagavan na hribu, se

je zgodil naslednji dogodek.

Nekega dne je v Skandašramam prišel opičji kralj. Bil je kralj velikega plemena. Bhagavan je ravno sedel pri

obedu, mati Alagammal pa je stregla hrano. Opičji kralj je prisedel k Bhagavanu. Ta pa je, preden se je lotil

hrane, prvi zalogaj dal opičjemu kralju. Toda namesto da bi jedel, je opičji kralj zarenčal in Bhagavana

udaril po licu.

Bhagavan je vprašal opico: "Zakaj si jezen, saj sem te najprej nahranil, kajne? "

A ko je to rekel, se je Bhagavan nenadoma zavedel svoje napake. Nato je prosil, naj mu hrano postrežejo na

ločenem listu. Opičji kralj je bil zadovoljen, hrano je z užitkom pojedel in po končanem obroku radostno

odšel. Nato je Bhagavan bhaktam razložil, da je treba z opičjim kraljem ravnati v skladu z njegovim

kraljevskim položajem. Ker ni dobil posebnega lista, je bil jezen na Bhagavana in ga je udaril

9. RIVALSTVO GLEDE SEDENJA V BHAGAVANOVEM NAROČJU

Ko je Bhagavan živel na hribu, se je zgodil ta dogodek. Bhagavan je imel rad otroke in očarala ga je njihova

nedolžnost. Občudoval je njihovo pomanjkanje hinavščine. Vadžrešvari, štiriletna hči Kavjakante

Ganapathija Munija, Bhagavanovega gorečega privrženca in znanega sanskrtskega učenjaka, je imela pri

Bhagavanu popolno svobodo in je vztrajala, da mu sedi v naročju, kadarkoli je prišla. Bhagavan jo je

pogosto klical k sebi in ji izkazoval naklonjenost tako, da jo je posadil v naročje in se z njo pogovarjal.

Nekoč je Vadžrešvari prišla v Skandašramam in kot običajno sedla Bhagavanu v naročje. Medtem ko jo je

Bhagavan držal in se z njo ljubeče pogovarjal, je k njima prišla mlada opica. Mlada opica je bila očitno

ljubosumna na Vadžrešvari, jo odrinila iz Bhagavanovega naročja in zasedla njeno mesto.

Vadžrešvari je začela jokati in prosila Bhagavana: "Pošlji to opico ven, jaz želim sedeti v tvojem naročju."

Toda mlada opica se ni hotela odpovedati svojemu privilegiranemu mestu in je še naprej sedela tam. To

rivalstvo med otrokom in mlado opico je Bhagavana zelo zabavalo, vendar je hkrati želel pomiriti oba.

Obrnil se je k mladi opici in rekel: "Poglej, Vadžrešvari je tvoja sestra. Ali ni? Naj tudi ona sedi s teboj v

mojem naročju. Daj ji nekaj prostora." Nato je pogledal Vadžrešvari, ki je stala blizu njega, in rekel: "Ali ni

on tvoj mladi brat? Pridita oba in se usedita v moje naročje."

Nazadnje sta otrok in opica skupaj sedela v Bhagavanovem naročju povsem zadovoljna in uživala v družbi

drug drugega. Ali ni to praktičen prikaz Bhagavanove velike ljubezni do vseh bitij ne glede na njihovo obliko?

To je lekcija za vse privržence!

OPICE V ŠRI RAMANASRAMAMU

Kasneje se je Bhagavan pomaknil dol iz Skandašramama in se naselil v Šri Ramanašramamu ob vznožju

Arunačale. Vedno več bhakt in obiskovalcev je prihajalo po Bhagavanov daršan in iskalo njegove blagoslove,

saj se ljudem ni bilo več treba vzpenjati na hrib. S to spremembo pa je bil zdaj bolj dostopen človeškim

častilcem kot svojim živalskim tovarišem. Bhagavan je pogosto obžaloval dejstvo, da je bil v

Ramanašramamu v zaprtih prostorih, kjer živali niso imele prostega dostopa do njega. Vztrajal je, da nihče,

ne glede na to, kateri vrsti pripada, ne sme biti prikrajšan za daršan. Počasi so ašramovci in častilci začeli

dojemati, da so bili Bhagavanovi živalski tovariši prav tako njegovi častilci in da so mu bili enako pri srcu

kakor vsi ostali.

10. OBISK STAREGA OPIČJEGA KRALJA

Ko se je Bhagavan spustil iz Skandašramama v sedanji Ramanašramam, je bil kot vedno obkrožen s svojimi

bhaktami. Nekega dne je Bhagavan, slišeč nek nenavaden hrup, neobičajno sunkovito vstal in odšel proti

vzhodu do najbolj oddaljene ograje ašrama. Star opičjak v spremstvu samic je glasno kričal in jokal. Samo

Bhagavan je to slišal, morda zato, ker so bili kriki opice usmerjeni nanj!

Približal se je jokajočemu opičjaku in mu prisluhnil, nakar ga je nagovoril: " Thatha (dedek)! Kaj naj storim?

Ostal sem tukaj. Nisem mogel priti tja. Prav tako zelo pogrešam vse vas. Prišel si me obiskat s svojimi

kraljicami, vse od tam, tvegali ste napade drugih čred opic, ki se zadržujejo v teh krajih. Kako se imate?

Kako je z vašo družino? Je vse v redu? Tukaj se imam zelo dobro. Prosim, vrnite se in varno odpeljite tudi

te samice. Zelo dobro, da ste prišli k meni." Bhagavanov glas je bil zadušljiv, iz oči pa so mu tekle solze.

Bhagavan se je vrnil v dvorano in bhaktom povedal o dogodku.

11. TVEGANA POT - BLAGOSLOV NOVOROJENEMU

Ko je Bhagavan živel v Skandašramamu, je mati opica ob rojstvu mladiča tega prinesla pokazat Bhagavanu,

da bi ga prosila za blagoslov. Ob takih priložnostih je Bhagavan vzel dojenčka, ga nežno pobožal in mu dal

svoj blagoslov, preden ga je vrnil materi.

Nekoč je Kundžusvami, ki je bil priča takšnemu dogodku, Sundaramu Anni (V. S. Ramanan) opisal

naslednji dogodek:

Hitro zatem, ko se je Bhagavan iz Skandašramama preselil po hribu navzdol, je sedel na zadnji

strani sedanjega Ramanašramama in se pogovarjal z opičjo materjo in njenim otrokom. Opičja mati

se je očitno pritoževala Bhagavanu, ker je zapustil Skandašramam in se pomaknil do samega vznožja

gore. Da bi prišla po Bhagavanov blagoslov, je morala prepotovati kar precejšnjo razdaljo in pri tem

prestopiti ozemlje drugih opičjih klanov.

Bhagavan je potrpežljivo poslušal njene proteste in nato z iskrenim obžalovanjem dejal: ’Amma, žal

mi je. Ničesar nisem mogel storiti. Morala sva priti sem.’

Medtem je Bhagavan vzel mladiča v roke, ga božal in ljubkoval, nato pa ga vrnil materi in jo pozval,

naj hitro odide, ker bi opice drugih plemen, na katerih ozemlje je vdrla, lahko napadle njo in otroka.

12. NEVARNO POTOVANJE DEDKA

Ob neki priložnosti sta Bhagavan in Kundžusvami po vrnitvi z giripradakšine počivala na klopi pod

drevesom na zadnji strani Šri Ramanašramama. Nenadoma sta zaslišala krike z oddaljenega banjanovega

drevesa, kamor je Bhagavan pogosto zahajal in opicam delil sadje. Bhagavan je pohitel k drevesu.

Kundžusvami še nikoli ni videl, da bi se Bhagavan nekam odpravil v taki naglici in s takšnim občutkom

nujnosti. Tudi on mu je sledil. Bhagavan in Kundžusvami sta prispela do banjanovega drevesa in naletela

sta na približno dvajset opic, sredi skupine pa je bil star opičjak, ki je držal opičjega mladiča. Bhagavan se

jim je približal in z največjo pozornostjo prisluhnil ostarelemu opičjaku.

Bhagavan mu je vidno zaskrbljen dejal: "Dedek! Kakšen nesreča te je doletela? V tej visoki starosti moraš

skrbeti za tega mladega! Žal mi je! Vendar skrbno pazi nanj. Dobil boš punjo". Kundžusvami ni ničesar

razumel. Zmeden je vprašal Bhagavana, kaj se dogaja. Bhagavan je pojasnil: "Ali vidiš njegovo stisko? Mati

tega mladička je pred kratkim umrla. Po opičjem običaju mora najstarejši član skupine skrbeti za siroto.

Zdaj je za vzgojo tega mladička odgovoren naš dedek."

Bhagavan je sočutno pogledal starega opičjaka, ki je glasno mrmral. Kundžusvami je vprašal Bhagavana:

"Kaj govori ta stara opica?"

Bhagavan se je po tem, ko je ostarelega opičjaka poslušal z vso pozornostjo in z veliko sočutja, obrnil h

Kundžusvamiju in rekel: "Da bi na povedali svojo žalostno zgodbo, so k nam prišli zelo previdno, saj to ni

njihovo ozemlje. Ko smo bili v Skandašramamu, so ta isti dedek in njegov klan prihajali k nam na obisk.

Kakor ljudje imajo tudi oni svoja kraljestva z mejami in zakoni. Vsako kraljestvo ima svoje meje. Naš

dedek je bil kralj celotnega hriba, od vznožja hriba do Sonathirthama (rezervoar ob Ganeševem templju,

ki leži na jugozahodu Arunačale). Onkraj je drugo kraljestvo. Ne smemo vdreti v kraljestvo drugega.

Storiti to se šteje za kriminal. Zato so te opice danes prišle na skrivaj, da ne bi vzbudile pozornosti.

Poglejte, koliko težav povzročamo tem opicam!"

Rekoč to, je Bhagavan prosil Kundžusvamija, naj iz ašramskih trgovin prinese nekaj plantanovih banan.

Bhagavan je opicam razdelil plantanovke, nakar ga je ena za drugo cel trop zapustil. Stari opičji dedek je

pogledoval proti Bhagavanu in se mu ni ljubilo oditi, saj ni želel zapustiti njegove družbe in oditi s tropom.

Bhagavan ga je pomiril z besedami: "Dedek! Ne boj se! Skrbi za malega. Za vse nas je tu Gospod Arunačala.

Vse nas rešuje! Prosim, poskrbi za svojo varnost! Pojdi! Spet se bomo srečali."

Bhagavan, ki je bil sočuten in skrben do vseh bitij, je tako potolažil ostarelega opičjaka.

13. BHAGAVANOVA EMPATIJA

Druženje Bhagavana in opic se je nadaljevalo tudi po tem, ko je iz Skandašramama prišel v sedanji Šri

Ramanašramam. Bhagavan se je vsak dan sprehajal po hribu, ob sedmih zjutraj in ob petih zvečer. Opice so

sedele ob poti.

Bhagavan se je pogovarjal z njimi in se nato spustil do ašrama. Kadarkoli bi prišel primeren trenutek, so

opice prišle celo v ašramsko dvorano, dobile nekaj prasada in se vrnile. Suri Nagamma v enem od svojih

pisem navede ta dogodek, ki kaže Bhagavanovo sočutje do opic:

Ob treh popoldne, ko smo v Bhagavanovi navzočnosti o nečem razpravljali, je v ašram prišel

neznanec s krožnikom, polnim sadja. Zdi se, da je na poti v dvorano prišla neka opica, pograbila nekaj

sadja in pobegnila. Ko je slišal hrup zunaj in spoznal, kaj se je zgodilo, je Bhagavan v smehu dejal, da je

opica odnesla svoj del sadja, saj se je bala, da ji ga sicer ne bi dali. Vsi smo se smejali.

Medtem ko se je to dogajalo, se je košarici s sadjem približala opica z otrokom na prsih. Ljudje v bližini

košare so jo podili. Bhagavan je rekel: ’To je mati z otrokom. Zakaj ji ne bi nekaj dali in jo poslali

stran?’ Toda ni bil dovolj slišen, zato se je opica prestrašila, odšla in se skrila na drevo. Bhagavan, poln

usmiljenja in prijaznosti, je izjavil: ’Ali je to pošteno? Imenujemo se sanjasiji, ko pa pride pravi Sanjasi,

ga odženemo, ne da bi mu karkoli dali. Kako nepošteno! Želimo jesti leta in leta ter živeti. Stvari

hranimo v sobi, jo zaklepamo in ključe hranimo pri sebi. Ali imajo opice hišo? Ali lahko kaj shranijo za

jutri? Jedo, kar dobijo, in spijo na drevesu, ki je na voljo. Mati nosi otroka pod trebuhom, kamor koli

gre, dokler otrok ni sposoben hoditi, nato ga prepusti samemu sebi. Kdo je pravi sanjasi, opica ali mi?

Zato si je samec opice spotoma kar sam vzel svoj delež. Tisto je bil samec opice. To je lahko počel

nekaznovano. Ona pa je samica. Kaj lahko stori?’ Tedaj je Bhagavan začel to opico prikupno klicati.

Opica je prišla na stran kavča in obstala tam. Bhagavan ji je prijazno dal vse sadje, ki ga je želela, in jo

poslal stran.

Nekoč je opica z mladičem stala pri oknu ob Bhagavanovem kavču. Ker je nekaj bral, je ni opazil. Čez nekaj

časa je opica zavpila in spremljevalci so jo s kričanjem skušali pregnati, vendar ni hotela oditi.

Bhagavan je dvignil pogled in rekel: "Počakajte! Prišla je, da nam pokaže svojega otroka. Ali ljudje ne

prinašajo svojih otrok, da bi jih pokazali Bhagavanu? Zanjo je njen otrok enako ljub. Poglej, kako nežen je

otrok?" Bhagavan se je obrnil k njej in v prijetnem tonu rekel. "Pozdravljena! Torej pripeljala si svojega

otroka? To je dobro! Vstopi. Poskrbel bom, da ti nihče ne bo škodoval." Bhagavan jo je pozval, naj vstopi.

Opičja mati je prišla z otrokom in ga dala Bhagavanu. Bhagavan je mladiča pobožal in ga vrnil materi. Dal ji

je nekaj sadja in jo poslal stran. Opica je bila polna zadovoljstva in radosti.

14. OPIČJA OSREDOTOČENOST

Suri Nagamma pripoveduje še eno zgodbo o tem, kako je Bhagavan na primeru opic učil svoje spremljevalce

o koncentraciji:

Včasih te velike bojevniške opice iz rok prišlekov, ki gredo k Bhagavanu, iztrgajo sadež, včasih pa so

jim celo izpulile sadež, ki so ga dobili od spremljevalčev nazaj kot Bhagavanov prasadam. Ko je

Bhagavan opazil te stvari, je rekel: "Vzamejo si svoj delež sadja, zakaj bi se jezili nanje? Tu je govora o

zbranem pogledu, ’lakšja drišti’. Nekako izvedo, kje je shranjeno sadje, in še preden trepneš z očesom

pridejo vse in odneso svoj delež. Njihova pozornost je vedno usmerjena na sadje. Zato je v jeziku

vedante pogled opice ponazoritev osredotočenega pogleda, "lakšja drišti". V trenutku, ko Guru

pomigne z očesom, mora učenec razumeti, sicer ne more doseči svojega cilja".

Kanakammal, goreč privrženec iz Bhagavanovih dni, ki še vedno biva poleg Ramanašramama, pripoveduje,

da so opice zaradi posebnih privilegijev, katere so uživale pri Bhagavanu, lahko ušpičile številne

potegavščine. Pogosto, ko so neprevidni obiskovalci ašrama kot daritev Bhagavanu prinesli sladkarije in

sadje ali drugo hrano, so se opice spravile nanje in jih oropale teh dobrot. Medtem ko so jih bhakte in

spremljevalci nemočno opazovali, se je Bhagavan le nagajivo namuznil, kot da bi želel reči: "Niste kos

mojim opičjim prijateljem."

15. ZAVETIŠČE

Nekoč je v dvorano vstopila skupina mladih opic. Ko so jih Bhagavanovi spremljevalci skušali pregnati, so

mladiči stekli naravnost k Bhagavanu in se skrili pod njegov kavč, saj so vedele, da se jih nihče ne bo

dotaknil, dokler bodo blizu Bhagavana. spremljevalci so jih nehali preganjati.

Malčki so izkoristili svojo strateško prednost in so se spremljevalcem posmehovali, pri čemer so šle celo

tako daleč, da so se jim pačile. Bhagavan se je zasmejal in popolnoma užival v situaciji. Jasno je pokazal, da

je na strani opic, in jih nagradil s sadjem in orehi.

16. BHAGAVANOVO OPOZORILO

Nekega dne je v dvorani nek častilec Bhagavanu bral časopis. V njem je bil članek o ekipi veterinarjev iz

Madrasa (Čennaj), ki je prišla v Thiruvannamalai, da bi lovila opice in jih odpeljala v različne raziskovalne

laboratorije. Ko je slišal to novico, se je Bhagavan obrnil k opičjemu klanu, zbranemu ob oknu, in jih

opozoril na bližajočo se nevarnost ter jim svetoval, naj se tri dni skrivajo. Očitno so razumeli njegove besede

in jih upoštevali, saj več dni zatem niso videli nobene opice.

17. BHAGAVANOV UKAZ

Ramani Ammal iz Radžapalajama, bhakta, je bil stalni prebivalec Ramananagarja. V. Ganešanu je navedla

naslednjo anekdoto:

Ko sem nekoč v stari dvorani sedela pred Bhagavanom, je neki častilec prinesel rezine sadja in jih

položil pred Bhagavana. Takrat je vstopila opica in želela sadje. Čeprav ji spremljevalec ni želel ustreči,

je na Bhagavanovo željo opici dal kos sadja. Opica ga je sprejela in odšla, vendar je kmalu prišla še

druga opica, očitno obveščena od predhodne. Tudi drugi opici je dal kos sadja in kmalu je odšla. Tretja

je prišla po delček! Bhagavan ji je dal košček in rekel: ’V redu! Zdaj pa ne hodi in ne obveščaj drugih,

sicer se bodo ti ljudje jezno odzvali! ’ Ta tretja je odšla s svojim deležem in očitno do potankosti

upoštevala Bhagavanov ukaz, saj iz njene skupine ni bilo nobenega drugega prosilca.

18. TRPIM JAZ

Krišnasvami je bil Bhagavanov spremljevalec skoraj dvanajst let. Ker je bil nadrejen drugim spremljevalcem,

so ga poimenovali "Hall Sarvadhikari".

Krišnasvami je bil pravi sovražnik opic. Preganjal jih je, kričal nanje

in jih pretepal, kadar so delale preglavice v dvorani ali kadar so poskušale ukrasti sadje. Ko je Krišnasvami

nekoč začel pretepati opice, je bil Bhagavan zelo prizadet.

Bhagavan je s pretrganim glasom, polnim bolečine, osupnil svoje spremljevalce in vse druge, zbrane v

dvorani, ko je rekel: "Ne pretepaš opic. Pretepaš mene. Trpim jaz."

Kakšno sočutje in razumevanje je imel

Bhagavan! Lahko je čutil bolečino drugih, tudi če je šlo za žival ali ptico.

Ko so se nekateri predani Bhagavanu pritoževali, da jih opice vznemirjajo, je rekel: "Še do nedavnega je bila

tukaj gosta džungla, dom opic. Svobodno so se potepale po njem. Prišli smo, očistili zemljo, zgradili hiše in

spodili opice. Kdo je kriv? One ali mi? Če nam povzročajo težave, ali jih ne moremo mirno prenašati?"

Bhagavan jim je vedno stopil v bran. Predane osebe je bilo sram svoje pritožbe.

19. PREKORAČITEV URADNIH NAVODIL

V. Ganešan v svoji knjigi ’Moments Remembered ’ pripoveduje o naslednjem dogodku, v katerem je bil

udeležen Krišnasvami (Bhagavanov spremljevalec):

Nekoč so opice pustošile po vrtu in si objesno privoščile, da so častilcem na obisku pokradle darila,

prinesena Bhagavanu! Sarvadhikariju Šri Nirandžananandi Svamiju so na ušesa prišle številne pritožbe,

zato je takoj ukrepal in prosil Krišnasvamija, naj opic ne hrani več.

Tistega dne je prišla opica in sedela na okenski polici ter pričakujoče gledala na Bhagavana za običajni

prasad. Bhagavan je svojim spremljevalcem naročil, naj obiskovalki pomagajo. Krišnasvami je dejal, da

je Sarvadhikari ukazal zaradi nedopustne nadloge, ki so jo delale opice. Krišnasvami je dejal, da je

Sarvadhikari izdal ukaz zaradi neznosnih lumparij, ki so jih povzročale opice. Medtem je opica še vedno

čakala (na okenski polici).

Za Bhagavana je bilo preveč, ko je videl, kako dolgo njegova tovarišica čaka na prasad. Z elo čustveno je

dejal: "Vidiš! Ko je Andžaneja našel mater Sito varno na Šrilanki, njegovo veselje ni poznalo meja. V

čisti radosti je uničil Ašokov gaj in požgal Šrilanko ter se srečno vrnil, da bi sporočil dobro novico

Gospodu Rami!" Bhagavan je nadaljeval: "Opice od silnega veselja včasih postanejo neobvladljive,

trgajo veje in liste z dreves ter dražijo obiskovalce. Tega ne smemo obravnavati kot ’nadlogo’ in jih

prikrajšati za njihov upravičeni delež hrane. To je njihov rojstni kraj, mi pa smo tujci. Nimamo

pravice, da bi jih odganjali."

Bhagavan je bil tako ganjen, da ni mogel nadzorovati svojih čustev. Bhagavanova ljubeča skrb za živali

je Krišnasvamija tako ganila, da je prekršil uradne ukaze in čakajoči opici dal šopek banan. Bhagavan se

je čudovito nasmehnil.

20. PRAZEN KAVČ

Bhagavan se je vsako jutro in večer sprehajal po hribu. Nekega večera se je namesto običajnega kratkega

sprehoda odpravil na Skandašramam. Ker se ni vrnil ob običajnem času, so se nekateri častilci odpravili na

hrib, da bi ga poiskali, nekateri drugi pa so se zbrali v manjših skupinah in razpravljali, kam je morda odšel,

kaj to pomeni in kaj naj storijo v zvezi s tem. Drugi so sedeli v dvorani in čakali.

Medtem se je dvorani za daršan približala skupina opic. Nekaj jih je sedelo zunaj, medtem ko so druge opice

ostale na svojem običajnem mestu in pokukale skozi rešetke okna blizu Bhagavanovega kavča. Dve izmed

njih pa sta v želji, da bi videli Bhagavana, neustrašno stopili v notranjost in zaskrbljeno pogledali na prazen

kavč. Ko sta opici izvedeli za prazen kavč, je ves klan začel skakati in kričati.

21. KAJ MOREŠ GLEDE TEGA?

Kanakammal v svoji knjigi ’Dragoceni spomini ’ pripoveduje naslednjo zgodbo:

Nekoč je zahodnjak, ki je bil na obisku v ašramu, v dvorano za meditacijo prinesel zložljiv platneni

stol. Ker ni bil navajen sedeti na tleh, je prinesel ta nizek stol, da bi lahko meditiral v Bhagavanovi

navzočnosti. Ko je obiskovalec raztegoval stol in ga nameščal, ga je opazil nekdo od osebja ašrama. Ta

je pristopil k obiskovalcu in mu povedal, da v Bhagavanovi navzočnosti ni v navadi sedeti na

dvignjenem sedežu. Obiskovalec je čutil, da ne more sedeti na tleh, zato je pobral stol in zapustil

dvorano. Bhagavan je to opazoval in spremljevalcu dejal: ’Torej! Svojemu učitelju si naredil veliko

uslugo, kajne? Ta človek je nameraval uporabiti stol, ker ni mogel sedeti na tleh. Zelo spretno ste

mu preprečili, da bi ravnal tako nespoštljivo. Kaj nameravate zdaj storiti s to drugo osebo, ki sedi

tik nad mojo glavo? ’ Vsi smo dvignili pogled in zagledali veliko opico, ki je sedela na strehi dvorane,

neposredno nad Bhagavanovo glavo. Dokler Bhagavan ni opozoril na opico, je nihče ni opazil. Zdaj so

bile vse naše oči uprte vanjo, vendar je bila opica povsem brezbrižna zaradi pozornosti, ki jo je

dobivala od ljudi spodaj.

Bhagavan je rekel: ’Skušamo drugim vsiliti svojo voljo, če je to mogoče. Če je druga oseba močnejša,

ji pustimo, da dela po svoje. Takšna je človeška narava. Zakaj bi se ukvarjali s tako nepomembnimi

zadevami? Kakšna razlika je, ali oseba sedi na tleh ali na stolu? Kaj je visoko in kaj nizko? Ali niso

to le pojmi? Ali se ne bi morali naučiti gledati onkraj teh stvari? ’

22. BHAGAVANOVO POKROVITELJSTVO

V knjigi ’Moč prisotnosti - III. Del ’ je opisan dogodek, ki ga je opisal Krišna Bhikšu, ki je bil priča, kako je

Bhagavan podpiral opice:

Človek nikoli ni vedel, kako se Bhagavan odziva na človeške častilce, vedno pa je vedel, da se bo

postavil na stran živalskega obiskovalca, če se bo zapletel v težave s katerim od ljudi, prisotnih v dvorani.

Nekega soparnega poletnega popoldneva je Bhagavan počival na kavču ob steni. Obiskovalec je prinesel

nekaj sadja in ga na medeninastem pladnju pustil ležati ob kavču. Skupina opic je od daleč opazovala

sadje, Bhagavanov spremljevalec Madhava Swami pa je bil z dolgo palico v roki na preži. Preostali so

zaprtih oči meditirali. Bhagavan je mirno ležal in strmel v prostor. Nenadoma je začel ploskati z rokami

in se smejati kot otrok.

’Dobil ga je, dobil ga je! ’ Vriskal je od veselja. ’Dobil je sadje! ’

Opica, ki ji je uspelo prelisičiti Madhavo Svamija, je s pladnja iztrgala nekaj sadja in sedela na steni ter

ga držala v roki. Ljudje, ki so sedeli v meditaciji, so začudeno odprli oči. Bhagavanovo veselje se je

nadaljevalo, dokler je opica jedla sadje. Videti je bilo, kot da je bil Bhagavan izredno zadovoljen, ker je

opica premagala Madhavo Svamija.

Bhagavan je bil vedno na strani opic. Zdelo se je, da bi raje videl, da opice pojedo sadje in ne obiskovalci.

Opicam je razdajal vse sadje ali hrano, ki je bilo shranjeno v bližini. Ko je spremljevalec stražil s palico, ga je

Bhagavan poslal na neko nalogo. Za opice je bil to najbolj zabavni del dneva. Ko so jih lovili, so se skrivale

za Bhagavanovim kavčem - med kavčem in steno -, kjer jih je bilo težko doseči, ne da bi motili Bhagavana.

Dobro so vedele, kdo je na njihovi strani, in ko so bile enkrat za kavčem, so opice spremljevalcem pokazale,

kako malo jim je mar zanje.

Bhagavan je imel opice zelo rad in ponavadi je govoril, da nam dajejo duhovno lekcijo. ’Morda se zdi, da se

igrajo ali mirno sedijo, vendar so njihove misli vedno usmerjene v sadje in ne glede na to, kaj počnejo,

gredo za njim takoj, ko se jim ponudi priložnost.’

23. OPICA - SADEŽI MANGA

Suri Nagamma v enem od svojih pisem piše o tem, da opice vzamejo le tisto, kar potrebujejo:

Dr. Anantanarajana Rao in njegova žena Ramabai sta danes zjutraj ob 10. uri prinesla nekaj dobrih

mangov s svojega vrta in ko sta jih dajala Bhagavanu, sta rekla: "Opice poberejo vse mange. Zato sva jih

v naglici utrgala in prinesla sem." Bhagavan je z nasmehom dejal: "Oh, res je tako. Torej gredo tudi

opice tja?" Nato je pogledal vse druge, ki so bili tam, in rekel: "Da, opice jemljejo sadeže enega za

drugim, medtem ko jih ljudje vzamejo vse naenkrat. Če jih vprašamo zakaj, rečejo, da je to njihova

pravica. Če je to, kar počnejo opice, drobna kraja, je to, kar počnejo ljudje, navaden rop. Ne da bi se tega

zavedali, odženejo opice."

24. POSLUŠNA OPICA

Častilec Kanakammal je bil v spominskem razpoloženju in je povedal naslednjo zgodbo:

Nekega dne je nek bhakta Bhagavanu ponudil grozd plantanovk, ki jih je pridelal na svojem vrtu.

Nato sta se Bhagavan in ta isti predanec začela pogovarjati o nekaterih duhovnih zadevah. Takrat je v

dvorano vstopil velik samec opice in odnesel ves grozd ponujenih sadežev. Opica je s sadjem sedela

zunaj dvorane. Ko je bhakta to videl, je zakričal: ’Ayyo! Te sadeže sem prinesel za Bhagavana, ta opica

pa jih je odnesla.’ Bhagavan se je obrnil k opici in rekel: ’Aye! Kako lahko odneseš cel kup sadja? Kot

dober deček vzemi en sadež, prinesi nazaj preostale sadeže in jih hrani tukaj.’

Ob poslušanju Bhagavanovih besed je opica vzela svoj delež sadja in kot ubogljiv deček prinesla

preostale nazaj Bhagavanu.

Ta se je obrnil k bhakti in rekel: ’Če bi ob prihodu v ašram fantu dal en sadež, ko te je prosil zanj, ne bi

vzel vsega sadja.’

Bhakta je bil presenečen nad tem, kar mu je povedal Bhagavan. Kako je Bhagavan to vedel? Pravzaprav

je ta opica, ko je bhakta s sadjem vstopil v ašram, prosila za nekaj tako, da je iztegnila roko. Bhakta ji ni

ustregel.

Ali je bilo kaj, česar vsevedni Bhagavan ni vedel? Pred njim ni bilo mogoče ničesar skriti.

25. OPIČJE DELO

Zapisana sta dva dogodka, ki opisujeta, kako je opica "opravljala delo" Bhagavanovih spremljevalcev in

kako jih je Bhagavan podpiral.

Nekoč je častilec v dvorano prinesel nekaj sadja. Sadje je položil na stolček, se poklonil Bhagavanu in šel ter

se usedel med druge bhakte. Spremljevalca takrat ni bilo v dvorani in sadje je ostalo na stolčku. Majhna

opica, ki je stala ob paravanu za Bhagavanovim kavčem, je s hrepenečimi očmi opazovala sadje. Najbrž je

bila precej plašna opica, saj se je obotavljala, da bi se približala in pograbila sadje. Bhagavan je malo opazil

in ji spodbudno prikimal. Kot da je čakala samo na to spodbudo, se je opica pognala naprej, pograbila nekaj

sadežev in se povzpela na slamnato streho dvorane. Tam je sedela varno izven človeškega dosega in se

veselo gostila s sadjem, ko se je spremljevalec vrnil v dvorano. Ko je spremljevalec vstopil v dvorano, je

Bhagavan rekel: "Zahvaliti se mu moraš, ker ti je naredil uslugo." Spremljevalec je bil začuden nad

Bhagavanovo pripombo, Bhagavan pa mu je pojasnil: "Nekdo je prinesel nekaj sadja. Tebe tedaj ni bilo

tukaj. Ko je videl, da je treba opraviti tvoje delo, se je odločil, da bo zanj poskrbel sam." Bhagavan je ob

tem pokazal na opico na strehi, nakar je dodal: " Vendar pa obstajajo majhne razlike v načinu, kako se oba

lotevata dela! Medtem ko bi ti dal sadje v košaro, se je on odločil, da ga bo dal v svoj želodec! Kakorkoli že,

sadja se je znebil, zato se mu moraš zahvaliti."

Nekoč, ko je bil Bhagavan v stari dvorani, je eden od spremljevalcev sedel s košaro, da bi sprejel sadje, ki so

ga ponudili bhakte. Spremljevalec je sedel z zaprtimi očmi. Ob poslušanju radia je zadremal. Ko so dobile

ugodno priložnost, so prišle nekatere opice in zgrabile sadje. Ko so jih ljudje v dvorani skušali odgnati, je

Bhagavan dejal: "Ko so ti spremljevalci zatopljeni v globoko meditacijo (dhjana samadhi), opice pridejo in

poskrbijo za delo spremljevalcev. Nekdo mora poskrbeti za to delo! Spremljevalci dajejo sadje v košarico,

opice pa si ga dajejo v želodec; v tem je vsa razlika. Medtem ko ljudje pozabijo na vse ob poslušanju

radijske glasbe, se opice posvetijo sladkanju s sočnim sadjem. To je dobro, kajne?" Če bi opice prišle,

medtem ko ne bi bilo nobenega od spremljevalcev, bi Bhagavan porekel: "Glej, nobenega od vas ni bilo

tukaj, zato so opice poskrbele za vaše delo. Pravzaprav vam pomagajo. Zato si lahko privoščite nekaj

počitka. Ko sem bil na hribu, so bili moji stalni družabniki. Zdaj jih odganjate, toda v tistih časih je imperij

pripadal njim."

26. PRAZNOVANJE DNEVA NEODVISNOSTI

Opice so uživale v Bhagavanovi naklonjenosti, sočutju in milosti. Toda Bhagavanovi človeški častilci

pogosto niso bili tako navdušeni nad opicami kot on sam. Pravzaprav so bili brezbrižni do njegovih opičjih

tovarišev. To je še posebej veljalo za oskrbnike jubilejne dvorane, ki so morali vzdrževati red in varovati

obiskovalce, ki so v dar prinašali sadje. Pogosto so se spopadli z opičjimi obiskovalci, zlasti med festivali.

Nekoč, 15. avgusta, na Dan indijske neodvisnosti, je Bhagavanov spremljevalec Krišnasvami izobešal

državno zastavo. Tam je bilo zbranih veliko predanih ljudi, ki so ga opazovali. Nekateri izmed bhakt so bili

zaposleni s tem, da so pomagali Krišnasvamiju. Ta je bil dobre volje in je z dolgim bambusovim drogom

dvigoval indijsko zastavo, ki bo zaznamovala dogodke tega dneva. Nenadoma se je pojavila opica in se

približala Krišnasvamiju. Krišnasvami je brez jasnega razloga začel odganjati ubogo žival. Divje je kričal in

divje udarjal opico z drogom, na koncu katerega je bila državna zastava. Bhagavan je vse to opazoval od

daleč. Bhagavanu ni ušlo, da je situacija ironična, in je zaklical: "Oh, Krišnasvami, to je praznovanje Dneva

neodvisnosti. Poleg tega je bil ta kraj do nedavnega kraljestvo opic. Ko smo prišli sem in se naselili, so se

prijazno umaknile na hrib. Danes je ta opica prišla, da bi se udeležila našega praznovanja Dneva

neodvisnosti, in sicer iz veselja do tega dogodka. Vi pa jo nerazumno odganjate z osrednjim simbolom

praznovanja tega dne! Ali se ti ni zazdelo, dragi prijatelj, kako neumno je to videti?"

Nekaj dni pred Dnevom neodvisnosti, ko je Bhagavan sedel v jubilejni dvorani, je prišla vojska opic, ki je

škodoželjno iskala sadje. Krišnasvami jih je s kričanjem skušal pregnati, ko je Bhagavan rekel: "Ne pozabi,

da je 15. avgust tudi zanje dan neodvisnosti. Na ta dan jim moraš prirediti pojedino, namesto da jih

odganjaš."

14. avgusta je oskrbnik ponovno poskušal pregnati opice. Ko je to videl, je Bhagavan smeje dejal: "Ne

odganjajte jih, prosim. Dajte jim čičeriko, lečo, posušen riž in jih pogostite. Ali je primerno, da jih

odženete?"

"Toda jutri je Dan neodvisnosti, Bhagavan," je rekel spremljevalec. Bhagavan se je zasmejal: "Torej je to to,

kajne? Torej kadar se mi pripravljamo na praznovanje, ali ne bi smele tudi one same poskrbeti za

praznovanje? Zato so zaposlene, hodijo sem in tja. Ali ne vidiš?"

Na ta način so opice na Dan neodvisnosti dobile pojedino.

27. ENA ZAVEST

Nekoč je bhaktini Mercedes D’Acosta v dvorani vprašala Bhagavana:

Bhaktini: Ali tisti, ki je uresničil Jaz, izgubi občutek za ’jaz’?

Bhagavan: Vsekakor.

Bhaktini: Torej ni nobene razlike med teboj in mano, tistim človekom tamle, mojim služabnikom.

Ali so vsi enaki?

Bhagavan: Vsi so enaki, tudi tiste opice, ki sedijo tamle.

Bhaktini: Toda opice niso ljudje. Ali niso drugačne?

Bhagavan: Opice so popolnoma enake ljudem. Vsi so enaki v Zavesti.

Ko je Mercedes D’Acosta sedela pred Bhagavanom, je videla, da je na njegov kavč splezalo več majhnih opic,

ki so s svojim veselim vriskanjem prekinile tišino, ki je vladala v dvorani. Zapisala je:

Bhagavan je imel rad živali, zato so bile vedno dobrodošle in spoštovane. Z njimi je ravnal kot z

ljudem enakimi , Bhagavan pa jih je naslavljal z imeni. Kadar so bile živali bolne, so jih prinesli k

Bhagavanu. Dokler niso ozdravele, jih je namenil prostor na svojem kavču ali na tleh ob sebi. Veliko

živali je umrlo v njegovem naročju. Rad je pripovedoval zgodbe o dobroti živali. Izjemno je bilo, da se

okoli njega nobena žival ni nikoli sprla z drugo ali jo napadla.

28. OPICA IN OTROK

Gospa M. A. Piggot, Angležinja, ki je prebrala knjigo "Iskanje v skrivni Indiji", je prišla k Maharšiju. Učenec

ji je bil na voljo kot tolmač. Takrat je bilo v dvorani veliko obiskovalcev, med njimi tudi nekaj dam z

dojenčki. V prostoru je bilo slišati hrup.

Na koncu je zavladala tišina. Nenadoma je Maharši, za katerega se je zdelo, da gleda v neskončni prostor,

tiho rekel: "Korangu!" Pri vratih so odkrili majhnega dojenčka (mati, ki je sedela na drugi strani vrat, tega

ni opazila) in veliko opico, ki je stala na zadnjih nogah in z obema rokama božala otroka z nežnostjo matere,

pri čemer otroka ni niti najmanj prizadela, saj sta bila oba v Maharšijevi navzočnosti medsebojno pomirjena.

Ko se je zaslišal Maharšijev glas, je opica hitro odskočila in v trenutku izginila.

Gospa Piggot, ki je bila temu priča, je bila zelo navdušena in se je počutila blagoslovljeno, da je bila tam.

Kako čudovit prizor enakosti med otrokom in živaljo! Ali ni bilo to posledica Bhagavanove navzočnosti!

29. BHIKŠA ZA OPICE

Opice so bile Bhagavanove družabnice ves čas njegovega bivanja na hribu. Zgodb o opicah je veliko v vseh

knjigah o Bhagavanu. Med bivanjem v votlini Virupakša in Skandašramamu je Bhagavan zbrano miloščino

enakomerno delil med prisotne, vključno z opicami. Ko so pojedle svojo porcijo, so opice z glasnimi zvoki

izražale zadovoljstvo. Ko je Bhagavan prišel v sedanji Šri Ramanašramam, so ga obiskale iste opice. Kmalu

so se naselile v ašramskih gozdičkih. Tudi zdaj so jih hranili v ašramu.

Iz leta v leto se je število človeških bhakt vztrajno povečevalo. Postopoma so opicam omejili osebni dostop

do Bhagavana. Ker so obiskovalci prihajali v velikem številu, je naraščala tudi količina podarjenega sadja,

katerega je Bhagavan vedno z veseljem delil s svojimi štirinožnimi častilci. True obiskovalcev so prihajale na

festivale. Ob takih dnevih je Bhagavan poskrbel, da so bile v praznovanje vključene tudi njegove opičje

družabnice.

Ob prazničnih priložnostih, kot so Bhagavanov džajanthi in drugi prazniki, je Bhagavan poskrbel, da so del

hrane izločili, iz nje naredili kroglice, jih dali v koš in nato odnesli v Palakotthu. Bhagavan je sedel in

kroglice z velikim veseljem eno za drugo osebno izročil opicam. Opice so bile zelo disciplinirane in so svoje

veselje izražale z velikim krikom v en glas. Fotografija tega dogodka je bila posneta ob Bhagavanovem

praznovanju šaštipurtija (60. rojstni dan) leta 1939. Na fotografiji je viden sijoč nasmeh na Bhagavanovem

obrazu. Ta fotografija je v Ramanašramamu.

Bhagavan je dneve Šri Rama Navami označeval kot "dan opic". Vztrajal je, da jih je treba zlasti na ta dan

bogato nahraniti. Na dan Šri Rama Navami je bil eden od spremljevalcev Vaikuntavasar poslan v Palakotthu

z veliko okusne hrane, da bi nahranil opice. Bhagavan je to spremljal in Vaikuntavasarja povprašal, kaj se je

zgodilo. Odgovoril je: "Ko sem šel tja, sta bili tam le dve ali tri opice. Toda čez nekaj časa so prišle vse. Bile

so dobro nahranjene. Niso se prepirale ali grizle."

Bhagavan je rekel: "Ne prepirajo se, če je dovolj za vse. Vse težave se pojavijo le takrat, ko se pojavi

pomanjkanje. Kadarkoli dobijo veliko hrane, v znak veselja tudi močno vriskajo." Bhagavanov častilec G.

V. Subbaramajja je zapisal, da so na materinski dan Aradhana, tj. dan mahapūdže, opice imele veliko

pojedino, ki jo je osebno nadzoroval Bhagavan. Ogromen trop opic je sedel v vrsti. Izmenično so prihajale

po hrano na najbolj urejen način, da bi jo prejel iz Bhagavanovih rok. Ko so bile vse nahranjene, so v zboru

cvilile od veselja, kot bi se želele zahvaliti materi Alagammal.

30. PRIJAZNOST DO OPIC

Neko popoldne leta 1946 ob 14. uri so med bhakte razdelili nekaj slanih jedi, ki so jih pripravili v ašramu.

Nekaj so jih dali tudi Bhagavanu. Ta jih je pojedel, spil nekaj vode, odšel ven in se vrnil, ko so na okno blizu

njegovega kavča prišle opice. Ko jih je Bhagavan videl, je prosil svoje spremljevalce, naj gredo in prinesejo

nekaj slanih prigrizkov, rekoč, da bodo opicam zelo teknili. Spremljevalci so se vrnili in rekli, da so ljudje v

kuhinji zavrnili, češ da niso pripravili dovolj slanih jedi, da bi lahko nahranili tudi opice.

"Oho! Kako smo jih potem dobili?" je vprašal Bhagavan.

"To je čas obeda," je odvrnil bhakta. "Pa kaj, če je to čas obedovanja? Kadar imamo mi obrok, zakaj ne

bi tudi one (opice) imele obroka? Težava bo rešena, če bodo tudi opice dobile kupon za kosilo. Te stvari

bodo jedle z večjim užitkom kot mi. Če jih nimajo, zakaj potem bi jih morali imeti mi? Ko mi jemo,

poglejte, kako nas gledajo ti otroci, tj. opice," je dejal Bhagavan. Nato so tudi one dobile svoj delež.

Od takrat naprej je Bhagavan sprejemal stvari šele potem, ko so dobile delež opice. Zdi se, da je bilo prej

običajno, da je bil delež hrane in prasadama namenjen opicam in drugim živalim, preden je bil razdeljen

človeškim bhaktam.

31. SPOMINI

Bhagavanov častilec Devaradža Mudaliar v svoji knjigi "Dan za dnem z Bhagavanom" piše, da so opice vsak

dan zvečer po parajani dobile svoj delež plantanovk kot darilo za slovo od dneva:

Po parajani, ko so opice dobile običajni dar v obliki sadja, je Bhagavan pripovedoval o svojih starih

doživetjih z opicami v Skandašramamu in o tem, kako ga je njegov najljubši ’Hobbler’ (kruljavi) dvakrat

ranil. Ko so opice dobile plantanovke, je ena ostala in Bhagavan je rekel: "Dajte jo tem otrokom," in

pokazal na štiri, ki so bili tam, ter dodal: "To so brezrepe opice."

Dr. K Subrahmanian (dr. K. S.), ustanovitelj Ramana Kendre v Hajderabadu, se spominja, kako je Bhagavan

z veliko skrbjo in naklonjenostjo ravnal z živalmi in pticami:

"Včasih je v dvorano za meditacijo prišel par opic. Nekateri častilci so se vznemirili. Bhagavan je

nežno poklical opice in jim dal indijske oreščke ali arašide. Te bi nato odšle z navdušenim cviljenjem."

Polkovnik A. N. S. Murthi, ki je Bhagavana spoznal kot najstnik, se spominja naslednjega dogodka:

Ob neki priložnosti je Bhagavan govoril o opicah, ki so sedele zelo blizu njega, kot da bi bile ljudje. O

eni je govoril kot o "vodji" in hvalil njene lastnosti glave in srca, medtem ko se je opica nasmihala in se

pačila, kot da ni bila zadovoljna z našim načinom sprejemanja Bhagavanovih pripomb. Neverjetno je

bilo videti Bhagavana, ki je v roki ponujal hrano in kako mu jo je opica z grimasami prišla vzet iz roke

kakor od starša! Kako dobro so se ob njem vedle. Naslednji trenutek so odskočile in se, skakajoč po

skalah, odpravile v svoje običajno, divje in brezskrbno življenje!

Nekoč je Suri Nagamma napisala štiri verze z naslovom Prarthana in jih položila pred Bhagavana.

Bhagavan jih je prebral in se začel smejati. Ko ga je bhakta vprašal, kaj točno je bilo napisano, je z

nasmehom dejal:

"To so štirje verzi, napisani kot molitev. Drugi je zabaven. Zdi se, da po tem, ko sem zapustil hrib in

se naselil tukaj, nimam opic, ki bi mi služile. Torej (pravi Nagamma) : ’Zakaj ne bi sprejel “uma”, ki je

opica, v služenje? Ta opica si prizadeva za materialne stvari. Zaveži jo in jo kaznuj, vendar boš videl,

da ti bo služila. ’

To je ideja." Bhagavan je nadaljeval: "Šankara je v knjigi Šivanandalahari napisal

šloko, ki bolj ali manj izraža isto idejo. ’0 Šankara! Ti si bhikšu (berač). Zakaj ne bi privezal svojega

uma, poznanega kot opica, k svoji palici in se odpravil beračit? Dobil boš obilno miloščine."

Eleanor Pauline Noye, zvesta privrženka iz Združenih držav, o svojem odhodu iz ašrama pripoveduje

naslednje:

"Prišel je dan odhoda iz ašrama. Nisem mogla nehati jokati. Ko sem z Bhagavanom še zadnjič hodila

po hribu navzdol, je samo on vedel, kaj je bilo v mojem srcu. Male opice so bile vse razvrščene na obeh

straneh hribovske poti. Bhagavan jim je rekel, naj pridejo in se poslovijo od mene. Vedel je, da jih imam

tudi jaz rada. Ko smo prišli v dvorano, je Bhagavan prebral nekaj tolažilnih odlomkov iz psalmov."

Nekega dne se je kot običajno nekdo pritožil Bhagavanu zaradi nadlog, ki jih povzročajo opice, in dodal, da

ob takšnem številu nihče ne bo mogel ostati v ašramu. Bhagavan je v smehu pripomnil: "V tem primeru bi

imele opice Bhagavana samo zase."

Tako se je druženje med Bhagavanom in opicami nadaljevalo z ljubeznijo in spoštovanjem drug do drugega.

Toda dnevi opic v ašramu so se končali že nekaj let pred Bhagavanovo nirvano. Strehe iz palmovih listov

zunaj dvorane so bile podaljšane, kar je opicam otežilo dostop. Večino so jih odpeljali nazaj v džunglo ali pa

jih je polovila občina. Toda petinpetdeset let pozneje opice še vedno v izobilju prejemajo Bhagavanove

blagoslove in redno prihajajo na obiske v Šri Ramanašramam. Tudi po tolikih letih in kljub njegovi fizični

odsotnosti se Bhagavanovi nauki o spoštovanju živali še vedno negujejo, opice in druge živali pa so v ašramu

dobrodošle in preskrbljene, tako kot so bile v starih časih.

VIR

Vsebina poglavja

Uvod

’Motaipaiyan’

Sklic

Ramana Maharshi and The Path

of Self Knowledge,pogl. Animals

SelfRealization, pogl. Animal companions

Day by Day with Bhagavan,

avtor: Devaradža Mudaliar, 26-2-1946.

1. Opičja meditacija

2. Opičja hvaležnost

3. Čarobni vibhuti

4. Smrt ostarelega opičjega kralja

5. Nondipaijan

6. Venkitu in Nondi

7. Nondijevo kronanje

8. Opičja pravila obnašanja

9. Rivalstvo za sedenje v Bhagavanovem naročju

10. Obisk starega opičjega kralja

11. Tvegana pot - blagoslov novorojenemu

12. Dedkovo nevarno potovanje

13. Bhagavanova empatija

14. Opičja osredotočenost

15. Zavetišče

16. Bhagavanovo opozorilo

17. Bhagavanov ukaz

18. Trpim jaz

19. Prekoračitev uradnih navodil

20. Prazen kavč

21. Kaj moreš glede tega?

22. Bhagavanovo pokroviteljstvo

23. Opice - sadeži manga

Hobbler and the Monkeys of Arunachala,

izdal: Šri Ramanašramam, stran 15

Hobbler and the Monkeys of Arunachala, str. 17

My Recollection of Bhagavan Ramana,

avtor: Devaradža Mudaliar, stran 73

Hobbler and the Monkeys of Arunachala, str. 17

Chhaganlal V.Yogi: Mountain Path

izdajatelj: Šri Ramanašramam , april 1982

Ramana Maharshi and The Path of Self

Knowledge, avtor: Arthur Osborne, stran 136

Hobbler and the Monkeys of Arunachala

Moments Remembered,

avtor: V. Ganešan,stran 48

Ramana Maharshi and The Path of Self

Knowledge,stran 135-136

Hobbler and the Monkeys of Arunachala, str. 44

po pripovedovanju Svamija Ramanande

(T.N.Venkataraman) v njegovih tamilskih

spominih “Sri Bhagavan Paniyal”

Hobbler and the Monkeys of Arunachala,

stran 63-65

ibid - stran 70

ibid - stran 83

ibid - stran 88

Unforgettable years,

izdajatelj: R.M.C.L - stran 6

Prevedeno iz: Divya Jeevitha Makarandam,

avtor: Nimiša Kavi Perradžu (telugu)

Purushothama Ramana,

avtor: V. Ganešan

One Hundred Twenty Five Years of Grace,

Jayanthi - 2004 izdal: Šri Ramanašramam, str. 110

Hobbler and the Monkeys of Arunachala, str. 85

Letters from Sri Ramanasramam, 26-8-1948.

Call Divine, Bombay, Vol. 10 - stran 52

Letters from Sri Ramanasramam, 24-10-1947.

Cherished Memories,

avtor: Kanakammal,stran 193-194

Hobbler and the Monkeys of Arunachala, str. 74

Moments Remembered, avtor:V.Ganešan,str.118

Moments Remembered, stran 12

Face to Face With Sri Bhagavan,

izdajatelj: Ramana Kendra, Hyderabad, str. 303

Moments Remembered, stran 48

Moments Remembered, stran 12

Hobbler and the Monkeys of Arunachala, str. 87

Cherished Memories,stran 192-193

Power of Presence, Part III,

avtor: David Godman, stran 87

Letters from Sri Ramanasramam, 11-5-1946.

24. Poslušna opica

25. Opičje delo

26. Praznovanje Dneva neodvisnosti

27. Ena zavest

28. Opica in otrok

29. Bikša za opice

Kanakammalova osebna zgodba

Cherished Memories,stran 194

Letters from Sri Ramanasramam, 24-10-1947.

Hobbler and the Monkeys of Arunachala,str.78-9

Letters from Sri Ramanasramam, 24-10-1947.

Timeless in Time, izdajatelj: R.M.C.L - stran 225

Here Lies The Heart, izdal: R.M.C.L - str. 292-293

Talks with Ramana Maharshi,

avtor: Mungala S. Venkataramiah,Talk No.13

Moments Remembered, stran 12

Hobbler and the Monkeys of Arunachala, str. 77

Letters& Recollections from Sri Ramanasramam,

avtor: Suri Nagamma, 23.5.1949

Timeless in Time, izdajatelj: R.M.C.L - str. 230-31

Sri Ramana Reminiscences,

avtor: G.V. Subbaramajja, stran 44.

30. Prijaznost do opic

31. Spomini

Letters& Recollections from Sri Ramanasramam,

avtor: Suri Nagamma, stran 72

Day by Day with Bhagavan, 26-4-1946 (evening)

Face to Face With Sri Bhagavan,

izdajatelj: Ramana Kendra, Hyderabad, str. 67

Face to Face With Sri Bhagavan, str. 265

My Life at Sri Ramanasramam, stran 24-25

Knowing Eternity in Forever is in the Now, str.113

Timeless in Time,stran 231

POGLAVJE

BHAGAVANOVI OTROCI - PSI

Odkar je Bhagavan prišel na hrib Arunačala, tj. od dni, ko je bival v votlini Virupakša, so bili psi njegovi

družabniki. Bili so tudi del življenja v ašramu. Bhagavana je vedno obkrožala družina častilcev in živali. Psi

so bili njegovi otroci in vnuki. Bhagavan je gojil veliko ljubezen in skrb za njihovo udobje, čistočo, kopel,

posteljo, hrano itd. Rekel je: "Ne znajo govoriti človeškega jezika. Zato se ne morejo pritoževati, tudi če so

napol lačni. So tiho."

Bhagavan se je s svojimi pasjimi sopotniki pogovarjal, kot da bi se pogovarjal s človeškimi bitji. Dal jim je

nekaj preprostih navodil, ki so jih razumeli in ubogali. Psov ni nikoli obravnaval kot zaničevanja vredna ali

onesnažujoča bitja, temveč kot asketske tovariše, ki so prišli v njegovo bližino, da bi odslužili svojo preostalo

karmo.

Dejansko so ugledni panditi in psi iz ašrama pred Bhagavanom enakovredno sedeli na isti višini in bili v

njegovi navzočnosti enako obravnavani. Med njegovim "satsangom" so psi tiho sedeli. Obnašali so se, kot da

bi razumeli dogodke in dialoge Bhagavana in njegovih bhakt.

Bhagavan je svoje pasje spremljevalce imenoval ’dečki’ ali ’otroci’; tako kot se hrano najprej postreže

otrokom, so tudi tem dečkom najprej postregli z obroki, preden so v jedilnici postregli častilce. Ko so bhakte

prišli in Bhagavanu ponudili sladkarije ali živila, so svoj delež najprej dobili ’otroci’. Med deljenjem prasada

se psi v dvorani le-tega niso dotaknili, razen če in dokler Bhagavan ni vzel svojega deleža. Profesor

Vekataramaiah je v svojem dnevniku zapisal, da je nekoč neki pandit želel to preizkusiti in je pred pse

razporedil nekaj hrane. Toda ti se je niso dotaknili, niti je niso pogledali. Čez nekaj časa si je Bhagavan dal v

usta grižljaj ponujene hrane in psi so takoj planili na hrano in jo požrli.

Bhagavan je bil zelo skrben glede življenja psov, še posebej takrat, ko so se samici rodili mladiči. Včasih je

posredoval kot babica. Ko so bili bolni, je zanje dobro poskrbel z zdravstveno nego in zdravili, ob smrtni uri

teh živalskih tovarišev pa je bil Bhagavan običajno ob njih in spremljal njihove zadnje trenutke življenja. Ko

so izdihnili, so jih slovesno in primerno pokopali v ašramu ali njegovi bližini.

Ko so tatovi prišli oropat ašram, je Bhagavan bolj kot za človeške bhakte skrbel za pse - za `Karuppana’, ki

je bil bolan, in za Jakca. Ko so tatovi pretepli pse, je bil Bhagavan vznemirjen in je prosil častilce, da najprej

pse odpeljejo pred dvorano.

Bhagavan je poznal njihov rodovnik. "Ta Kamala je starodavna dama. Njena otroka sta Nila in Jakec.

Rozi in ti majhni ujetniki so njeni vnuki." Predstavil jih je novincu. Ko je Kamala ležala in umirala, je

majcene mladičke nagovoril: "Mali fantje, zakaj ne greste obiskat svoje babice. Kmalu vas bo zapustila."

Po Kamalini smrti je Rozi nagovoril tako, kakor bi nagovoril in sočustvoval s katerim koli človeškim

učencem, ki bi se žalujoč zatekel k njemu: "Rozi, izgubila si babico Kamalo."

Rodovnik ašramskih psov je bil poimenovan kakor rodovnik angleških monarhov, npr. Jakec I., Jakec II.,

Jakec III. itd. V ašramu je bilo več psov, ki so izkazovali veliko inteligenco in služili tujcem kot vodniki,

podobno kot psi bernardinci. Novince so popeljali okoli hriba Arunačala in jim pokazali vse "lingame",

"thirthe", templje in votline ter jih pripeljali nazaj v ašram.

Psi so bili Bhagavanovi častilci, spremljevalci in člani ašramske družine.

1. ČINNA KARUPPAN

Eden izmed najbolj izjemnih psov je bil Činna Karuppan (Mali črnček). O Karuppanu je pripovedoval sam

Bhagavan:

Činna Karuppan je bil črn po vsem telesu, od tod tudi njegovo ime. Imel je visoka načela. Ko smo

bili v votlini Virupakša, je včasih od daleč mimo nas priletel črn predmet. Včasih smo lahko videli

njegovo glavo, ki je pokukala čez grmovje, kar je kazalo, da je bila njegova vairagja (nenavezanost)

zelo močna. Z nikomer se ni družil; zdelo se je, da se pravzaprav izogiba družbi. Spoštovali smo

njegovo neodvisnost in vairagjo ter mu puščali hrano v bližini njegovega bivališča. Nekega dne, ko

sva se vzpenjala, je Karuppan nenadoma skočil čez pot in že je plezal po meni ter veselo mahal z

repom. Presenetljivo je bilo, kako me je izločil iz skupine, da bi mi pokazal svojo naklonjenost. Nato je

ostal z nami v ašramu kot eden od naseljencev. Bil je zelo inteligenten in koristen tovariš; in kako

vzvišen v duši! Izgubil je vso svojo nekdanjo zadržanost in se izkazal za zelo naklonjenega. Njegovo

geslo je bilo univerzalno bratstvo. Družil se je z vsakim obiskovalcem in ašramovcem, mu skočil v

naročje in se tam ugnezdil. Večinoma so bile njegove uverture dobro sprejete. Nekaj posameznikov pa

se ga je skušalo izogniti. Vendar si je neutrudno prizadeval in nobene zavrnitve ni sprejel za dokončno.

Če pa so mu ukazali oditi, je ubogal kot menih, ki se drži zaobljube poslušnosti.

Nekoč se je približal ortodoksnemu brahminu, ki je ob vznožju drevesa bilva blizu naše votline

ponavljal nekakšne mantre. Brahmin je imel pse za nečiste in se je vestno izogibal njihovega dotika in

celo njihove bližine. Vendar je Činna Karuppan vztrajal, da se mu bo približal. Prebivalec ašrama je iz

obzirnosti do brahminovih čustev dvignil palico in ga udaril, vendar ne močno, zato je javknil in

pobegnil. Karuppana, ki je nato zapustil ašram, niso nikoli več našli. Tako občutljiv je bil, da se ni

hotel približati kraju, kjer so z njim le enkrat grdo ravnali! Dejansko je tisti ašramovec kljub

predhodnemu opozorilu to napako naredil očitno zato, ker ni primerno ocenil načel in občutljivosti

tega psa.

Opozorilo za vse je bilo naslednje: Palanisvami je nekoč že grobo kaznoval Činno Karuppana. Bilo je

hladne deževne noči; Činna Karuppan je vseeno zapustil prostore in ležal zunaj pod vrečo oglja

nekoliko stran od ašrama, od koder so ga priklicali šele naslednje jutro.

Še eno opozorilo je bilo dano na podlagi vedenja majhnega psa. Neki svami je pred nekaj leti okrcal

majhnega psa, ki je bil z nami v votlini Virupakša. Ta je takoj stekel v rezervoar Sankhatirtam, v

katerem smo čez nekaj časa videli plavati njegovo truplo. Temu svamiju in vsem drugim smo takoj

povedali, da imajo psi in druge živali, ki bivajo v ašramu, lastno inteligenco in načela ter da z njimi ne

smemo grdo ravnati. Ne vemo, katere duše morda prebivajo v teh telesih in za dokončanje katerega

dela svoje nedokončane karme iščejo našo družbo.

Bhagavan se je tako spomnil Činne Karuppana, prvega psa v ašramu. Bhagavan ni nikoli grdo ravnal z

nobeno živaljo in je ni zaničeval. Za vsa bitja je imel "samabhavatvam".

2. JAKEC 1.

Jakec 1. je prišel sem, ko je Bhagavan bival v votlini Virupakša. Bil je velik "tapasvi", zadržan do sebe in

ljubitelj miru. Bil je zelo miren in se nikoli ni prepiral z drugimi psi. Njegova dnevna rutina je bila naslednja:

zjutraj je v hiši plesalke vzel zajtrk, hrano, ki jo je ponudila Gospodu Arunačali. Po obedu je duhovnika

spremljal do templja Guhainamasivajar na hribu, nato pa se je povzpel višje do votline Virupakša, da bi se

srečal z Bhagavanom in se pritihotapil v sosednjo votlino ter tam ostal v tišini in miru. Ni se družil z drugimi

psi in ni bil udeleženec njihovih prepirov in prerekanj. Ob 9.00 ali 9.30, se je spustil navzdol in ravno

pravočasno vzel ’naivedjo’, hrano, ki jo darujejo Bogu v templju Guhai Namašivajar, ter se vrnil v votlino.

Vzel bi, kar bi mu dali (če bi mu kaj dali) v ašramu, in ne bi stikal za hrano izven tega časa ali tekal z drugimi

psi. Zvečer bi spet šel v hišo plesalke na večerjo in prespal v "Senijarmatamu" z duhovnikom. Njegovo

življenje je bilo dejansko življenje tihega puščavnika, "satvični vairagi", ki je želel končati svoje dni ob

vznožju Arunačale. Jakec 1. je strogo poslušnost združeval s svojo inteligenco in občutljivostjo.

Nekoč so se Bhagavan in drugi odpravili iz votline Virupakša na giripradakšino in šli neposredno čez hrib in

kar daleč skozi gozd. Ko smo začeli, je Maharši rekel Jakcu: "Zdaj gremo na giripradakšino, ti pa pojdi raje

dol v mesto." Začeli so hoditi čez hrib proti jugu in po prehojenem kilometru sta zagledala Jakca, ki je,

ubogajoč dani ukaz, tekel po hribu navzdol proti mestu, tj. proti vzhodu. Čez nekaj časa so ga izgubili izpred

oči. Ko so prehodili več kot kilometer v svoji smeri v gozd, so opazili, da se je Jakec po spustu ponovno

povzpel na hrib ter ju počakal na poti, ki sta jo izbrala. Bhagavan mu je takrat dejal: "Raje se vrni v ašram

in ne hodi z nami." In pes je odšel, verjetno z bolečino v srcu, da se je ločil od svojega gospodarja,

poslušnost kateremu je štel za najvišjo dolžnost.

Nekega jutra je gepard napadel Jakca in ga oklal po vratu. Jakec je zatulil, da so ga slišali v templju Guhai

Namašivajar. Tamkajšnji duhovnik je zavpil in gepard je pustil Jakca ter pobegnil. Ko je v letih 1905-06 v

Tiruvannamalaiju pet ali šest mesecev divjala kuga, so bile vse hiše zapuščene. Jakec je ostal z duhovnikom

na hribu pri templju Guhai Namašivajar in nekako ni uspel spremljati Bhagavana v Pačiamman koil. V

tistih mesecih so gepardi iz okoliških gozdov tudi podnevi odkrito obiskovali zapuščene ulice. Zdi se, da je

Jakca, ki je nekoč prej pobegnil iz čeljusti geparda, postal lahek plen teh gepardov.

3. KAMALA

Predniki večine psov v ašramu izvirajo iz ’Kamale’. Psička je prišla v Skandašramam iz neznanega kraja.

Častilci so jo skušali pregnati, saj so se bali, da bo vsako leto zasula ašram z mladiči. Sama je prenesla vso

nesramnost privržencev, vendar ni hotela oditi. Bhakte iz ašrama so jo imenovali Kamala. Okoli nje je res

zrasla velika pasja družina. Bhagavan je z vsemi ravnal enako spoštljivo.

Ob njeni prvi kotitvi so Kamalo okopali; njeno čelo so namazali s kurkumo in jo na sredini čela okrasili z

vermilijem. V ašramu (Skandašramam) ji je bil dodeljen čist prostor, kjer je z mladiči ostala deset dni. Na

deseti dan so njeno očiščenje proslavili z običajno pogostitvijo.

Kamala je bila inteligenten in uporaben pes. Bhagavan jo je pogosto prosil, naj pelje novinca okoli hriba:

"Kamala pelji tega tujca okoli hriba!" Novega obiskovalca je vodila do vseh božanstev, rezervoarjev in

svetišč okoli hriba.

Jakec 2. in Nila sta bila njena otroka, Rozi pa njena vnukinja.

4. NILA

Kavjakanta Ganapathi Muni, ki so ga ljubkovalno imenovali Najana (oče), je govoril, da psi ne morejo dolgo

preživeti, če imajo stik z osebo, kot je Bhagavan, ki je džnani. Zato je pse odganjal, če so se približali

Bhagavanu. Bhagavan je v zvezi s tem dejal: "Da, odganjal je pse. Toda obstajala je izjema. Psička, ki smo

jo imenovali Nila (hči Kamale), je prihajala in mi vedno sedla v naročje. Toda nobenemu drugemu psu,

celo svoji materi, sestram ali bratom, ni dovolila, da bi prestopili prag Skandašramama. Najana je

porekel: ’Ta se je po pomoti rodila kot pes.’ "

5. RDEČKO

Ko je Bhagavan živel na hribu, je v Skandašramam prišel moški kuža. Poimenovali so ga Segappan, ker je bil

skoraj rdeče barve. Bil je zelo tih, miren in ljubeč pes. Nikoli se ni boril z drugimi psi. "On je džnani," je

govoril Bhagavan. Podnevi je bil vedno v Bhagavanovi bližini. Po končanem večeru se je vrnil v svojo hišo v

mestu. Bhagavan ga je včasih prosil, naj nove bhakte popelje okoli hriba Arunačala, kuža pa jih je nato vodil

in jim pokazal pomembne kraje okoli hriba ter jih pripeljal nazaj v ašram.

Jedel je samo dvakrat dnevno, nikoli ni jedel med obroki. Če mu je kdo dal hrano, se je ni dotaknil. Zvečer

točno ob petih je prišel k Bhagavanu in se dotaknil njegovih stopal. Nato je Bhagavan ašramovcem rekel:

"Ura je pet. Segappan se mora vrniti na svoj dom v mestu. Ali mu boste dali njegovo hrano?" Ašramovci

so Segappanu dali njegov obrok. Po jedi se je Segappan vrnil na svoj dom, tam prespal in bil naslednje jutro

spet navzoč v ašramu, da bi bil z Bhagavanom.

6. GURUJEV UKAZ JE UPADEŠA

Kundžusvami je prišel k Bhagavanu leta 1920. Bhagavan je takrat bival v Skandašramamu. Kundžusvami je

v svojih spominih pisal o dneh, ki jih je preživel z Bhagavanom, in o svojih izkušnjah.

Kundžusvami se spominja prvega srečanja z Bhagavanom. Kundžusvami se je odločil, da bo vse besede, ki

bodo prišle iz Bhagavanovih božanskih ust, sprejel kot "Veda vakja" (Evangelijska resnica). Gurujeva

upadeša je bila zanj ukaz.

To je tisto, kar je Kundžusvami obelodanil drugim bhaktam:

Tistega dne sem bil po opoldanskem obroku sam z Bhagavanom. Med nama je vladala tišina. Potem

mi je Bhagavan na mojo veliko vrlino (srečo) pokazal praktičen prikaz univerzalne ljubezni, ki se mi je

za vedno vtisnil v spomin.

V prostoru ni bilo nikogar razen mene in Bhagavana. Bhagavan, ki mi do takrat ni rekel niti besede, je

vzel nekaj moke iz majhne pločevinke, jo dal v lonec, prelil z vodo iz ’kamandala’, z žlico premešal in

nato mešanico segrel na peči na oglje, ki je bila tam za ogrevanje prostora.

Misleč, da Bhagavan pripravlja ’eliksir’ (čarobno mešanico), sem tiho sedel in upal, da ga bom tudi sam

dobil. Ko se je vsebina skuhala in spremenila v kašo, je Bhagavan vzel posodo s štedilnika in porcijo

nalil na krožnik. Nato je vstal in dvignil poveznjeno košaro, pod katero so bili štirje mladiči. Štirje

mladiči so se pognali ven in stekli proti kaši na krožniku. Bhagavan je pomislil, da je morda zanje

prevroče, in jih skušal odgnati, vendar mu to ni uspelo.

Bhagavan, ki do takrat ni govoril z mano, me je poklical in dejal: "Ujemi četverico! "

Takoj sem jih prijel.

Ker sem se odločil, da bom Bhagavanove besede vzel kot upadešo zame, sem prvi ukaz razumel kot

"ujemi štiri mahavakje" (Tattvamasi - Pradžnanam Brahma - Aham Brahmasmi- Ajamatma

Brahma). Bil sem odločen, da jih moram doumeti in jim slediti. Ko se je kaša ohladila, je Bhagavan

rekel: "Spusti jih enega za drugim." Spustil sem mladiče enega za drugim. Ta stavek sem razumel kot

drugo Bhagavanovo upadešo, torej, da moram eno za drugo opustiti vse svoje posvetne navezanosti in

želje.

Kužki so se s polnimi želodci podili naprej. Eden od njih je odvajal urin. Bhagavan je vstal, umil to

mesto z vodo in ga obrisal s staro vrečko za pištolo. Želel sem mu pomagati. Vendar sem se vzdržal, saj

sem mislil, da brez njegovega dovoljenja ne smem storiti ničesar. Bhagavan se je po čiščenju vrnil. Nato

je mesto umazal še en kuža in ko je videl moj nemir, je rekel: "Obriši ga!" Pobrisal sem in s tem očistil

prostor. Ta izrek "obriši" sem razumel kot Bhagavanovo tretjo upadešo. ’Obriši um in ga ohrani

čistega.’ To pomeni očistiti um šestih nečistoč. [’kama’ - želja, ’krodha’ - jeza, ’lobha’ - zamerljivost,

’moha’ - nevednost, mada - aroganca, ’matsara’ - ljubosumje]. To je šest vrst nečistoč ali negativnosti

uma. Ko sem dobil želeno upadešo, sem doživel veliko srečo in mir.

7. NAPREDNE DUŠE, KI SO PRIŠLE K BHAGAVANU

Bhagavan je lahko v ljudeh okoli sebe prepoznal duhovno veličino ali zrelost. Prepoznal jo je lahko tudi pri

nekaterih živalih, ki so ga prišle obiskat ali živele z njim.

Ko je bil Bhagavan v Skandašramamu, je bil tam pes, ki je bil vedno v Bhagavanovem naročju ali v njegovi

bližini. Bhagavanova mati Alagammal ga je nekega dne vprašala: "Zakaj je ta pes vedno rad v tvojem

naročju?"

Rangan, ki je bil Bhagavanov prijatelj iz otroštva in je pozneje postal njegov bhakta, je sedel blizu

Bhagavana. Bhagavan se je obrnil k Ranganu in rekel: "Ta pes je vedno v neomajnem ’samadhiju’. Velika

duša je prišla v obliki psa. Mati tega ne ve."

Rangan je ob tem pomislil: "Če se lahko pes nauči samadhija, potem to ne bi smelo biti pretežko tudi

zame."

Rangan je vprašal Bhagavana: "Zakaj me ne naučiš tega nirvikalpa samadhija?"

"Kaj ti bo koristilo?" je odgovoril Bhagavan. "Ti moraš biti v sahadža nirvikalpa samadhiju. Medtem ko

živiš v svetu, moraš biti nenavezan na svet. Medtem ko vidiš vse, moraš biti v stanju brezvidnega."

Nekaj let pozneje je Bhagavan Ranganu malce povedal o nekem drugem psu:

"V Skandašramamu je bila nekoč psica, ki je vedno spala pred mano. Tudi ko je bila budna, je bila

potopljena v ’samadhi’. Ko je zanosila, so jo ašramovci pregnali, ker bi lahko v ašramu rodila

nezaželene mladiče. Odšla je daleč na hrib in tam skotila mladiče. Na hribu jih je dojila, jih tam

pustila, nakar je prišla in legla pred mene."

Približno v tistem času je k Bhagavanu prišel Ranganov prijatelj iz Maduraja, ki je bil zelo ortodoksen. Ko je

sedel k obroku, je prišel eden od mladičev in povohal krožnik Ranganovega prijatelja. Ranganov prijatelj ni

hotel jesti obroka, ker je menil, da je kuža okužil hrano. Bhagavan se je nasmehnil njegovi zavrnitvi in mu

povedal zgodbo o Dattatreji, slavnem guruju iz stare Indije:

"Dattatreja je nekoč peljal svojega učenca k svojemu guruju. Guru je dal Dattatreji kos kruha,

namočenega v sveže pasje mleko. Dattatreja ga je delil s svojim učencem, ki je čutil odpor do pasjega

mleka. Kos kruha je odvrgel, ne da bi ga pojedel. Toda Dattatreja, ki je za to izvedel, je vzel kos kruha,

ki ga je jedel njegov guru, in ga dal pojesti svojemu učencu."

Bhagavan je to zgodbo povedal Ranganovemu prijatelju, da bi razumel, da so onesnaževanje, kontaminacija

itd. stvar tega telesa in ne Atme. Ko je slišal zgodbo, je Ranganov prijatelj pojedel hrano.

Rangan je rad omenil, da so psi, opice, vrane, veverice, ovce in številne druge živali prihajale k Bhagavanu

in mnoge med njimi so instinktivno prepoznale njegovo dobrohotnost in veličino. Le človek, ki uporablja

svoj um, počasi prepozna Bhagavanovo veličino.

PSI V ŠRI RAMANAŠRAMAMU

Decembra 1922 je Bhagavan zapustil Skandašramam in prišel ter ostal v bližini materinega samadhija. Ne le

človeški privrženci, ampak tudi njegovi pasji družabniki so mu sledili in ostali v bližini materinega

samadhija. Nekateri med njimi so bili Kamalini potomci.

8. JAKEC DRUGI

Med Bhagavanovimi pasjimi spremljevalci je imel Jakec 2. častno mesto. Jakec, Kamalin sin, se je rodil v

Šri Ramanašramamu. Ko je bil mladiček, se ni nikoli mešal z drugimi psi, niti se ni veliko igral. Namesto

tega je živel življenje sadhuja. Sedel je pred Bhagavanom na oranžni krpi, ki mu jo je priskrbel nek bhakta,

in pozorno strmel v Bhagavanove oči. Ker se je tako zgledno obnašal, je bilo zanj vedno dobro poskrbljeno,

in tudi Bhagavan ga je imel še posebej rad. Zanj je dobro skrbel zlasti Ramasvami Pillai. Vsak dan je Jakca

umival z vodo in milom ter z njegovega telesa odstranil morebitni mrčes. Kakršen koli prasad je bil

razdeljen, ga Jakec ni jedel, dokler ni Bhagavan začel jesti svojega obroka. Ob takih priložnostih je pozorno

opazoval Bhagavanov obraz. Takoj ko je Bhagavan dal grižljaj v usta, je Jakec začel jesti svojo porcijo.

Častilec Annamalai Svami se spominja dogodka v zvezi z Jakcem, ki se je zgodil, ko je Bhagavan sedel ob

vodnjaku, obdan s privrženci. Jakec je prav tako sedel z njimi in pozorno gledal Bhagavana. Skozi zadnja

vrata je v ašram vstopil potepuški pes in Jakec je zaradi prišleka začel bevskati. Bhagavan ga je nežno okrcal

z besedami: "Samo zapri oči, samo zapri oči. Če boš to storil, ne boš mogel videti psa." Jakec ga je takoj

ubogal, vendar so nekateri častilci še naprej gledali potepuškega psa.

Ko je Annamalai Svami videl, kaj se dogaja, se je zasmejal in pripomnil: "To je dober nauk. Ne samo za psa

Jakca, ampak za vse nas. "

9. JAKČEVA VZDRŽLJIVOST

Nekega dne sta se divji prašič in Jakec 2. spopadla, pri čemer je bil Jakec močno oklan, njegov trebuh je bil

raztrgan in črevesje je molelo ven. Činna Svami, Bhagavanov brat in upravitelj ašrama, je Jakca naložil v

košaro in ga, noseč na glavi, odnesel k veterinarju. Na trebuhu je bilo treba opraviti obsežno operacijo z

veliko šivi. Po operaciji so Jakca položili na mehko posteljo v mantapamu pred ašramom.

Istočasno je Kundžusvami, ašramovec, ki je imel hud ognojek na stopalu, trpel hude bolečine. Tudi on je

ležal v istem mantapamu. Kundžusvamija in Jakca 2. je dobro oskrboval bhakta iz ašrama, ki je z njima tudi

ostal v tem mantapamu.

Bhagavan je prišel v mantapam, da bi se pozanimal o zdravju bolnikov. Kundžusvami, ki ni mogel prenašati

bolečin, je glasno zajokal in padel Bhagavanu k nogam. Prosil je Bhagavana, naj mu olajša bolečine.

Bhagavan, poln sočutja, je dejal: "Glej, kako Jakec tiho prenaša bolečino po tako veliki operaciji, ne da bi

trenil !"

Ob pogledu na Jakčevo vzdržljivost se je Kundžusvami sramoval in se ni več pritoževal. Bhagavan je še malo

postal tam in se pri negovalcu pozanimal o njihovi hrani, zdravilih itd. Potem ko je Kundžusvamija potolažil

ter Jakca pobožal in potrepljal, se je Bhagavan vrnil v ašram. Po Bhagavanovih tolažilnih besedah, podobnih

nektarju, je Kundžusvami mirno zaspal.

Ta dogodek kaže Bhagavanovo enako ljubezen in skrb tako za ljudi kot za živali. Skrb in sočutje, ki ju je gojil

do živih bitij, sta bila neprekosljiva.

10. JAKČEVI ZADNJI DNEVI

Način Jakčeve smrti je zanimiv:

Bilo je nekaj tednov pred praznikom Pongal leta 1933. Jakec je zbolel. Bil je zelo bolan. Bhagavan mu je

pripravil mehko posteljo in poskrbel za njegove potrebe. Jakec ni želel uživati trdne hrane in se je hranil z

mlekom. Jakec ni zapustil Bhagavanove navzočnosti, odkar je zbolel, Bhagavan je Jakca zelo ljubeče

oskrboval. Čez nekaj dni je Jakec postal šibkejši in začel zaudarjati. Vendar Bhagavana to ni motilo. Jakec je

vzel v naročje in ga ljubeče božal. Jakec je mirno umrl v Bhagavanovih rokah. Čeprav bi lahko Jakec umrl

kadar koli, je preživel do konca praznika Pongal. Bhagavanu ni ušla vzporednica med Jakčevo smrtjo in

smrtjo Bhišme, velikega starega bojevnika iz Mahabharate. Z Jakčevo smrtjo se je končal Kamalov rod.

Jakca so pokopali v predelu ašrama v bližini grobnic jelena Vallija in blagoslovljene vrane. Nad Jakčevim

samadhijem so postavili majhen spomenik.

11. BHAGAVAN IN KUŽEK

V ašramu je bil mladiček. Rad je spal v Bhagavanovem naročju in spal je, saj mu Bhagavan nikoli ni rekel

’ne’.

Toda spremljevalci so menili, da je to za Bhagavana neprijetno, zato so naredili blazino iz kokosove slame in

jo postavili na mizo blizu Bhagavanovega kavča. Poskušali so prepričati mladiča, naj spi na tej blazini. Ko je

kuža zavrnil, so ga prisilili, da je spal na njem. Takoj, ko so mu obrnili hrbet, se je kuža vedno znašel v

Bhagavanovem naročju in tam zaspal. Ko so se spremljevalci vrnili v dvorano, so mladiča spet položili na

kokosovo blazino. Toda kuža bi se znova znašel v Bhagavanovem naročju. To je postala rutina. Sčasoma se

je malček navadil na mizo v bližini Bhagavana. Veličastno je sedel na mizi in s pogledom dražil

spremljevalce.

Med opazovanjem prepira med spremljevalci in mladičem je Bhagavan prve povprašal: "Zakaj ste prizadeli

mladiča? Kaj se bo zgodilo, če bo sedel v mojem naročju? Zakaj takšna diskriminacija? To je čista iluzija.

Tako ravnate z mladičem, ker je v pasji koži. Če bi se rodili v isti koži, si predstavljate, kako bi se počutili?

Naj kuža uživa v svoji svobodi in naj sedi, kjer želi."

Kuža, še vedno sedeč na mizi blizu Bhagavana, je navidez s posmehom gledal na spremljevalca. Od tistega

dne dalje spremljevalci niso več nadlegovali mladiča. Sram jih je bilo njihovega odnosa do mladiča.

Ačarja Vinoba Šave je nekoč o Bhagavanu dejal: "Noben Riši, rojen na tej zemlji, ni nikoli pokazal tako

izenačenega gledanja." Kako resničen je bil!

12. BREZZBESEDNO POUČEVANJE

Džagadišvara Šastri in njegova žena sta bila Bhagavanova častilca. Živela sta v Ramana Nagarju blizu

ašrama.

Imela sta psa, ki ju je vsak dan spremljal v ašram. Prihajal je in tiho sedel pred Bhagavanom skupaj z

Džagadišvaro Šastrijem. Bil je izjemno inteligenten in tudi zelo dobro vzgojen pes. Ko je njegov gospodar

Džagadišvara Šastri zapustil dvorano, je z njim dvorano zapustil tudi pes. Zelo rad je prišel v dvorano in

sedel pred Bhagavanom. Ljudje so mu poskušali preprečiti, da bi prišel v dvorano, vendar to ni pomagalo.

Bhagavan je rekel: "Naj pride. Nikomur ne škoduje. Sedi pred mano in odide."

Nekoč sta Džagadišvara Šastri in njegova žena psa nekomu zaupala in odšla v Madras (Čennaj) za petnajst

dni. Prve štiri ali pet dni ju je pes iskal, hodil po dvorani, nato pa se sprehajal po vseh krajih, ki sta jih

Džagadišvara Šastri in njegova žena pogosto obiskovala. Zaradi teh brezplodnih naporov se je utrudil in se

mu je morda celo priskutilo. Končno je nekega jutra okoli 10. ure pes prišel v dvorano. Stal je blizu

Bhagavanovega kavča in nepremično strmel v Bhagavana. Suri Nagamma je takrat sedela v prvi vrsti.

Bhagavan je bral časopis. Krišnasvami in drugi so poskušali psa z grožnjami pregnati, vendar zaman. Tudi

Nagamma je prosila psa, naj gre ven. Toda pes se ni premaknil. Bhagavanova pozornost je bila zaradi tega

hrupa preusmerjena. Bhagavan je nekaj časa opazoval pogled psa, ki je strmel vanj. Bhagavan je odložil

papir in razumel nemi jezik psa. Pomahal je z roko proti njemu in rekel: "Zakaj, kaj se dogaja? Sprašuješ,

kam so odšli tvoji ljudje. Oh, vidim, razumem. Odšli so v Madras. Vrnili se bodo čez teden dni. Ne boj se.

Naj te ne skrbi. Bodi miren. Je s tabo vse v redu? Zdaj pa pojdi."

Komaj je Bhagavan dokončal svoja navodila, se je pes obrnil in odšel. Kmalu za tem je Bhagavan Naganni

rekel: "Ali vidiš to? Pes me sprašuje, kam so šli njegovi ljudje in kdaj se bodo vrnili. Naj so ga ljudje še tako

poskušali odgnati, se ni premaknil, dokler nisem odgovoril na njegova vprašanja."

Zdi se, da je gospodinja hiše, gospa Džagadišvara Šastri, nekoč psa zaradi nečesa, kar je storil, kaznovala s

palico in ga za pol dneva zaprla v sobo. Ko so ga izpustili, je prišel naravnost k Bhagavanu, kot da bi se

pritoževal nad njo, in ostal v ašramu štiri ali pet dni, ne da bi šel v njihovo hišo. Bhagavan je poskrbel za

njegovo hrano in ko je ta gospa prišla v ašram, jo je opomnil: "Kaj ste naredili psu? Zakaj je jezen na vas?

Prišel je in se mi pritožil. Zakaj? Kaj ste storili?" V Bhagavanovi navzočnosti je priznala svojo krivdo in z

dobro mero prepričevanja dosegla, da je šel pes z njo domov.

13. POUČEVANJE S POMOČJO PSOV

Večino časa je bil Bhagavan v mauni (tišini). Ni veliko govoril. Bil je le priča dogajanju v svoji navzočnosti,

kar je bilo njegovo naravno stanje. V njegovi tišini je bila živa vibracija, ki so jo oboževalci lahko doživljali.

Bhagavan je znal svoje iskrene bhakte popravljati; včasih jim je to povedal neposredno, pogosteje pa s

prefinjenimi metodami in jih duhovno povzdignil. Šiva Prakašam Pillai je imel leta 1902 Bhagavanov

daršan (avdienco). Šive Prakašama se najbolj spominjamo po vlogi, ki jo je odigral pri tem, da je Bhagavan,

ki je bil takrat v maunamu, zapisal svoje nauke o "samoizpraševanju". Odgovore je zbral Šiva Prakašam in

jih objavil pod naslovom "Nan Yar?" (Kdo sem?) Nekoč je Šiva Prakašam v dvorani meditiral, sedeč pred

Bhagavanom. Nenadoma so se pojavile negativne misli, ki so onesnažile njegov um. O tem govori sam Pillai

v pesmih, ki jih je napisal, ko je molil k Bhagavanu, naj mu podeli svojo milost in ga popravi.

"Šri Ramana Deva Malai" (verz: 16)

"Ko si vedel, da delam grešno dejanje, si, da bi me popravil, pogledal psa, ki je prišel k tebi s

človeškimi iztrebki v ustih, in ga opozoril, naj bodisi opusti to navado bodisi naj se drži stran od tvoje

bližine. Ramana Deva prek tega psa si mi vcepil ta ukaz."

V eni od svojih drugih pesmi je Šiva Prakašam Pillai razkril, da je bilo njegovo "grešno dejanje" nenehno

hrepenenje po ženskah.

"Kot pes, ki žre človeške iztrebke, ne blodi v iskanju žensk. Če se pečaš z njimi, ne prihajaj in ne

postajaj v moji bližini," je to (posredno) povedal Šri Ramana, "oh, um, ali si ravnal v skladu s tem

ukazom? Sam globoko premisli o tem."

Zdi se, da je njegova krivda izvirala iz prepričanja, izraženega v enem od zbeganih verzov: "Med mnogimi

krogi grehov je najhujši ta, da ne upoštevaš Gurujevega ukaza."

Samo dotična oseba bi vedela, da je bila takšna pripomba namenjena njej kot vodilo ali opomin. To so

dobro vedeli vsi zaupni bhakte, ki so v različnih zadevah izkusili Bhagavanovo milost in prijaznost.

Enako izkušnjo je imel tudi Bhagavanov častilec Devaradža Mudaliar. Spominja se:

Nekoč, leta 1923 ali 1924, sem obiskal Bhagavana. Skrbelo me je, da bi našel primernega partnerja

za svojo hčerko. Ko sem sedel pred Bhagavanom, je neki stari bhakta prinesel darilo v obliki hrane.

Bhagavan se je dotaknil in vzel nekaj zase. Ponujeno je nato razdelil med bhakte.

V dvorani sta sedela dva psa. Eden od njiju je sledil pladnju in prosil za nekaj, drugi pa je ostal na

svojem mestu, miren in potrpežljiv. Bhagavan je v zvezi z njim dejal, da ta ve, da bo dobil svoj delež. In

ko je Bhagavan to rekel, sem se počutil, kot da to govori meni. ’Zakaj ste tako zaskrbljeni zaradi te

poroke? Kar je že bilo namenjeno tvoji hčeri, boš dobil. ’

Bhagavan je torej uporabljal različne metode, da bi sporočil, kar je želel povedati svojim bhaktam.

14. PES IMA RAJŠI BHAGAVANOVO DRUŽBO

Šri K. Svaminathan v svojih spominih v knjigi "Iz oči v oči z Bhagavanom" piše:

Bhagavanu je uspelo biti prijatelj vseh - svetnika ali grešnika, princa ali kmeta, učenjaka ali

nevedneža, krave, psa ali opice. J. C. Molony (okrožni inšpektor), ki je odšel na hrib, da bi prejel daršan

od Bhagavana, je zapisal, da je njegov pes raje imel Bhagavanovo družbo kot njegovo. "Po obisku

modreca na hribu, ko sem prišel v svoj tabor, je manjkal eden od mojih psov. Zvečer je prišel sveti mož,

ki je potepuha vodil na vrvici. Modrec je rekel: ’Vrnil se je k meni in najraje bi ga obdržal pri sebi.

Toda zakaj bi ti ga moral ukrasti?’ "

Vsi so bili dobrodošli v njegovem očarljivem krogu. Bhagavan je vsem dal svobodo, da so lahko uživali v

njegovi samipji (bližini) in njegovi soulabhji (lahki dostopnosti).

15. TERITORIALNE PRAVICE

Običajno imajo psi svoje ozemlje z označenimi mejami. Pes z enega ozemlja ne sme vdirati na ozemlje

drugega psa.

Ko je pes iz ašrama nekoč videl, da je nov pes z drugega ozemlja vdrl v ašram, je bil zelo jezen in je lajal na

vsiljivca. Z novim psom se je poskušal spopasti, da bi ga pregnal iz ašrama. Po njegovem mnenju je ašram

pripadal samo njemu. Ašramovci so poskušali psa iz ašrama pomiriti in mu preprečiti, da bi se sprl z novim

psom.

Ko je Bhagavan prišel iz dvorane in videl situacijo, se je namuznil in dejal: "Tudi ta pes je podoben človeku.

Ali ni naravno, da ljudje, ki pridejo prej in se uveljavijo, čutijo, da kraj pripada njim, in poskušajo

zavladati prišleku?" Nato se je obrnil k psu in rekel: "Zakaj lajaš na prišleka in mu poveljuješ? Naj ostane

tudi novi pes. Zapusti ta prostor in pojdi sedet na svoje mesto." Ko je to slišal, je ašramski pes ubogljivo in

tiho zapustil prostor.

16. KUŽKI SO KAKOR OTROČIČKI

Bhagavan je imel enako skrb za vsa bitja - pa naj gre za človeka ali žival. To je tudi pokazal.

a) V ašramu je bil majhen kužek. Vedno je bil v bližini Bhagavana in pogosto sedel tudi na njegovem kavču.

Nekega dne je mladiček uriniral na Bhagavanov kavč. Spremljevalci so bili zelo jezni in so ga nameravali

pretepsti. Toda sočutni Bhagavan mu je priskočil na pomoč in mu stopil v bran: "S kužki je treba ravnati

kakor z majhnimi otroki. Ali bi se razjezili, če bi to storil majhen človeški otrok?" Tako je rekel Bhagavan in

vstal, da bi počistil prostor. Spremljevalci so se počutili osramočeni, ker so s kužkom grdo ravnali. Sami so

počistili prostor.

b) V bližini pisarne je bil še en kuža, ki se je vedno razbremenil na mestu blizu pisarne. Činna Svami se je

razjezil in jo skušal pregnati iz ašrama, toda Bhagavan je kužku priskočil na pomoč, rekoč, da se nihče ne bi

jezil, če bi enako storil kakšen otrok, kuža pa je le otrok in ne zna bolje.

17. DOVOLJENJE ZA JESTI

Bhagavan je skrbel za pse in nadziral njihove obroke. Vedel bi, ali je pes pravilno sprejel hrano ali ne. V

ašramu je bil bel pes. Hrano je jedel šele, ko mu je to naročil Bhagavan.

Nekega dne je ta pes izginil. Bhagavan je vedel, da pes ni pojedel zajtrka. Svoje spremljevalce je prosil, naj

poiščejo belega psa. Spremljevalci so našli belega psa, ki je sedel v kotu ašrama. Psa so prinesli k Bhagavanu.

Ta je bil vesel, da ga vidi, in prosil pomočnike, naj iz kuhinje prinesejo idlije. Ko so jih prinesli, jih je

Bhagavan položil pred belega psa in ga prosil, naj poje. Pes je takoj pojedel hrano. Beli pes ni hotel sprejeti

hrane od nikogar, razen od Bhagavana.

Tudi Jakec 2. ni hotel jesti hrane, če mu je ni dal Bhagavan. Nekega dne je bhakta v dvorani Jakcu dal kos

kruha. Ta ga ni hotel pojesti. Bhagavan je bhakti rekel, naj se ne vznemirja, ker Jakec ne sprejema ponujene

hrane, saj je bil ’tapasvin’

18. ZDRAVLJENJE RAHITISA

V ašramu se je rodil kuža. Bil je zelo slaboten, zbolel je za rahitisom. Bhagavan je bil zelo pozoren in je zelo

dobro skrbel zanj. Po Bhagavanovih navodilih je bil Bhagavanov privrženec Sadhu Arunačala (A. W.

Chadwick) zaprošen, da pomaga Bhagavanu pri zdravljenju psa. Chadwick je dajal biokemična zdravila in

poskrbel, da je pes spet ozdravel. Ko je bil pes ozdravljen, je začuda pobegnil. Bhagavana je skrbelo za psa,

saj je mislil, da ga je morda ubil kakšen plenilec. Toda čez nekaj mesecev se je pes vrnil z novim

gospodarjem. To je bilo čudno in nerazložljivo, saj ni kazal nobenega zanimanja za nikogar, niti za

Bhagavana. To je bila pasja prarabdha. Ni bil dovolj zrel, da bi bil blizu Bhagavana.

19. DOLŽNOSTI ZAVEZAN PSIČEK

V ašramu je bil pes, ki je bil dober čuvaj. Če je v ašram prišel kakšen vsiljivec ali nov obraz, je lajal in ga

skušal pregnati. Ljudje so se jezili na psa, ker je delal tak hrup; Bhagavan ga je branil, češ da pri ašramu le

opravlja svojo dolžnost.

20. SVETNIK, KI JE PRIŠEL V NOČI

Neke noči je v zadnjem delu ašrama glasno lajal pes. Bhagavan, ki je spal v dvorani, je vstal in rekel svojim

spremljevalcem: "Mislim, da je v ašram prišel svetnik v podobi psa. Gotovo je lačen. Prosim, pojdite v

kuhinjo in poglejte, ali je tam kaj hrane. Prinesite vodo in hrano." Spremljevalci so odšli v kuhinjo in

prinesli nekaj hrane in vode. Bhagavan je odnesel hrano in vodo na mesto, kjer je bil pes, postavil oboje

pred njega ter se vrnil v dvorano. Svetnik, ki je prišel v pasji podobi, je pojedel hrano in zadovoljen odšel.

Nihče ga ni videl ponovno.

Bhagavan je pozneje pojasnil: "To je bil neki ’Siddha’ (svetnik), ki je prevzel podobo psa in je prišel sem, da

bi jedel. V okolici je veliko siddh, ki se ne želijo izpostavljati. Zato prihajajo na tak način."

21. USLIŠANA ŽELJA

"Dajalec blagoslovov za bhakte; guru celo

velikega Ganapatija, mojster manter;

kot nebeško drevo blaži tesnobo tistih,

ki iščejo senco njegovih stopal."

(Šri Ramana Gita, 18. pogl., 15.verz)

V kakršni koli obliki so častilci prišli k Bhagavanu ter predano in z zaupanjem molili, je njegova Milost

uslišala te molitve. Nikoli jih ni pustil na cedilu. Bil je kot Kalpavrikša, nebeško drevo, ki izpolnjuje želje.

Bhagavan je redko odhajal pred polnočjo, da bi se odzval klicu narave. Neke noči je moral iti ven zaradi

želodčnih motenj. Spremljevalec, ki je stal nekoliko stran, je opazil, da Bhagavan potrebuje nenavadno

veliko časa, da bi se vrnil. Zato je v temi odšel bližje Bhagavanu. Zaslišal je nenavaden zvok, podoben "slop,

slop, slop" - živahno lizanje živali. Bhagavan je z nekom govoril: "Dovolj, dovolj! Ali še nisi zadovoljen?"

Spremljevalec je zagledal Bhagavana, ki je neudobno sedel v nenavadnem položaju, in psa, ki je Bhagavana

najbolj razburjeno in energično lizal od vrha do tal! Pes, ki je bil vitek in koščen, je smrdel od razjed, bil je

poln bolezni in zelo grd na pogled. Spremljevalec je menil, da bi moral psa nemudoma odgnati. Bhagavan je

to začutil in prosil: "Vse te dni me je zelo rad zasipaval s svojo naklonjenostjo. Ubogi fant! Vedno so ga

odgnali, še preden je to lahko storil. Danes me je ujel v temi. Svojo močno ljubezen mi je izrazil tako, da me

je lizal do onemoglosti!" Bhagavan je vstal, se s solzami v očeh poslovil od psa in rekel: "Porumda. Ali ni

dovolj? Lahko zdaj grem?" Naslednje jutro je bil pes mrtev.

Ali je bil ’mrtev’? Ali ’osvobojen’?

22. BHAGAVANOVO SOČUTJE

Šri R. Šivaraman je bil brat Višvanatha Svamija. Šivaraman je bil star devet let, ko je leta 1923 prvič obiskal

ašram in imel daršan Bhagavana.

Nekega jutra je Šivaraman sedel v kuhinji pred Bhagavanom, ki je rezal zelenjavo, ko je iz mesta prišel

Činna Svami s košaro na glavi. Šivaraman je vprašal Bhagavana, kaj nosi, ta pa mu je odgovoril: "Sinoči je

enega od psov hudo poklal jezen prašič. Ranjenega psa je odpeljal v veterinarsko bolnišnico."

Nato sta Bhagavan in Šivaraman odšla v dvorano, kjer so bili skupaj z drugimi častilci trije psi - Kamala,

Karuppan II in še en pes. Tam je ležala školjka. Šivaraman jo je vzel in pihnil nanjo. Psi so se prestrašili in

začeli lajati. Bhagavan je bil zaskrbljen in svetoval Šivaraman, naj preneha pihati v školjko, saj je to pse

dražilo. Skrb in sočutje, ki ju je imel do živali, sta se Šivaramanu vtisnila v srce.

23. BHAGAVANOVA SKRB

Bhagavan je enkrat na dan obiskal gošalo. Ko se je vračal od tam, se je ustavil pri psici z leglom. Pogovarjal

bi se z materjo, božal mladiče, jim z brisačo očistil oči in obraz. Činnasvami je nekoč okaral mladiča, ker je

jedel človeške iztrebke. Bhagavan je vzel mladiča v naročje, mu očistil usta in mu povedal, da ne sme jesti

iztrebkov. Iz kuhinje je prinesel idlije in kužka nahranil.

24. BREZ PRITOŽB

Bhagavan je pokazal neodobravanje, ko so se mu bhakte prihajali pritoževat. Celo blage pritožbe so sprožile

kritično grajo.

Nekoč je zgodaj zjutraj k Bhagavanu prišel obiskovalec in pripomnil: "Celo noč je lajal pes. Delal je toliko

hrupa, da nisem mogel meditirati."

Bhagavan je takoj odgovoril: "Noben pes ni lajal. To je bil tvoj um, ki je lajal," s čimer je namignil, da

zunanje motnje ne vplivajo na um, če jim ne posvečamo pozornosti.

25. IDDLI SVAMI

V ašramu je bil hrom pes, ki je bil tudi bolan. Ašramovci so mislili, da bo pes vsak trenutek umrl. Toda pod

Bhagavanovo stalno skrbjo si je pes povrnil zdravje in začel jesti idlije, ki jih je imel zelo rad. Jedel je s takim

užitkom, da ga je Bhagavan poimenoval "Iddli Svami". V zvezi s tem dogodkom je G. V. Subbaramaja 15.

junija 1945 napisal verz v telugskem jeziku, ki pomeni: "O Šri Ramana, nekoč (kot Gospod Krišna) si po

svoji obilni Milosti zravnal in polepšal grbasto žensko, zdaj pa si tega hromega kužka vzgojil v lepega

Iddli Svamija. Kako čudovito."

26. PES LAKŠMANA ŠARME

Bhagavan je nekoč zgodaj zjutraj pred sončnim vzhodom skupaj z dvema predanima rezal zelenjavo za

ašramsko kuhinjo. Eden od njiju, Lakšmana Šarma, je s seboj pripeljal svojega psa - lepega, čisto belega psa

- in ta je v veselem razpoloženju brcal naokoli ter zavračal ponujeno hrano.

Bhagavan je rekel: "Vidiš, kakšno veselje kaže? On je zelo napredna duša, ki je prevzela to pasjo obliko."

V tistih dneh se je Bhagavan pred obrokom sprehodil po ašramu in preveril, ali so vse živali, kot so psi in

ptice, primerno nahranjene.

V poznejših letih, ko so bile postavljene zgradbe ašrama in zlasti ko je Bhagavan začel postajati fizično manj

dejaven, so se ljudje ravnali bolj po svoje in živalski častilci so imeli malo dostopa do Bhagavana.

27. KRULJAVA MAČKA

V tistih časih so ašramovcem odsvetovali, da bi gojili mačke, saj bi te lovile ptice in veverice ter jih pojedle.

Nekega dne pa je v ašram prišepala kruljava mačka. Ašramovci so jo skušali pregnati. Vendar ni šla.

Bhagavan je rekel: "Uboga stvar, Nondi (kruljava) mačka, naj ostane v ašramu." Ob pogledu na mačko je

Bhagavanovo sočutje do nje prekipelo. Tako je kruljava mačka postala eden od prebivalcev ašrama.

Poimenovali so jo ’Nondi’.

Toda ta kruljavka v ašramu je vse vznemirjala, saj je vsakih šest mesecev skotila mačkone. Zato so nekega

dne, ne da bi o tem obvestili Bhagavana, kruljavo mačko skupaj z njenimi mladički odpeljali v vas,

oddaljeno 20 milj (32 km), in jo pustili tam. Bhagavan je mačko pogrešal, vendar ni ničesar rekel. Čez nekaj

dni se je kruljava mačka nenadoma spet pojavila v ašramu pred Bhagavanom. Bil je zelo vesel, da je spet

videl mačko. Rekel je: "Premagala si vsa njihova prizadevanja! Dobro! Pridi, pridi." Ljubeznivo je skrbel

za mačko. Tudi ašramovci so se navadili na mačko in njene mladiče.

Bolj ko človek posluša o dogodkih, ki prikazujejo Bhagavanovo izjemno človeško plat, več si želi slišati o

njem, "Popolnem človeku; Purušotami, brezhibnem Ramani Bhagavanu".

VIR

Vsebina poglavja

Uvod

1. Činna Karuppan

2. Jakec

3 .Kamala

4. Nila

5. Rdečko

6. Gurujev ukaz je upadeša

7. Napredne duše, ki so prišle k Bhagavanu

8. Jakec drugi

9. Jakčeva vztrajnost

10. Jakčevi zadnji dnevi

11. Bhagavan in kužek

12. Brezbesedno pritoževanje

13. Poučevanje s pomočjo psov

14. Pes ima raje Bhagavanovo družbo

15. Ozemeljske pravice

16. Kužki so kot otročički

17. Dovoljenje za jesti

18. Zdravljenje rahitisa

19. Dolžnosti zavezan psiček

20. Svetnik, ki je prišel ponoči

21. Uslišana želja

22. Bhagavanovo sočutje

23. Bhagavanova skrb

24. Brez pritoževanja

25. Iddli Svami

26. Pes Lakšmana Šarme

27. Kruljava mačka

Sklic

SelfRealization , avtor: B.V.Narasimhasvami

Ramana Maharshi and The Path

of Self Knowledge,avtor: Arthur Osborne

SelfRealisation,stran 171-172

SelfRealisation,stran 173

SelfRealisation,stran 175

Day by Day with Bhagavan,

avtor: Devaradža Mudaliar, 25-10-1946.

Prevedeno iz: Divya Jeevitha Makarandam,

avtor: Nimiša Kavi Perradžu (telugu)

Reminescences of Kunjuswami,

avtor: K.Subramanyam,stran 16

Power of Presence, Part I,

avtor: David Godman,stran 21-22

Living by the Words of Bhagavan,

avtor: David Godman,stran 81

Moments Remembered,

avtor: V. Ganešan, stran 12-13

Timeless in Time, avtor: A.R.Natarajan, stran 242

Arunachala Ramana, Vol.3, No.1, januar 1984

Letters from Sri Ramanasramam, 1-1-1946.

Power of Presence, Part I, avtor: David Godman

stran 49-50 (sloka 16) , stran 57 (sloka 9)

My Recollection of Bhagavan Ramana,

avtor: Devaradža Mudaliar, stran 5

Face to Face With Sri Bhagavan,

izdajatelj: Ramana Kendra, Hyderabad, str. 120

Letters from Sri Ramanasramam, 11-5-1946.

Sadhus Reminiscences of Ramana Maharshi,

avtor: major A.W.Chadwick - stran 41.

Telugu book

Sadhus Reminiscences - stran 41.

Sadhus Reminiscences - stran 91.

Purushothama Ramana,avtor: V. Ganešan

Moments Remembered,stran 31

Knjiga v teluguju: Divya Jeevitha Makarandam

The Power of Presence, Part I, stran 193

Sri Ramana Reminiscences,

avtor: G.V. Subbaramajja, stran 136.

Ramana Maharshi and The Path

of Self Knowledge,stran 131

Moments Remembered, stran 53

7. POGLAVJE

BLAŽENA DUŠA - SRNA VALLI

Neki Bhagavanov privrženec, ki je izdeloval škatlice za vžigalice, je prinesel majhno srno in jo ponudil

Bhagavanu. Bhagavan sprva ni želel sprejeti srne v ašram. "Zakaj bi v ašramu hoteli imeti srno?" Bhagavan

je vprašal: "Kdo bo skrbel zanjo?" Bhagavanov spremljevalec Madhava Svami se je javil in se ponudil, da bo

skrbel za srno. Nato ji je bilo dovoljeno ostati v ašramu. Srna je dobila ime Valli. Odraščala je kot hišni

ljubljenček v ašramu. Bhagavan jo je redno hranil z rižem, dālom in indijskimi oreščki, kar ji je bilo zelo

všeč. Nekateri častilci so jo občasno hranili tudi s puhastim rižem in dālom. Valli se za puhast riž ni

zanimala; iz sklede je jedla samo dāl, pri čemer se niti eno zrno ni znašlo zunaj, puhast riž pa je izpustila.

Valli je pogosto prišla v dvorano in položila čelo na podplate Bhagavanovih stopal. Včasih, ko je to storila, se

je Bhagavan igral z njo tako, da je svoje stopalo močno potisnil ob njeno glavo. Valli se je igrivo odzvala tako,

da je butnila Bhagavanovo stopalo. Ko je Valli plesala na zadnjih nogah, je Bhagavan stal ob njej in

posnemal njeno početje, tako da je plesal z nogami in mahal z rokami. Tisti, ki so bili priča temu plesu, so

resnično imeli veliko srečo.

Čez nekaj časa je srnica Valli začela hoditi v gozd na pašo h kozjim čredam. Ljudje, ki so vedeli, da pripada

ašramu, so jo pripeljali nazaj. Tudi ljudje iz ašrama so jo pustili na pašo. Vračala se je sama.

Nekega dne je Valli odšla na pašo z nekaj kozami. Nekaj Pančanamov jo je napadlo in ji zlomilo nogo v

upanju, da jo bodo ubili in pojedli njeno meso. Ta napad se je zgodil v bližini Easanja Math-a, približno 2

milji (3,2 km) stran od ašrama. V napadu si je Valli tako močno zlomila nogo, da se ni mogla vrniti v ašram.

Več kot en dan je tam ležala brez oskrbe.

Ko se Valli tisto noč ni vrnila v ašram, je Bhagavan poslal Annamalai Svamija in Rangasvamija, naj jo

poiščeta. Nekdo je dal lažno informacijo, da so jo videli na eni od muslimanskih ulic v mestu. Odpravila sta

se tja v strahu, da bo morda že mrtva. Vendar se nihče ni mogel spomniti, da bi jo tam videl.

Naslednji dan pa je Valli našla skupina častilcev, ki so se sprehajali v bližini Easanja Math-a. Prevezali so ji

nogo in jo prinesli nazaj v ašram. Lokalni veterinar, ki je bil prav tako Bhagavanov bhakta, jo je pregledal in

ugotovil, da ima zlomljeno nogo. Prevezal jo je in jim dal nekaj navodil, kako naj skrbijo zanjo. Položili so jo

v kot jedilnice na mehko posteljo. Bhagavan jo je vsak dan prišel pogledat. Vendar si ni opomogla od

poškodbe.

Mesec dni pozneje je Bhagavan začutil, da bo kmalu umrla, in šel k njej. Bila je četrta ura zgodaj zjutraj.

Sedel je poleg nje in jo vzel v naročje. Eno roko ji je položil na glavo, drugo pa na njeno "srčno središče".

Bhagavan je to občasno počel z umirajočimi bhaktami. Če je bil bhakta zrela duša, se je um razrešil v srce in

tam umrl. Kadar je bila ta tehnika uspešno uporabljena, je srečni bhakta dosegel osvoboditev. To je bilo

storjeno z materjo Alagammal in kravo Lakšmi, ko sta umirali.

Bhagavan je eno uro držal roko na Vallijevem srcu. Enkrat med tem časom je Valli uriniral na Bhagavana,

vendar se slednji ni zmenil za to. Ostal je ob njej, se dotikal njene glave in srčnega središča, dokler ni

končno umrla.

Kasneje tistega jutra je Bhagavan prosil Annamalai Svamija, naj zgradi majhen ’Samadhi ’ blizu zadnjega

vhoda ašrama. "Samadhi za Valli bi morali zgraditi v samem ašramu," je rekel Bhagavan: "Ne

potrebujemo nobenega zidarja. Midva ga lahko zgradiva skupaj." Annamalai Svami je opravil zidarska

dela. Bhagavan mu je pomagal tako, da mu je podajal material. Ko je bila zgrajena glavna struktura

’Samadhija’ , je Bhagavan prosil Annamalai Svamija, naj namesti lingam in mu naredi pūdžo. Annamalai

Svami je ob Bhagavanu opravil obe nalogi.

Vse to je trajalo več ur. Medtem ko so gradili ’Samadhi’, so se izvajale slovesnosti. Tisti dan Bhagavan ni šel

v dvorano. Bhakte in obiskovalci, ki so prišli po njegov daršan, so morali iti tja, kjer je delal.

Srna Valli je morala biti zelo zrela in krepostna duša, ki je sprejela telo srne, da bi v svetih Bhagavanovih

rokah dobila odrešitev.

VIR

Vsebina poglavja

1. Blagoslovljena duša - srna Valli

Sklic

Letters from Sri Ramanasramam,

avtor: Suri Nagamma, stran 188.

Living by the Words of Bhagavan,

avtor: David Godman,stran 79-80

8. POGLAVJE

MUNGI - VELIKE DUŠE

Mungo je majhna žival, ki živi v divjini. Običajno se ne približa človeku. Vendar se je dogajalo, da je tudi

mungo prišel k Bhagavanu po njegov daršan. Bhagavan je rekel: "To mora biti ’Siddha Puruša’, ki je prišel v

tej obliki."

2. "MAHATMA" - MUNGO

Bhagavan je takrat bival v Skandašramamu. S svojimi bhaktami in obiskovalci je sedel na verandi. Prišel je

mungo, stekel do Bhagavana in se mu za nekaj časa usedel v naročje. Nikogar se ni ustrašil in nikogar ni

poškodoval. Nekaj časa je sedela v Bhagavanovem naročju, sestopil in sam od sebe odšel.

"Kdo ve, zakaj je prišel?" je dejal Bhagavan, "to ni navaden mungo. Verjetno je ’Mahatma’, ki je prišel v

podobi munga."

3. ZLATIKAVI MUNGO

Obstaja še en primer nenavadnega munga, ki ga je opisal profesor Venkataramaiah v svojem dnevniku

"Pogovori s Šri Ramano Maharšijem" (Pogovor 84):

Gospod Grant Duff je mojstra vprašal, ali je imel opravka s kakšnim mungom. Odvrnil mu je: "Da.

Bilo je ob prazniku Ardra in Džajanti; živel sem na hribu v Skandašramamu. Na hrib so se iz mesta

vile kolone obiskovalcev. Mungo, večji od običajne velikosti, zlatega odtenka (ne sivega, kot je

značilno za munge), brez črne pege na repu, kot je običajno za divje munge, je brez strahu šel mimo

teh množic. Ljudje so ga imeli za udomačenega, ki naj bi pripadal nekomu v množici. Žival je šla

naravnost k Palanisvamiju, ki se je kopal v vrelcu poleg votline Virupakša. Pogladil je bitje in ga

pobožal. Mungo je sledil Palanisvamiju v votlino, pregledal vse kotičke in zapustil prostor ter se

pridružil množici, ki je šla do Skandašramama. Opazil sem ga. Vsi so bili presenečeni nad njegovim

privlačnim videzom in neustrašnimi gibi. Prišel je do mene, se mi usedel v naročje in tam nekaj časa

počival. Nato se je dvignil, se razgledal in se premaknil navzdol; obšel je celoten kraj in sledil sem mu,

da ga ne bi poškodovali neprevidni obiskovalci ali pavi. Dva krajevna pava sta ga radovedno

opazovala, medtem ko se je mungo nonšalantno premikal z mesta na mesto in nazadnje izginil v

skalah na jugovzhodu ašrama."

4. MASTAN IZ DESURJA - PRIČEVANJE

Bhagavanov častilec Mastana je bil iz Desurja. Mastan je bil v Skandašramamu, ko je na dan Ardra Daršana

prišel zlatikasti mungo. To je bil Bhagavanov džajanti. Mastan se je bal, da bo mungo poškodoval dva pava,

ki sta bila v Skandašramamu. Vendar mungo ni poškodoval nikogar. To je povedal Perumalu, drugemu

Bhagavanovemu častilcu. Perumal je povedal Mastanu. "Moral bi jo ujeti. Če bi ti to uspelo, bi ga lahko

obdržali kot hišnega ljubljenčka."

Bhagavan, ki je poslušal ta pogovor, je rekel Mastanu: "Kdo misliš, da je bil? Ali misliš, da bi ga lahko ujel,

in ali misliš, da bi ga ta drugi človek lahko udomačil? Ta mungo je bil modrec iz Arunačale, ki je prevzel to

obliko, da bi me obiskal. Želel se mi je pokloniti. Modreci prihajajo v različnih oblikah."

5. SURI NAGAMMOV PRIMER

Suri Nagamma je vprašala Bhagavana: "Ali je res, da ’Siddha Puruše’ prihajajo v različnih oblikah?"

Bhagavan je odgovoril: "Da, res je." Drugi bhakta je vprašal Bhagavana: "Arunagiri Jogi je prišel v obliki

munga. Ali je to res?" Bhagavan je odgovoril: "Da, tudi to je res."

VIR

Vsebina poglavja

4. “Mahatma” - mungo

5. Zlatikavi mungo

6. Mastan iz Desurja - pričevanje

7. Poročilo Suri Nagamme

Sklic

Ramana Maharshi and the Path of Self

Knowledge, avtor: Arthur Osborne, stran 130.

Ramana Maharshi and the Path of Self

Knowledge, avtor: Arthur Osborne, stran 130.

The Power of the Presence Part III,

avtor: David Godman, stran 28-29.

Letters from Sri Ramanasramam,

avtor: Suri Nagamma, 1.1.1946

9. POGLAVJE

BHAGAVAN IN DIVJE MAČKE (GEPARDI-TIGER-LEOPARDI)

V začetku 20. stoletja je bil na hribu Arunačala in okoli njega gost gozd. V gozdu so živele številne divje mačke, kot so

gepardi, leopardi, tigri itd. Ker je mesto raslo tako po površini kot po številu prebivalcev, so ljudje posegali v gozd in

divje mačke so se morale preseliti na druga območja. Zdaj je gozd skoraj uničen. Vendar se zdaj med ljudmi krepi

okoljska ozaveščenost, organizacije, kot sta Društvo za pogozdovanje Annamalaja in državni oddelek za gozdove, pa si

prizadevajo ponovno pogozditi Arunačalo in okolico.

V tistih časih so pastirji krav ali ljudje, ki so hodili v gozd nabirat les za kurjavo, prinašali osirotele mladiče divjih živali,

ki so jih srečali, k Bhagavanu, ki je zanje skrbel kot naravna mati. Ko so mladiči zrasli in postali samostojni, so jih

spustili nazaj v gozdove. Nekoč so Bhagavanu, ki je bil zelo sočuten in materinski, prinesli celo tigrovega mladiča.

1. "PODA" (POJDI PROČ)

Bhagavan se ni bal divjih živali in tudi one se niso bale njega. Do leta 1930 so se na Arunačali sprehajale divje živali,

kot so leopardi. Annamalai Svami je bil na začetku Bhagavanov spremljevalec. Bhagavan ni nikoli veliko spal.

Zbujal se je sredi noči okoli 1. ure in odšel za ašram, da bi prisluhnil klicem narave. Ena od nalog spremljevalca je bila, da

ga je pospremil s svetilko. Čeprav leopardi niso prihajali v ašram, so se ponoči sprehajali po območju, kamor je hodil

Bhagavan.

Annamalai se spominja, da se jima je neko noč leopard približal. Bhagavan je le pogledal leoparda in rekel: "Poda!"

(pojdi stran), leopard pa je preprosto odšel.

2. ENAKOST ČLOVEKA IN ZVERI

V knjigi je nazorno opisano, kako je Bhagavan ravnal tako z divjimi živalmi kakor tudi z ljudmi:

Šri Rangasvami Ijengar je bil poslovnež iz Madrasa (Čennaj). Bil je goreč Bhagavanov privrženec in je pogosto prihajal iz

Madrasa, da bi bil z Bhagavanom. Nekega dne je pod žgočim soncem ob enih Rangasvami Ijengar z vlakom prispel v

Bhagavanov mesto. Bhagavan je takrat (tj. v dneh velike kuge v Tiruvannamalaiju leta 1906) bival v templju

Pačaiamman. Bhagavan ga je sprejel s svojim običajnim široko nasmejanim in prijazno žarečim obrazom. Ker je bilo

zelo vroče, so bhakte Ijengarju svetovali, naj se kopa v bližnjem ribniku. Zapustil je Bhagavanovo navzočnost, da bi se

okopal v ribniku pred templjem.

Kraj je bil zelo samoten. Rangasvami Ijengar se je kopal ob vzhodnem gatu. Bhagavan, ki je sedel v templju, je

nenadoma zapustil svoj sedež. Odšel je ven, da bi opravil potrebo. Ko se je Bhagavan približal ribniku, je na severnem

robu zagledal leoparda, ki je prihajal k rezervoarju, da bi potešil žejo.

Bhagavan je živali tiho rekel: "Pojdi zdaj in pridi pozneje, sicer se bo ustrašil." S tem je mislil na človeka (Ijengarja), ki

se je kopal v bližini. Ko je to slišal, je leopard odšel.

Bhagavan je odšel k Rangasvamiju, ki je medtem že končal kopanje, in mu rekel: "V tem delu dneva ne smemo priti

sem. Divje živali pridejo ob teh urah pogasiti žejo." Ni dodal, da je divja žival dejansko prišla tja, da se moški ne bi

prestrašil.

Tako je Bhagavan pokazal svojo enakopravnost pri obravnavi tako zveri kot tudi človeka. Nekaj dni pozneje je

Bhagavan sam pripovedoval bhaktam o tem dogodku .

3. RANGASVAMI IN TIGER

Nekega dne je Bhagavanova častilka Suri Nagamma vprašala Bhagavana: "Ali je res, da se je, ko si bil v templju

Pačaiamman, tam nekdo prestrašil in pobegnil pred bližajočim se tigrom?"

Bhagavan je odgovoril:

"Da, da! Ko sem bil tam, je Rangasvami Ijengar občasno prihajal sem. Nekega dne, ko je šel opravit potrebo,

se zdi, da je v grmovju zagledal tigrico. Ko jo je skušal pregnati s kričanjem, mu je odgovorila z blagim

rjovenjem. Telo Rangasvamija Ijengarja se je treslo od groze, nehote je vstal s sedeža in ves zadihan pritekel k

meni, kričeč: ’Oh! Bhagavan! Ramana! Ramana! ’ Slučajno sem prišel ven zaradi nekega dela, zato sem ga

srečal. Ko sem ga vprašal, glede česa ga je tako strah, je proseče dejal: ’Ojoj, tiger, tiger! Pridi, Svami, morava

iti v tempelj in zapreti vsa vrata, sicer bo prišla noter. Zakaj ne prideš? ’ V smehu sem rekel: ’Počakajmo in

bomo videli. Kje je tiger? Nikjer ga ni.’ Pokazal je proti grmovju in rekel: ’ Tam je v grmovju! ’ Rekel sem:

’Počakaj tu. Jaz bom šel pogledat.’ Ko sem šel tja gledat, tigrice ni bilo. Kljub temu se ni mogel znebiti strahu.

Zagotovil sem mu, da je neškodljiva žival in da se ni treba bati, vendar mi ni hotel verjeti.

Nekega drugega dne, ko sem sedel na robu rezervoarja nasproti templja, je tiger prišel pit vodo in se brez

strahu nekaj časa sprehajal okoli mene in me gledal, nato pa odšel svojo pot. Rangasvami Ijengar pa je vse to

opazoval in se skril v tempelj. Bal se je, kaj bi se mi lahko zgodilo. Ko je tiger odšel, sem stopil v tempelj in ga

razbremenil strahu z besedami: ’Glej! Kako nežna žival je to! Če mu bomo grozili, nas bo napadel. Sicer ne. Tako

sem razblinil njegov strah. Zatem dolgo nisva bila v templju Pačaiamman," je sklenil Bhagavan.

4. GEPARD IN TIGER BLIZU VOTLINE VIRUPAKŠA

Vasudeva Šastri je skrbel za rutinsko delo v votlini Virupakša. Bil je tisti, ki je objel Bhagavana in jokal, ko je

Bhagavanovo srce nehalo biti v bližini Želvje skale. To je bila Bhagavanova druga smrtna izkušnja. Mnogo let pozneje,

leta 1947, je Vasudeva Šastri prišel v Šri Ramanašramam in se usedel v Bhagavanovi navzočnosti. Bhagavan je nato

bhaktam povedal, da je bil ta Šastri tisti, ki je začel s praznovanjem džajanthija.

Neki bhakta je vprašal: "Ali je on tisti, ki se je ustrašil in se skril, ko se je v bližini votline Virupakša pojavil tiger?"

Bhagavan je odgovoril: "Da, to je on, Vasudeva Šastri. Med našim bivanjem v votlini Virupakša smo nekega večera vsi

sedeli pred verando, ko se je spodaj v dolini pojavil tiger. Na ograjo verande smo postavili svetilko, saj smo mislili,

da se nam tiger zaradi svetlobe ne bo približal. Vendar je bil Vasudeva Šastri zelo prestrašen. Zato je prilezel v votlino

in nas prosil, naj tudi mi storimo enako, vendar smo odklonili. Ko je vstopil vanjo, je zaklenil vrata z železnim

zapahom in od tam kot velik bojevnik skušal prestrašiti tigra, rekoč: ’Poglej, če prideš sem, se pazi. Pazi, kaj bom

ukrenil. Da! Kaj misliš! Bhagavan je tukaj! Pazi!’ Vse to junaštvo je bilo v notranjosti votline in podobno junaštvu

Uttarakumare iz epa Mahabharata. [Zgodba pravi, da je Uttarakumara, sin vladajočega kralja, z Ardžunom

začel vojno in se hvalil s svojo veščino, ko pa se je soočil s sovražnikom, je pobral pete. Ardžuna je zanj na koncu zmagal

v bitki]. Tiger se je nekaj časa zadrževal naokoli in nato odšel po svoji poti. Šastri si je nato drznil priti ven - zelo

pogumen človek."

Vasudeva Šastri je nadaljeval pogovor in dejal: "To ni bil edini primer. Nekoč sva z Bhagavanom v dnevni svetlobi

sedela na skali pred votlino. V dolini spodaj sta se tiger in leopard igrala drug z drugim in Bhagavan se je nasmehnil, ko

je opazoval prijateljsko gibanje obeh živali. Jaz pa sem bil zelo prestrašen in sem prosil Bhagavana, naj pride v votlino.

Bil je neomajen in je nepremično sedel tam. Sam sem poiskal zavetje v votlini. Živali sta se nekaj časa igrali, pogledali

Bhagavana, tako kot to počnejo domače živali, in brez strahu ali izraza jeze odšli vsaka svojo pot, ena navzgor po hribu,

druga pa navzdol. Ko sem prišel iz votline in Bhagavana vprašal: ’Ali te ni bilo strah, ko sta se živali igrali tako blizu

tebe?’ mi je z nasmehom odvrnil: ’ Zakaj bi se bal? Ko sem ju videl, sem vedel, da bo čez nekaj časa ena od njiju šla na

hrib, druga pa navzdol. In sta šla. Če se ustrašimo češ, oh! tiger!, bo tudi on prestrašen, češ, o, človek! planil naproti,

da bi nas ubil. Če se mi ne bomo bali, se tudi oni ne bodo bali in se bodo svobodno in mirno gibali’. Kljub vsemu, kar je

Bhagavan povedal, me strah ni nikoli zapustil. "

5. LEOPARDI V BLIŽINI VOTLINE VIRUPAKŠA

Nekega dne, ko je Bhagavan živel v votlini Virupakša, se je iz bližnjega kraja, kjer je bila pitna voda, zaslišalo rjovenje

leoparda. Do takrat, ko so prestrašeni častilci zbrali nekaj krožnikov in bobnov, da bi povzročili hrup in leopardko

pregnali, je leopardka popila vso potrebno vodo in s še enim rjovenjem odšla. Bhagavan je pogledal te prestrašene

bhakte in jim opominjajoče dejal: "Zakaj vas tako skrbi? Leopardinja mi je s prvim rjovenjem sporočila, da prihaja

sem. Ko je popila vodo, mi je z drugim rjovenjem sporočila, da gre. Odšla je svojo pot. Nikdar se ni vmešavala v vaše

zadeve. Zakaj ste tako prestrašeni? Ta gora je dom divjih živali in mi smo njihovi gostje. Ali je prav, da jih

odženete?" Bhagavan je dodal: "Na tej gori živijo številni Siddha Puruše. Morda v želji, da bi me videli, prihajajo in

odhajajo, pri čemer si nadenejo različne oblike. Zato lahko vidiš, da ni prav, da jih vznemirjate."

Od takrat naprej je Bhagavan vedno, ko je leopardinja prišla pit vodo in se je zaslišalo rjovenje, rekel: "Spet si tu!

Leopardinja naznanja svoj prihod." Ko se je drugič zaslišalo rjovenje, je spet rekel: "Leopardka naznanja svoj

odhod." Na ta način je bil vsem divjim živalim navzlic povsem sproščen.

6. GEPARDI BLIZU SKANDAŠRAMA

Nekega dne se je Bhagavan spominjal, kako so ga, ko je živel v Skandašramamu, obiskovali gepardi. Omenil je dva

primera, da bi opisal njihove značilnosti:

"V prvem primeru je gepardinja strašno rjovela, kar je bilo očitno videti agresivno, vendar nam ni storila

ničesar in je šla lovit opice. Ob neki drugi priložnosti se je gepardinja z veličastno hojo počasi približala ašramu,

potem pa je glasno zarjovela, vendar je bilo v tem glasu čutiti le mir in nobene agresije, kot da bi želela oznaniti

svoj prihod in nič več. Prišla je zelo blizu, kjer zdaj teče hribovski potok ob Skandašramamu, in se čez nekaj časa

počasi oddaljila, pri tem pa še enkrat zarjovela, kot da bi želela naznaniti svoj odhod."

7. LEOPARD IN VEDA PARAJANA

Bhagavan je občasno presenetil bhakte, ko je povsem resno povedal, da ’džnaniji’ in ’siddhe’ občasno privzamejo

obliko živali, da ga pridejo obiskat v ašram. Annamalai Svami je pripovedoval o dogodku, v katerem se je ena od teh

nenavadnih živali prikazala nekaterim Bhagavanovim častilcem:

Neko noč je v mesečini nekaj bhakt hodilo okoli Arunačale (giripradakšina) in recitiralo Vede. Nenadoma so

zagledali leoparda, ki je stal sredi ceste in jih gledal. Ti so bili razumljivo ohromljeni od strahu. Niso mogli ne

recitirati Ved, ne hoditi naprej, ne bežati. Leopard jih je dolgo mirno gledal, nato pa počasi prečkal cesto in izginil v

džungli. Častilci so se zahvalili zvezdam, zaključili svoj obhod hriba in se vrnili v ašram. Bhagavan je pozorno

poslušal, ko so pripovedovali zgodbo o srečanju z leopardom. Nato jih je Bhagavan presenetil s pripombo: "Ni bilo

razloga za strah. Leopard je bil džnani, ki je prišel s hriba poslušat vaše čantanje Ved. Odšel je globoko

razočaran, ker ste iz strahu prekinili svoje recitacije. Zakaj se bojite?"

8. OPEVANJE - BHAGAVANOVO IME

Južnoindijski panterji, imenovani gepardi, so bili v tistih časih na hribu Arunačala precej pogosti, saj je bil na

Arunačali in okoli nje gost gozd. Nekoč je družina iz Ananthapurja obiskala Krišno Bhikša (ki je avtor knjige Šri

Ramana Lila, Bhagavanove biografije v telugu jeziku) in skupaj so odšli okrog hriba. Na poti so srečali tovornjak in

voznik jim je povedal, da je videl dva geparda, ki sta prečkala cesto, zato jim je svetoval, naj se obrnejo nazaj. Krišna

Bhikšu in njegovi prijatelji so razpravljali med seboj in se odločili, da bodo nadaljevali pradakšino z opevanjem

Bhagavanovega imena, ki je najboljša zaščita pred vsemi nevarnostmi.

Ob vrnitvi v ašram jim je študent, eden od pohodnikov, povedal, da je, hodeč na začelju kolone, videl dva geparda, po

enega na vsaki strani ceste. Bil je preveč prestrašen, da bi spregovoril kakšno besedo. Ni mu padlo na pamet, da tudi

gepardi radi slišijo čantanje Bhagavanovega imena.

Številni častilci so iz lastnih izkušenj potrdili zaščitniško moč Bhagavanovega imena.

9. BIVALIŠČE GEPARDOV

Nekega poznega večera je bhakta zapustil ašram skozi zadnja vrata. Na samih stopnicah ašrama je zagledal geparda.

Začel je glasno kričati. Ko so k njemu pritekli ljudje, ni mogel govoriti, ampak je le kazal proti hribu. Vsi so začeli teči sem

in tja s svetilkami in palicami. Nekdo je začel kričati v temo: "Zginite! Proč gepardi! To je Bhagavanov kraj. Tu nimate

kaj početi. Kako si drznete priti na sveto mesto?" Bhagavan je to slišal in začel godrnjati: "Ali smo tako izjemni ljudje, da

bi morali gepardi ubogati naše ukaze? Ali smo mi zakoniti gospodarji tega kraja? Ali ni bila ta džungla vedno

prebivališče opic in gepardov? Ker smo prišli mi in zasedli ta kraj, so se preselili drugam."

Bhagavan je bil zgrožen nad celotno zadevo.

10. TIGROV MLADIČ

Če so v ašram prinesli novo žival in jo ponudili Bhagavanu, jo je ta običajno zavrnil, češ da v ašramu ni nikogar, ki bi

skrbel zanjo. Če pa se je javil ašramovec, ki je želel poskrbeti za žival, je žival po ustreznem premisleku smela ostati v

ašramu. Tiste živali, ki so bile sprejete, so bile srečnice, saj so ljudje v ašramu zanje zelo dobro skrbeli, kajti Bhagavan je

enako upošteval vsa bitja, ki so bila pod njegovim okriljem.

Nekoč je neki severnoindijski bhakta v ašram prinesel tigrovega mladiča in ga ponudil Bhagavanu. Ker naj bi v ašramu

ostal teden dni, je tudi Bhagavan ostal tiho in glede mladiča ni ničesar govoril. Tigrov mladič je bil zelo agresiven in se je

divje obnašal do ljudi. Toda takoj, ko je mladič zagledal Bhagavana, se je umiril in se obnašal kot jagnje. Šel je in se

usedel v naročje Bhagavanu, kateremu je bil zelo poslušen. Fotografijo mladiča, ki sedi v Bhagavanovem naročju, je

posnel nek bhakta.

Častilec, ki je prinesel tigrovega mladiča, naj bi se po enem tednu vrnil v svoj kraj. Bhagavan je lastnika prosil, naj

mladiča vzame nazaj, saj se ni mogel prilagoditi ašramovcem in življenju v ašramu.

Za bivanje pri Bhagavanu bi moral človek zbrati veliko ’punje’ (kreposti). Ali ni tako?

11. DOŽIVETJE MADŽARKE

Bhagavan je vsak dan malo pešačil navkreber, sledil pa mu je njegov spremljevalec. Nekoč je Bhagavana spremljala

madžarska privrženka, ki je hodila za njim. Nenadoma je iz grmovja skočil gepard in se postavil pred mimoidočega

Bhagavana. Gospo je ob pogledu na geparda zajela panika. Bhagavan ji je zagotovil, da gepard ne bo nikogar

poškodoval, saj je prišel k njemu. Gepard in Bhagavan sta se dolgo gledala. Gepard je zadovoljen skočil nazaj v grmovje in

odšel po poti, po kateri je prišel. Ko je gospa vse to videla, je bila presenečena nad Bhagavanovo mirnostjo in

zbranostjo. Počutila se je blagoslovljeno, da je doživela takšno izkušnjo po Bhagavanovi milosti.

12. GEPARDOVI MLADIČKI

Nekoč je nekdo v ašram prinesel dva gepardova mladiča. Bhagavan ju je božal, ašramovci pa so jima dali mleko. V

dvorani sta se prosto gibala med ljudmi, prišla sta tudi na Bhagavanovo zofo in na njej trdno zaspala. Eden izmed

ašramskih privržencev je to nenavadno skupino fotografiral. Od približno 13. do 15. ure se je Bhagavan omejil na en

konec kavča in ves čas držal mladiča na kavču v istem položaju. Potem sta se zbudila in se do približno 16. ure prosto

gibala po dvorani. Preden se je Bhagavan ob običajnem času odpravil na hrib, so še enkrat fotografirali gepardova

mladiča na kavču in tudi na mizi pred kavčem. Fotografije so bile pozneje objavljene v Sunday Timesu.

Čudovito je bilo, da so, čeprav sta gepardova mladiča srečno spala na kavču, pomirjena z dotikom Bhagavanovih rok,

prišle veverice in jedle orehe, vrabci pa so prišli in jedli zdrobljen riž, kot običajno. V starih časih, ko so se živali in

ptice vseh vrst brez sovraštva gibale skupaj na katerem koli kraju, so ljudje mislili, da je to morda Rišijev ašram. To so

zgodbe, ki jih pripovedujejo purane. Toda tukaj so isto stvar videli na lastne oči tudi bhakte. Ko so na to opozorili

Bhagavana, je dejal: "Veliko podobnih stvari se je tu že zgodilo. Toda kdo je bil takrat tam, da bi jih zabeležil?"

Vsebina poglavja

1. Poda (pojdi proč)

2. Enakost človeka in zveri

3. Rangasvami in tiger

4. Gepard in tiger blizu votline Virupakša

5. Leopardi v bližini votline Virupakša

VIR

Sklic

Living by the Words of Bhagavan,

avtor: David Godman,stran 28

At the Feet of Bhagavan,

avtor: T.K.Sunderesa Ijer, stran 55

Letters from Sri Ramanasramam,

avtor: Suri Nagamma, 18.1.1946

Letters from Sri Ramanasramam, 25.1.1947

Day by Day with Bhagavan,

avtor: Devaradža Mudaliar, 25-11-1945.

Day by Day with Bhagavan,25-11-1945.

6. Gepardi blizu Skandašrama

7. Gepard in Veda parajana

8. Opevanje - Bhaganovo ime

9. Bivališče gepardov

10. Tigrov mladič

11. Doživetje Madžarke

12. Gepardova mladiča

Ramana Smrithi - pogl. Tales of Bhagavan,

Souvenir ,izdajtelj: Šri Ramanašramam

Ramana Smrithi - članek, avtor: Krišna Bikšu

Ramana Smrithi - Bhagav kot ga poznam,

avtor: Krišna Bikšu

Living by the Words of Bhagavan,

Knjiga v teluguju: Divya Jeevitha Makarandam,

avtor: Nimishakavi Perradžu

Letters from Sri Ramanasramam, 18-1-1946.

10. POGLAVJE

SLON

BHAGAVAN S TEMPELJSKIM SLONOM

Nekateri Bhagavanovi častilci so poskrbeli, da so v ašram pripeljali slona, ki je pripadal templju Arunačalešvara. Slona je

bival prostem ob Jubilejni dvorani. Bhagavan se je ob vračanju iz kopalnice postavil ob bok slonu in mu dal nekaj hrane.

Tedaj je mlad Američan posnel nekaj fotografij Bhagavana s slonom.

Čez nekaj dni so Bhagavanu pokazali fotografijo, na kateri je bil skupaj s slonom. Na hrbtni strani fotografije je bilo

napisano: "Veliki jaz, ki ne pozna telesa, in veliko telo, ki ne pozna jaza, sta na enem mestu."

Bhakta je vprašal Bhagavana: "Kaj to pomeni? Kaj točno bi lahko bila fotografova zamisel v tem zapisu?"

Bhagavan je odgovoril: "To je preprosto. Čeprav ima ta slon tako veliko telo, ne pozna Jaza. Zato, ne glede na to,

kakšno hrano mu damo, nezadovoljno stoji in neprestano trobi. Morda je zaradi tega ali zaradi kakšnega drugega

razloga navedeno, da ima slon veliko telo, a mu manjka poznavanje Jaza. Nekako sem stal tam s tresočim se telesom;

tako je spet, morda zaradi tega ali iz kakšnega drugega razloga, navedeno, da sem veliki Jaz, ki ne pozna telesa; to

bi lahko bila fotografova zamisel."

Bhakta je rekel: "To je res, Bhagavan se vedno zdi, da se ne ozira na telo, kajne?"

Bhagavanov enainsedemdeseti rojstni dan smo praznovali 5. januarja 1950. Sočutni Bhagavan je kljub šibkemu

zdravju zjutraj in zvečer ure in ure sedel, da bi svojim bhaktam dal daršan. Ko je bil Bhagavan sredi svojih častilcev, je

prišel tempeljski slon in nekaj časa stal pred njim. Ko se je poklonil Bhagavanu, se je od njega poslovil tako, da se je s

trupom dotaknil njegovih stopal. Rani, eden od častilcev, je posnel video tega prizora - "Bhagavan s slonom". Vzdušje je

bilo polno veselja, praznovanja in predanosti. O tem dogodku je poročal Bhagavanov častilec Višvanatha Svami.

Ko so slona iz templja Arunačalešvara pripeljali v ašram, je Bhagavan dejal: "Slon in jaz sva stala skupaj v

mantapamu s tisoč stebri. Iz sočutja do mene, svojega prijatelja, je prišel sem."

Kundžusvami je služil Bhagavanu kot spremljevalec. Ugotovil je, da se Bhagavanovo telo in glava treseta in omahujeta.

Nekega dne, ko ni bilo nikogar drugega razen bližnjih privržencev, je Kundžusvami vprašal: "Bhagavan, čeprav si šele v

srednjih letih, se ti nenavadno trese glava in telo potrebuje pomoč palice za hojo. Kaj bi lahko bil razlog za to?"

Bhagavan je z nasmehom odgovoril: "Kaj je v tem tako čudnega? Če je slon privezan v majhni lopi, kaj drugega kakor

težave vseh vrst bo doletela lopo? To je enako."

Kako globok pomen so imele te besede!

Rangan, Bhagavanov sošolec, prijatelj iz otroštva in bhakta, je pozneje govoril, da ima Bhagavan moč tisočerih slonov.

Kako bi sicer lahko umiril misli vseh svojih bhakt in jih tako dolgo držal pri miru.

VIR

Vsebina poglavja

1. Bhagavan with The Temple Elephant

Sklic

Letters from Sri Ramanasramam,

avtor: Suri Nagamma, 16-1-1949.

Power of Presence, Part II,

avtor: David Godman, stran 246.

Pictorial Biography ,

izdajatelj: Šri Ramanašramam , stran 80

Letters from Sri Ramanasramam, 16-1-1949.

Power of Presence, Part I, stran 22.

11. POGLAVJE

OVCA

1. NAJDBA IZGUBLJENE OVCE

Puvan, pastir, je bil Bhagavanov častilec od časov Virupakševe votline. V tistih dneh je obiskovalcem včasih priskrbel

mleko.

V letu 1930 je Puvan izgubil eno od svojih ovc, ki se je pasla. Ovca je bila breja. Tri dni jo je iskal. Izgubil je vse upe, da

jo bo našel, in mislil, da jo je morda ubila kakšna divja žival.

Puvan je nekega dne šel mimo ašrama, ko ga je Bhagavan zagledal in ga vprašal, kako je. Odgovoril je, da išče svojo

izgubljeno ovco. Bhagavan je bil nekaj časa tiho. Čez nekaj časa je pastirja prosil, naj mu pomaga dvigniti nek kamen.

Puvan je to storil z velikim veseljem. Ko je bilo delo končano, je Bhagavan rekel Puvanu: "Pojdi tja," in pokazal na

pešpot proti mestu. "Na poti boš našel potepuške ovce." Tako je tudi storil in tam našel pogrešano ovco z njenima

majhnima jagnjetoma.

Puvan je rekel: "Kakšen Mahatma je Bhagavan! Poglej, kako močne so njegove besede! On je velik! Nikoli ne pozabi niti

na ubogega človeka, kakršen sem jaz. S prijaznostjo se spomni tudi mojega sina Manikkama. Takšni so veliki! Srečen

sem, kadar zanj opravim kakršno koli majhno delo."

2. IZSLEDENA OVCA

Mudaliar Svami, sin starega predanega ’Mudaliar Patti’, ki je Bhagavanu vsak dan prinašal ’bhikšo’, je povedal

naslednji zanimiv dogodek:

V času, ko je Bhagavan bival v votlini Virupakša, sta se Bhagavan in Mudaliar Svami nekoč skupaj sprehajala za

Skandašramom. Tam je bila ogromna skala, visoka približno 5 metrov. Bila je razpokana; tam je stalo dekle (pastirka) in

jokalo. Bhagavan jo je vprašal, zakaj je tako žalostna. Rekla je: "Moja ovca je zdrsnila v to razpoko, zato jokam."

Bhagavan se je takoj spustil v razpoko, vzel ovco na ramena, se povzpel na površje in ji jo izročil. Mudaliar Svami je

dejal, da je to zelo izjemen podvig za vsako človeško bitje!

VIR

Vsebina poglavja

1. Najdba izgubljene ovce

2. Izsledena ovca

Sklic

Talks with Ramana Maharshi,

avtor: Mungala S. Venkataramiah,Talk No.296

Talks with Ramana Maharshi,Talk No.361

12. POGLAVJE

NAJPRILJUBLJENEJŠI - PAVI

Če človek vstopi v Šri Ramanašramam, bivališče Bhagavana Ramane Maharšija, ki je ob vznožju hriba Arunačala, se

sprašuje, ali je vstopil v starodavni ašram Rišija. Pozornost takoj pritegnejo številni pavi, ki se neustrašno sprehajajo

med človeškimi častilci, in opice, ki se obnašajo, kot da jim pripada ta kraj. V prizoru pavov, ki plešejo z razprtim

perjem, ne uživajo le otroci, ampak tudi odrasli.

Pavi so bili Bhagavanovi izbranci. Šopirili so se, kot da so lastniki kraja. Z Bhagavanom so se odlično sporazumevali. V

Jubilejni dvorani so bili pavi zelo srečni, saj so lahko prihajali in odhajali, kakor so želeli. Ves čas so imeli neoviran

dostop do svojega ljubljenega Bhagavana.

Bhagavanov častilec Kanakammal, ki je bil priča izmenjavi med Bhagavanom in pavi, se spominja:

Neopisljivo z besedami je vse to, kako so se pavi nagibali k Bhagavanovemu sladkemu obrazu, kako so ga

"prosili" za prigrizek in s kakšno skrbjo jih je Bhagavan hranil z okusnimi drobtinicami, kot so indijski oreščki, mleti

oreščki in suho sadje. Včasih je Bhagavan, ki ni nikoli ničesar zahteval zase, čeprav mu je pripadalo vse stvarstvo,

nekoga poslal v skladišče z nujno zahtevo po različnih vrstah oreščkov samo za svoje pernate prijatelje! Zgolj z

besedami ne moremo izraziti sladkosti Bhagavanovega glasu in ljubeče skrbi v njegovih sočutnih očeh. Tisti, ki so

imeli to srečo, da so bili priča Bhagavanovim stikom s pticami in živalmi, ne morejo nikoli pozabiti teh pripetljajev, ki

ogrejejo srce.

Pavi so bili njegovi spremljevalci vse od dni v votlini Virupakša. Neki bhakta je Bhagavanu podaril par pavov. Slednja sta

zelo dobro poznala Bhagavanovo vsakodnevno rutino v ašramu. Ko je šel v gošalo, sta ga v bližini te čakala eden ali oba

pava. Tudi Bhagavan je nekaj minut stal v njihovi bližini. Oboji so strmeli drug v drugega, kot da bi med njimi potekal

pomenljiv pogovor. Potem bi pava zadovoljna zapustila kraj. Tudi kadar je Bhagavan opravil krajšo turo na hrib ali

ko je šel v Palakottu, sta ga običajno spremljala eden ali dva pava. Prijateljstvo in naklonjenost med Bhagavanom

in pavi je bila božanska.

1. BHAGAVANOV PRVI PAR PAVOV

Nekega dne je Bhagavan ob pogledu na belega pava Madhavo rekel Suri Nagammi. "Poglej, njuna ušesa niso vidna. Na

običajnem mestu za ušesa so tri luknje. Pokriva jih perje v obliki pahljače." Suri Nagamma je vprašala: "Ali je res tako?

Tega doslej nisem vedela." Bhagavan je pripomnil: "To sem opazil, ko sem bil na hribu. Takrat smo imeli dva pava pri

sebi. Pavica je vedno spala v mojem naročju. To sem opazil, ko je tako spala. Pav se mi ni nikoli približal. Potikal se je

po vseh mogočih krajih. Pav je klical pavico, naj ga spremlja, kamor koli gre, a ona me kot otrok ni nikoli zapustila

in odšla. Sedela je ob meni ali mi spala v naročju. Pavica je bila zelo navezana name."

Bhaktini Suri Nagamma je dejala: "Deklice so vedno bolj navezane na Bhagavana in tudi Bhagavan jim izkazuje

večjo naklonjenost."

Bhagavan, ki se je spomnil tega pavjega para, je Suri Nagammi povedal o njiju še to: "Nekega dne je nekdo na silo

odnesel pavico. Nikoli se ni vrnila. Kaj se je zgodilo, tega ne vem! Toda pav me ni nikoli zapustil. Izdihnil je v mojem

naročju. Pokopali so ga in tam smo mu zgradili grobnico."

"Kako zelo srečen je bil pav!" je dejala Suri Nagamma.

"Da, da," je rekel Bhagavan in spet utihnil.

2. NAVEZANOST NA BHAGAVANA

Bhagavan je, ko je bil razpoložen, govoril o življenju na hribu in o svoji izkušnji s pavi. Nekega dne je govoril o

posebnem pavu, ki je bil z njim v Skandašramamu:

Ko sem bil v Melašramamu (Skandašramamu), je k meni iz mesta vsak dan prihajal pav in dalj časa

ostajal z mano. Lastnik bi ga nato prišel iskat in ga odpeljal domov. Pav je še naprej pogosto prihajal in

ostajal pri meni. Nekega dne se ni hotel vrniti z lastnikom. Lastnik je morda izgubil potrpljenje in nenadoma

precej humorno izbruhnil: ’ Svami! Daj mi denar in vzemi tega pava. Kakšno korist ima zame, če ne ostane pri

meni, ampak se vedno znajde v tvoji navzočnosti?’

Rekel sem mu: ’ Zakaj bi to storil? Kam naj grem po denar? Sem “samiar” brez denarja s kosom “kaupinama” .

Svojega pava lahko odneseš. Nisem ga poklical sem.’

Toda pav je še naprej prihajal kot običajno in nihče ga ni uspel ustaviti, da ne bi prišel k meni.

3. TELESNI STRAŽAR

Zgoraj omenjeni pav je razvil edinstven odnos z Bhagavanom. Nazadnje se je naselil v Skandašramamu, saj je tudi

lastnik izgubil upanje, da se bo pav vrnil v mesto. Bhagavan sam je pripovedoval zgodbo o tem pavu:

Tudi potem, ko sem odšel v novo zgrajeni Skandašramam, je Palani Svami zaradi samotnosti votline

Virupakša nadalje ostal v njej. Bil je star in je postal šibkejši. Ni mu bilo več mogoče pogosto hoditi na hrib in z

njega. Vsak večer sem ga obiskal, da bi se prepričal, kamo mu gre. Vsakič, ko sem se odpravil v votlino

Virupakša, je pav prišel z mano do vhoda in me čakal eno uro. Po preteku časa pa je pav postal precej nemiren in

kljuval moje noge ter naredil nekaj korakov v smeri Skandašramama. Preverjal je, ali mu sledim. Če sem bil še

vedno v votlini, ko je pogledal nazaj, se je vrnil vanjo in me spet kljuval po nogah. Ni me pustil pri miru, dokler

se nisem odpravil nazaj k Skandašramamu. Nekega dne sem se poskusil poigrati s pavom tako, da sem preprosto

prehodil neko razdaljo od votline Virupakša proti Skandašramamu in se počasi vrnil. Ker je to jasno vedel, mi je

pav tudi naglo sledil, prišel pred mene in mi praktično zaprl pot ter me pozval, naj se vrnem, ne da bi nadaljeval

pot. Ni me zapustil, dokler nisem prišel do Skandašramama. Če se nisem uklonil njegovim željam,

me je občasno nekajkrat udaril po glavi, kar je zvenelo kot ’pottu-pottu’,

Nekoč sem šel v votlino Virupakša, da bi videl Palani Svamija. Kot ponavadi mi je sledil pav. Toda bal se je, da bi

se morda odločil preživeti noč pri Palani Svamiju, saj je bil ta bolan. Nerad bi ga pustil samega, kar si tudi Palani

Svami ni želel, toda pav je bil odločen, da me bo odpeljal nazaj v Skandašramam. Pav se ni hotel umakniti od

mene, dokler se nisem vrnil v Skandašramam.

Palani Swami je bil zelo bolan in se ni mogel umakniti. Bhagavan je vsak dan hodil k njemu in mu pomagal po svojih

močeh.

Nekega dne je Bhagavan videl pava, ki ga je redno spremljal do votline Virupakša, kako je vidno vznemirjen poletel iz

votline proti Skandašramamu, in Bhagavanu se je zazdelo, da je Palani Svami morda v kritičnem stanju. Bhagavan se je

takoj spustil v votlino in ugotovil, da je njegova intuicija pravilna. Palani Svami je bil v smrtnem krču in je hlastal za

zrakom. Bhagavan je sedel ob njem, dokler njegov veliki bhakta ni za vedno izdihnil.

4. PLES PAVOV IN KAČE

Ko je bil Bhagavan v Skandašramamu, so bili tam pavi. Razprostirali so svoje perjanice in plesali. Tam je bila tudi

kobra, ki je, dvigajoč svoj trup in plešoč med njimi, prav tako sodelovala v zabavi. Pravzaprav so pavi in kače

sovražniki in se borijo, dokler eden od njih ne umre. Toda v Bhagavanovem ašramu se je ponudil čudovit pogled

bhaktam, ki so imeli to srečo, da so s strahospoštovanjem spremljali skupinsko plesno predstavo. To se lahko zgodi le v

ašramu rišija.

5. PAV IN KOLAM

Bil je dan Bhagavanovega džajantija. Ašram je bil lepo okrašen s privlačnimi barvnimi kolami (okrasni vzorci, narisani

z riževo moko in barvno moko, ki jih običajno naredijo pred glavnimi vrati, v templjih in hišah). Kolam, ki je bil

narejen pred hišo za goste, je bil še posebej lep. Na njem je bil narisan pav. Bil je tako realističen, da so vsi opazili

njegovo lepoto. Bhagavan je kolam občudoval na poti v hlev. Na poti nazaj je Bhagavan opazil enega od ašramskih

pavov, ki je stal blizu sobe za goste. Pav je z očitnim navdušenjem opazoval kolam. Pravzaprav je bil ptič tako zatopljen

v kolam, da je prezrl celo suho sadje, ki mu ga je ponudil nek bhakta. Bhagavan je nekaj minut opazoval pava, nakar

mu je v ljubeznivo nasmejanem tonu dejal: "Kaj je to, dragi? Se bojiš, da je na tvoje mesto prišla nova ptica? Ne, ne! To

ni noben tekmec." Ko je ptica to slišala, se je zdelo, da je pridobila samozavest. Bhagavanov ton glasu je pava pomiril in

kmalu je začel zobati sadje in oreščke, ki so mu bili ponujeni. Nato je odšel s svojo običajno ponosno samozavestjo.

Bhagavan je bhaktam povedal:

"Kako neverjetno nadarjen umetnik! Če je ta kolam v resničnem pavu povzročil toliko zmede, kako

realističen mora biti! Samo izredno subtilen intelekt je lahko ustvaril tako realistično umetnino. Za nekoga, ki je

tako nadarjen, bi bilo samoizpraševanje in spoznanje zelo lahko doseči. Toda žal takšni ljudje ne kažejo velikega

zanimanja za iskanje Resnice. Ko tak umetnik nariše pava, ki bi lahko pritegnil pozornost živega pava, se počuti

navdihnjenega, da nariše pava, ki bi živega pava spodbudil, da razširi svojo perjanico in zapleše! Vedno bo želel

doseči popolnost v umetniških sposobnostih in ne bo iskal popolnosti v sebi!"

Tudi ko je prišel v dvorano in se usedel na kavč, je Bhagavan nadaljeval v istem slogu. Rekel je:

"Samo umetnik lahko ceni veščino drugega umetnika. Vzemimo za primer glasbenika. Nobena pohvala

navadnih ljubiteljev glasbe mu ne more biti tako všeč kot pohvala kolega glasbenika.

Za takšne izjemno nadarjene umetnike je ’Brahma Vidja’ (najvišji duhovni dosežek) zelo enostaven. Vendar ne

bodo iskali duhovne popolnosti. V mislih bodo iskali le še večjo slavo! " Te Bhagavanove besede veljajo za vse

nadarjene ljudi.

6. TISTI, KI NIMAJO SREČE

Nekoč je nekdo prinesel dva pava, ki sta imela zakrite oči. Ko so ju izpustili v Bhagavanovi navzočnosti, sta odletela.

Pripeljal ju je nazaj, vendar sta spet odletela. Bhagavan je takrat rekel: "Nima smisla, da bi ju poskušal zadržati tukaj.

Niso tako zreli kot ti psi." Ne glede na to, kako zelo so se človek in ašramovci trudili, da bi oba pava zadržali v ašramu, tam

nista hotela ostati niti minuto.

Sadhu Arunačala (major Chadwick) v svoji knjigi A Sadhu’s Reminiscences of Ramana Maharshi piše:

To je nadvse zanimivo in kaže, da vsi niso bili primerni, da bi ostali v njegovi navzočnosti, in celo živali so

prišle k Bhagavanu z določenim namenom. Bhagavan nam je tudi povedal, da so se včasih ljudje reinkarnirali v

telesa živali samo zato, da bi imeli priložnost biti v njegovi bližini. Seveda je znan primer krave Lakšmi.

7. BELI PAV

Na dan 12. aprila 1947 je nekdo prinesel belega pava, ki ga je ašramu kot darilo poslala Rani iz Barode. Ko ga je

Bhagavan zagledal, je dejal: "Ali ni dovolj, da je v ašramu že deset ali dvanajst pavov? Lahko pridejo in se spopadejo s

tem, ker je drugačne sorte. Poleg tega ga je treba zaščititi pred napadom mačk. Zakaj to? Bolje je, da ga pošljemo

nazaj na njegovo mesto. "Toda oseba, ki je prinesla belega pava, je odšla in ga pustila v ašramu. Nato je bilo sklenjeno, da

bo Krišnasvami skrbel za njegovo blaginjo, drugi pa mu bodo pomagali. Tudi beli pav se je dobro prilagodil

ašramovcem in ašramu. Tudi Bhagavan je še posebej skrbel za belega pava. Zelo se je navezal na Bhagavana

Arthur Osborne v svoji knjigi Ramana Maharshi and the Path of Self Knowledge piše:

"Nekoč sem bil presenečen, ko sem ga videl, kako je med obroki okušal mango, in potem sem uvidel razlog -

sezona manga se je ravno začela in hotel je videti, ali je dovolj zrel, da bi ga dal belemu pavu, ki ga je poslala

Maharani iz Barode in je postal njegov varovanec.

Sadhu Arunačala je v svoji knjigi spominov zapisal, da je Bhagavan negoval tega pava in mu s telesa pobiral uši. Piše

tudi, da je Bhagavan belega pava naučil, naj ne jé gosenic in drugih žuželk, ampak naj bo strog vegetarijanec.

Nekega popoldneva, ko je Suri Nagamma odšla v ašram, je Bhagavan pripovedoval bhaktam o belem pavu. Ko je

govoril o njem, je le-tega, ki je nekam pobegnil, Krišnasvami pripeljal nazaj. Bhagavan je položil roko na pavov vrat, z

drugo roko pa ga je pogladil do srca in rekel: "Ti porednež, kam si šel? Kako bomo lahko skrbeli zate, če boš tako

pobegnil? Prosim, ne delaj tega! Tam boš srečal krute živali. Zakaj ne ostaneš tukaj?" Tako ga je okaral.

Še dolgo časa po tem pav ni odhajal iz ašrama, ampak se je naučil hoditi v različne hišice znotraj kompleksa ašrama.

Ko je to videl, je Bhagavan rekel: "Zdaj je kot Sarvadhikari."

Nekega popoldneva, ko je Suri Nagamma odšla v ašram, je igral radio in vrtel se je ventilator. Pav je sedel ob radiu z

zaprtimi očmi, kot bi bil potopljen v dhjano. Ko je to videl, je neki častilec pripomnil: "Poglej, kako zatopljen v

poslušanje glasbe je pav." Bhagavan je rekel: "Da, pavi zelo radi poslušajo glasbo, še posebej, če prihaja iz flavte."

Nekoč je nekdo glede belega pava dejal: "Čeprav je ta pav bel, so drugi pavi, ki so barvni, lepši." Bhagavan je pokazal na

belega pava in rekel: "Beli pav ima svojo lastno lepoto. Drugi pavi imajo veliko lepih barv. Ta je čisto bel, brez

mešanice drugih barv. To pomeni, da je šuddha satva (čisti jaz) brez mešanice drugih gun (lastnosti). Pava lahko

vzamemo kot primer za razlago Vedante. Tudi drugi pavi ob rojstvu nimajo toliko barv. Imajo samo eno barvo. Ko

odrastejo, dobijo veliko barv. Ko jim zrastejo repna peresa, imajo poljubno število očesc. Poglejte, koliko barv in

koliko očesc! Tudi naš um je takšen. Ob rojstvu ni nobenih sprevrženosti. Pozneje se bo pojavilo veliko dejavnosti in

idej. Tako kot barve pava."

8. UNIVERZALNO BRATSTVO

V zgodnjih dneh (pred letom 1946) je v stari dvorani potekala večerna Veda parajana, petje svetih spisov. Zaradi

pomanjkanja prostora je bilo veliko ljudi prisiljenih sedeti zunaj. Nato je bila leta 1946 zgrajena Zlata jubilejna

dvorana (slamnata veranda ob stari dvorani, obrnjena proti hribu) za zlato jubilejno praznovanje 50-letnice

Bhagavanovega prihoda na Arunačalo. Veda parajana se je nato preselila v novo dvorano za zlati jubilej. Bhagavan je

sedel na kamnitem kavču na njenem zahodnem koncu. Šele po izgradnji dvorane za zlati jubilej je v ašram prišel beli

pav, ki ga je poslala Maharani iz Barode.

V prvih dneh prihoda belega pava je Bhagavan zelo skrbno pazil nanj, saj je bil zelo mlad. Ponoči je spal v stari dvorani.

Ker je bil poletni čas, je Bhagavan ponoči spal zunaj v jubilejni dvorani. Tam je potekala tudi jutranja Veda parajana.

Ko pa se je začela zima, so oskrbniki Bhagavanovo posteljo ponoči preselili nazaj v staro dvorano. Posledično je bila

tudi Veda parajana prestavljena v staro dvorano. Ponoči je pav počival na tramu v stari dvorani. Zjutraj so bila tla pod

njim zelo umazana od njegovih iztrebkov. To je povzročalo veliko nevšečnosti pri jutranji parajani. Nekateri ljudje so

morali celo sedeti zunaj. To je vznemirilo spremljevalce, in ko so izrazili svoje neodobravanje, je Bhagavan rekel:

"Zakaj ste vznemirjeni? Zakaj ne bi dali narediti kletke in belega pava v njej zadrževali v Jubilejni dvorani?" Po tem

namigu je bhakta nemudoma dal izdelati kletko.

Kletko so postavili v Jubilejni dvorani ob Bhagavanovem kamnitem kavču. Na dan, ko so pava preselili v Jubilejno

dvorano, je Bhagavan, ki je do takrat spal v stari dvorani, vztrajal, da se tudi njegova postelja preseli v Jubilejno

dvorano. Ker pa je bilo ponoči hladno, so se bali, da bi spanje v odprti dvorani negativno vplivalo na Bhagavanovo

zdravje. Ko so bhakte izrazili svoje strahove, se je Bhagavan zasmejal in dejal: "Beli pav je od nekod prišel k nam.

Kakšno spoštovanje do gosta je to, če ga prisilimo, da spi zunaj, medtem ko mi spimo znotraj? Če pride v našo hišo

sorodnik, ali je primerno, da on spi na verandi, medtem ko vi spite v sobi? Če je mogoče, ga moramo sprejeti v

notranjost ali pa moramo tudi mi spati zunaj na verandi." Bhagavan se je obrnil k spremljevalcem in rekel: "Če se

bojite mraza zunaj, lahko spite znotraj."

Spremljevalci so rekli: "Spanje zunaj bo škodovalo Bhagavanovemu zdravju. Če bo treba, bo eden od nas spal tam, da

bo pavu delal družbo."

"Dovolj, dovolj tega!" je rekel Bhagavan. "Ali ne bo to vplivalo na tvoje zdravje? Če želiš, lahko spiš v notranjosti."

Naj so še tako prosili, Bhagavan je bil neomajen in tisto noč je spal zunaj v Jubilejni dvorani.

Naslednje popoldne, takoj ko je Bhagavan okoli 4:45 odšel na sprehod, je njegov spremljevalec Krišnasvami prenesel

Bhagavanove stvari iz Jubilejne dvorane nazaj v staro dvorano in poskrbel, da je tam potekala Veda parajana. Ko je

Bhagavan to videl, je ob vrnitvi dejal: "To mi ni všeč, da je pav ujetnik v kletki zunaj v Jubilejni dvorani, medtem ko smo

mi vsi v stari dvorani. Poleg tega smo se preselili ven v Jubilejno dvorano, ker smo ugotovili, da je ta stara dvorana

premajhna za Vedo parajano. Pav se tam počuti osamljenega, mi pa imamo tukaj dovolj prostora. Že jutri je treba

zadevo ustrezno urediti. Če prestavite moj sedež semkaj, ne bom sedel tu; zato poskrbite!" Bhagavan je dosegel

prestavitev svoje postelje v Jubilejno dvorano in tam prespal v družbi pava.

Naslednji dan se je Bhagavan vrnil v staro dvorano. Ko je popoldne odšel na običajen sprehod, je Bhagavan pogledal

pavovo kletko in spet dejal: "V redu je, do moje vrnitve morate v Jubilejni dvorani pripraviti Veda parajano, sicer

bom razgrnil svojo brisačo in tam sedel sam. Če vam bo težko prenesti moj sedež iz ene dvorane v drugo, bom ves dan

ostal samo v tej jubilejni dvorani. Kakor hočete. Konec koncev, kaj potrebujem? Ta brisača mi zadostuje."

Ko se je Bhagavan vrnil s sprehoda, je bil njegov sedež že prestavljen v Jubilejno dvorano. Po tem dogodku so staro

dvorano razširili in Bhagavan je še naprej ostajal v njej ves čas.

Zgolj Bhagavan je mogel obravnavati vsa ob sebi navzoča živa bitja kot bližnja in draga.

9. SPOMINJANJE - POZABLJANJE

Nekega popoldneva ob tretji uri je v dvorano priletel beli pav in se začel gibati med častilci in obiskovalci. Neki bhakta, ki

je opazil, kako krotek je bil, je pripomnil: "Zdi se, da ptica pozna ta kraj iz svojih prejšnjih rojstev. Ali bi se sicer tako

svobodno gibala med vsemi temi ljudmi?" Bhagavan je rekel: "Zato toliko ljudi tukaj pravi, da je to Madhava

(Bhagavanov stari spremljevalec, ki je pred kratkim umrl), ki je prišel v tej podobi."

Bhakta je vprašal: "Če je tako, ali pav ve, da je bil v svojem prejšnjem rojstvu takšen?"

Bhagavan: "Kako bi lahko? Nihče ne ve za svoje prejšnje rojstvo. Ljudje pozabljajo in to pozabljanje je dobro. Samo v

tem življenju smo včasih strašno zaskrbljeni zaradi tega, kaj se je zgodilo v preteklosti; ali bi sploh prenesli takšne

skrbi, če bi vedeli vse tudi o svojih prejšnjih rojstvih? Poznavanje dejstev o prejšnjih rojstvih pomeni poznavanje

samega sebe. Če to spoznamo, bomo videli, da so to rojstvo in vsa prejšnja le posledica uma in njegovih želja

(sankalpa)."

V knjigi Življenje po Bhagavanovih besedah je Annamalai Svami citiran, ko pravi: "Mnogi predani so verjeli, da je bil

beli pav, ki je živel z Bhagavanom v drugi polovici štiridesetih let, reinkarnacija Madhave Svamija, spremljevalca, ki je

dolga leta služil Bhagavanu. V tem primeru se je zdelo, da je Bhagavan nekoliko bolj pripravljen priznati, da se je eden od

njegovih častilcev reinkarniral v živalsko telo." (Bhagavan ni nikoli potrdil ali zanikal, da se je Kiraipatti, ki je

Bhagavanu služila na hribu, rodila kot krava Lakšmi).

Annamalai Svami naj bi tudi dejal, da je bil prisoten v dvorani, ko je nekdo vprašal Bhagavana: "Kako to, da se je

Madhava Svami vrnil kot beli pav?"

Bhagavan, ki te domneve ni ne potrdil ne zanikal, je odvrnil: "To se je zgodilo na enak način kakor v primeru novih

teles, ustvarjenih v sanjah."

Številni bhakte so sklepali, da je Madhava Svamiju njegova predanost Bhagavanu omogočila, da se je ponovno rodil

kot Bhagavanov beli pav. Bilo je nekaj posrednih indicev, ki so številne ljudi prepričali o tem.

Beli pav si je ob vsakem prihodu v dvorano ogledoval knjižne police. Med Madhava Svamijeva vsakodnevna opravila je

spadala tudi skrb za knjižnico. Prav tako je lepil in vezal vse poškodovane knjige. Ko jih je pav prišel motriti, je pogosto

pokukal knjige, ki jih je Madhava Svami popravil in obnovil, drugih knjig pa se ni dotaknil.

Madhava Svami ni nikoli maral žensk in se z njimi ni pogovarjal. Isto lastnost je ohranil tudi pav, saj ni želel imeti

opravka z nobeno pavico, ki so živele v ašramu.

Kadarkoli je Madhava Svami prišel v hišo Annamalaja Svamija, je sedel na posebno mesto na betonski klopi v njegovi

hiši. Tudi beli pav je sedel na istem mestu, kjer je sedel Madhava Svami, kadarkoli je obiskal omenjeno hišo.

Madhava Svami je oboževal Vedo parajano in glasbo ter se med poslušanjem vanjo zatopil. Tudi beli pav je bil

zatopljen v glasbo in Vedo parajano.

10. BELI PAV IN VRANA

S. S. Cohen, eden od zvestih Bhagavanovih častilcev, ki je imel privilegij, da se je lahko tesno gibal z Mojstrom, je v

svoji knjigi zapisal naslednji dogodek. "Guru Ramana":

24. junija 1948, ob 9.uri. je Maharši v veselem razpoloženju, ko bere in govori. Tedaj vstopi beli pav, pokljuva

nekaj zrn, katere mu je nasul oskrbnik, in samozavestno prehodi kratko razdaljo. Prileti vrana in se naglo loti

kljuvanja zrn. Bhagavan nas opozori na prizor. Pav stoji osupel nad škandaloznim posegom vrane. Zgrožen si

razširi perje okoli hrbta, stegne vrat in besno pogleda vrano, kot da bi bil pripravljen skočiti. Zdaj - pav stopi

naprej z izjemno bojevito hojo. Vsi smo mislili, da se bo pred našimi očmi odvijala strašna bitka. Na naše

začudenje se vrana izkaže za brezsramno, saj se ne premakne. Z enim očesom posmehljivo opazuje pava, z drugim pa

še naprej požrešno kljuje - očitno pozna svojega človeka.

Še vedno nas skrbi, kakšna bo vranova usoda. A žal pav, namesto da bi napredoval, nenadoma naredi dva hitra

koraka nazaj in se meditativno ustavi - mislili smo, da načrtuje silen napad. Čakali smo, vendar ko je končno

prišlo do napada, je bil to en sam odločen korak naprej, ki mu je sledilo mrtvilo. Vsa zrna so že mirno počivala v

vranjem trebuh, ptica pa skoči do vode v bližnjem bazenu, se napije, si obriše kljun ob trda tla, se globoko prikloni

ponosnemu pavu in zadovoljno odleti. Maharši in vsi mi smo se od srca nasmejali strahopetnosti pava, ki zdaj

hladno spusti perje in zapusti prizorišče šibke predstave junaštva. Zelo smo se zabavali.

Šri Bhagavan je ves čas zelo rad opazoval obnašanje živali. Tako je postal strokovnjak za predvidevanje njihovih

odzivov v danih okoliščinah in za to, kako ravnati z njimi, da bi jim pomagal. Zdi se, da sta njegovo sočutje in

pozornost do njih prekašala celo tisti do ljudi.

11. BHAGAVAN IN PAVI

Nekega dne je bil Bhagavan v svoji običajni ležeči drži. Bilo je okoli desetih dopoldne. Tistega dne je bilo zbranih precej

ljudi. Nihče ni govoril. V dvorani je vladala živahna tišina.

Takrat sta v dvorano vstopila dva pava. Eden je bil bel, drugi pa raznobarven. Spremljevalec je ujel Bhagavanovo tiho

željo in vsakemu od njiju dal pest zrnja. Barvni pav je začel kljuvati svoj prasadam. Beli pav pa se ni dotaknil svojega

deleža in je z užitkom opazoval, kako se drugi hrani. Nenadoma je beli poletel na drugega in ga pregnal. Odgnani je

pogledal k Bhagavanu. V ptičjem pogledu je bilo zlahka mogoče začutiti poziv in tiho vprašanje.

Bhagavan se je nasmehnil in spregovoril zlobnežu, belemu pavu, kot bi ljubeča mati spregovorila zlobnemu sinčku:

"Pridi sem! Imaš svoj delež. Zakaj ga vznemirjaš?" Vsi v dvorani so ga opazovali. Beli pav je naredil nekaj

dostojanstvenih korakov proti Bhagavanu. Pogledal ga je s sijočimi očmi. Bhagavan je iztegnil roke in mehko rekel:

"Da, pojej svoj delež, njega pa pusti pri miru. Pojdi, pojdi!" Beli pav se je ubogljivo vrnil k svoji porciji zrnja. Zdelo se je,

kot da bi se močno napeta vzmet nežno, a odločno sprostila. Nihče ni spregovoril. Tišina je postala še tišja. Vsi, tudi pavi,

so razumeli.

Ta demonstracija čiste ljubezni in razumevanja je ganila srce vsakogar. Dogodek je vreden omembe, ker je človek videl

enotnost vaditelja in učenca kot združitev reke z oceanom!

11. SVETA PAVICA AŠTAKAM

Šri G V Subbaramajja, Bhagavanov goreči in dolgoletni privrženec, je bil eden izmed redkih privilegiranih privržencev,

ki so se ob Bhagavanu gibali z otroško domačnostjo in bili deležni njegove milosti v polni meri. Zapisal je:

Beli pav, ki ga je podarila Rani iz Barode, je postal ljubljenec Bhagavana in ašramovcev. Čeprav je bil zelo mlad, je bil zelo

dejaven in inteligenten. Vsak dan je prisostvoval opraviloma pri gradnji templja, ki so potekala v ašramu. Zato ga je

Bhagavan imenoval za "nadzornika gradnje". Občasno je vstopal tudi v jedilnico in se sprehajal med vrstami sedečih ljudi,

zato si je od Bhagavana prislužil naziv ’pomočnik Sarvadhikarija’!

Nekega opoldneva, ko je G. V. Subbaramajja vstopil v dvorano, je Bhagavan govoril, da nekateri ljudje verjamejo, da je

beli pav reinkarnacija Madhava Svamija. Odtlej je Bhagavan belega pava naslavljal z "Madhava".

20. junija 1947 je Šri G.V. Subbaramajja sestavil osem telugskih verzov o belem pavu v ’Majura Vrittam’ (pavjem ritmu)

in jih predstavil Bhagavanu v jubilejnem šotoru. Bhagavan je bil z njimi zelo zadovoljen. Dal jih je Lalithi

Venkataraman in ji predlagal, naj jih zapoje v spremljavi svoje vīne. Sestavila je glasbo in v pol ure je prinesla svoje

brenkalo ter se pripravila na petje. Takrat belega pava ni bilo tam. Bhagavan je rekel: "Toda junak bi moral biti tam,

da bi slišal svoje hvalospeve! Kje si, Madhava? Pridi."

Beli pav je takoj skočil s strehe pandala. Medtem ko je Lalitha Venkataraman pela, je beli pav Madhava razprl repna

peresa v pahljačo in začel plesati. Bhagavan je sedel in s sijočimi očmi opazoval njegov ples. Ko se je melodično petje

končalo, je pav stopil do vīne in jo pokljunčkal po strunah. Bhagavan je pevki dejal: "Madhava želi, da ponoviš

pesem." Tako je spet zapela in pav je ponovno zaplesal. To je bil prizor za bogove, se je spominjal G. V. Subbaramajja.

Smt. Kanakammal, ki je bila navzoča, je dejala: "Videti pavji ples skozi glasbeni nastop je bilo za vse nas, ki smo bili

navzoči v Jubilejni dvorani, resnično vznemirljivo doživetje."

G. V. Subbaramajja, ki je sestavil Majura Aštakam, je na željo gospe Taljarkhan verze prevedel takole:

"1. O beli pav, spregovori hitro, ali si ti Ajjasvami, ki si z besedami ’Nikoli te ne bom zapustil, karkoli bi se že

zgodilo’, da bi služil svojemu Guruju, prevzel to zemeljsko obliko?

2. (Ali) reci, O beli pav, ali si ti sladki Madhavan, ki ga je med uživanjem blaženosti služenja Šri Ramanovim

stopalom iztrgala kruta Usoda, in si se tako vrnil na zemljo k Šri Ramanu?

3. Brez kakršne koli zadrege ali oklevanja, ker si nov, veselo izvajaš nadzor povsod po ašramu. Prav tako si

prizadevaš za pravilno postavitev knjig. Povej, 0 beli pav, kako si pridobil to predanost?

4. Ko vidim tvoj sijaj, tvojo lepoto, tvojo graciozno hojo, tvoje trepetajoče gibe, tvoj blišč in lesketanje. O beli

pav, naše oči so vznemirjene, kakor da bi se nebesa spustila na zemljo, da zaplešejo.

5. Bhagavan ti nenehno namenja svoj pogled, prepoln Milosti, ljubezni in velikega sočutja; in vedno govori o

tebi z izjemno vnemo. Resnično si boginja Lakšmi iz Šri Ramanašrama, 0 pav!

6. Pritečeš tako hitro, da bi slišal glasbo vīne in ples, tako fino in čudovito, da bi se s tem vtisnil v čisti um Šri

Ramane iz Arunačale, ker morda si utelešena Boginja Sarasvati, 0 pav!

7. Morda se je sijaj Satvagune (čistosti in svetlobe) tako uobličil. Morda je vedski izrek ’ Ti si Tisto’

Bhagavanova izključna lastnina, čigar popolnost si ti sam, 0 beli pav!

8. Kje je ta Arunačala! Kje je ta Baroda! Ko si se tam rodil, da bi se tako pridružil Maharšiju tukaj, si ti pav

boga Skande. O ti, ki imaš lunino telo? Slava tebi, 0 ljubljeni Bhagavanov sin!"

Naklonjenost belega pava Bhagavanu je bila vsekakor izjemna. V zadnjih urah Bhagavanovega življenja v telesu je pav

sedel na strehi sobe ’Nirvana’ in s svojimi predirnimi klici rezal zrak. Žalostni ptičji kriki so bili izraz njegove tesnobe in

žalosti, tako polni čustev, da so stopili tudi najtrše srce.

Beli pav po Bhagavanovi nirvani ni živel dolgo. Nekaj časa zatem je izdihnil za vedno.

Neki častilec je ašramu podaril dva beli pavici in belega pava. Belega pava so barviti pavi pregnali. Samice so bile

sprejete in prav tako njihovi potomci. Bele pave je še zdaj mogoče videti v ašramu. Intimni odnos, ki se je najprej stkal

med Bhagavanom in njegovimi priljubljenimi pavi, se tako nemoteno nadaljuje.

VIR

Vsebina poglavja

Uvod

1. Bhagavanov prvi par pavov

2. Navezanost na Bhagavana

3. Telesni stražar

4. Ples pavov in kače

5. Pav in kolam

6. Tisti, ki nimajo sreče

7. Beli pav

8. Uiverzalno bratstvo

9. Spominjanje - pozabljanje

10. Beli pav in vrana

11. Bhagavan in pavi

12. Šveta - pavica Aštakam

Sklic

Cherished Memories,

avtor: Kanakammal, stran 39 & 117

Letters from Sri Ramanasramam,

avtor: Suri Nagamma,26-8-1948

Timeless in Time, avtor: A.R.Natarajan, stran 235

Cherished Memories, stran 38

Talks with Ramana Maharshi,

avtor: Mungala S. Venkataramiah,Talk No.324

Cherished Memories, stran 116

Talks with Ramana Maharshi, Talk No. 120&324

Sadhus Reminiscences, avt.: major A.W.Chadwick

Letters from Sri Ramanasramam, 20-4-1947

Sadhu

’

s Reminiscences

Letters from Sri Ramanasramam, 20-4-1947

Letters from Sri Ramanasramam, 19-11-1947

Letters from Sri Ramanasramam, 21-11-1947

Living by the words of Baghavan, str. 83, 85-86.

Guru Ramana, avtor: S.V. Cohen, stran 111

Call Divine, januar 1955

Sri Ramana Reminiscences,

avtor: G.V. Subbaramajja, stran 165 - 167

Cherished Memories, stran 181

13. POGLAVJE

DOBROTNIK PTIC

Ptice so Bhagavana privlačile enako kot ljudje ali živali. Že v prvih dneh, ko je bil Bhagavan v Gurumurthamu, so ptice

brez bojazni gradile gnezda okoli njega. Bil je zelo pozoren in je poznal njihove potrebe. Kadar so se ptice pritoževale v

svojem jeziku, jih je Bhagavan razumel in njegovo mehko usmiljeno srce se je topilo in ga navajalo, da je prosil v

njihovem imenu, kadarkoli je opazil ali začutil kakršnokoli diskriminacijo ali škodo, ki jim je bila storjena.

Tako so bile mnoge ptice zaradi svojih dobrih dejanj v prejšnjih življenjih deležne privilegija, da so lahko prišle in

sedele v njegovem naročju. Če so bile ptice poškodovane ali bolne, jih je Bhagavan skrbno negoval. Velikokrat je

nastopal tudi kot krušna mati, ko je mati ptica zapustila mladičke ali pa so jo ubili plenilci. To je nekaj primerov

srečnih ptic, ki so prišle k Bhagavanu, dobrotniku.

GOLOBI (GOLOBICE)

1. GOLOBJI PAR

Nekega jutra septembra ali oktobra 1945 je bhakta iz Bangaloreja, po imenu Venkatasvami Naidu, prinesel par

golobov in jih podaril ašramu. Videč to, je Bhagavan rekel: "Moramo jih zaščititi pred mačkami itd. Kdo bo skrbel

zanje? Potrebna je kletka; hrano je tudi treba dati. Kdo bo vse to storil? Bolje bo, če jih bo tisti, ki je prinesel te golobe,

odnesel nazaj."

Bhakta Šri Naidu je dejal, da bo poskrbel za vse potrebno, in prosil, naj jih obdržijo v ašramu. Par golobov je položil v

Bhagavanovo naročje. Bhagavan ju je s prekipevajočo naklonjenostjo in ljubeznijo pritegnil k sebi in rekel: "Pridita,

draga moja! Pridita! Ne bosta šla nazaj? Si želita ostati tukaj? V redu, ostanita; kletka bo prinesena." Ko ju je tako

ljubeznivo božal, sta postala popolnoma tiha, zaprla sta oči, kakor da bi bila v samadhiju, in ostala v njegovem naročju, ne

da bi se premaknila v to ali ono smer. Bhagavan ju je nato prenehal božati in z vanju uprtim milim pogledom, sedel v

tišini, globoko potopljen v samadhi.

Predani v ašramu so potrebovali skoraj eno uro, da so našli in prinesli kletko zanju. Čudovito je, da sta goloba celo uro

nepomično sedela v Bhagavanovem naročju, kakor da sta par jogijev v samadhiju. Kaj bi lahko dejali o njuni srečni

usodi? Ali ni posledica njihove punje v prejšnjih rojstvih, da ju je ta veliki modrec posadil v svoje naročje, potolažil, z

roko božal od glave do pete in ju tako obdaril z božansko blaženostjo? Ne samo to, ko so prinesli kletko, ju je Bhagavan

potolažil in položil v kletko, rekoč: "Prosim, pojdita noter. Bodita na varnem v kletki." Nato je Bhagavan rekel: "V

Bhagavathamu je v poglavju o Jadu Samvadamu rečeno, da so tudi golobi v hierarhiji gurujev. Spomnim se, da sem to

zgodbo prebral že davno tega."

Medtem ko so bili golobi v njegovem naročju, je prišel bhakta in vprašal: "Kaj je to?" Bhagavan je brez navezanosti, a

prevzemajoč odgovornost dejal: "Kdo ve? Prideta in nočeta oditi, češ, da bosta ostala prav tukaj. Zame se je pojavila še

ena družina, kot da to, kar že imam, ni dovolj."

Suri Nagamma v svoji knjigi piše:

Ko sem gledala te golobe, mi je prišlo na misel, da so morda veliki svetniki, ki so zanemarili strogost pri

meditaciji. Kako bi sicer lahko prišli v Bhagavanovo naročje, privilegij, ki je za običajne ljudi nemogoč? V 5. kitici

Thagavathama je verz, ki pravi, da so ljudje, rojeni v ’Bharatavarši’, blagoslovljeni, saj je Hari prišel tja kot ’avatar’ in

blagoslavlja živa bitja s svojimi predpisi, pomočjo in vodstvom. Zgornji dogodek je ilustracija tega, mar ne?

Šlo je za božanskost, katero je človek praktično izkusil pri Bhagavanu, kadar se je posvečal živalim, pticam ali

rastlinam. Nobeno navadno človeško bitje ne more biti tako sočutno, skrbno in ljubeče ter postati eno v

komunikaciji z njimi. Kot je Bhagavan večkrat dejal: ’Vsako živo bitje, ki pride k meni, to stori le zato, da bi

odslužilo preostalo karmo. Zato nikomur ne preprečujte, da bi prišel k meni.’

2. POŠKODOVANI GOLOB

To je povedal Annamalai Svami:

Bhagavan je bil vedno zaskrbljen, če je bila katera od živali v bližini poškodovana ali kako drugače razočarana.

Nekoč se je Bhagavan zarana sprehajal po hribu, za njim pa Annamalai Svami, ko je prednju padel golob. Napadla

ga je bila večja ptica in je imel hudo poškodovano glavo. Bhagavan je prosil Annamalai Svamija, naj pobere

ranjenega goloba in ga prinese nazaj v ašram. Ob vrnitvi v dvorano si je Bhagavan poškodovanega goloba položil v

naročje in mu z ricinusovim oljem masiral poškodbo. Občasno je nežno pihnil na rano. Ptica temu ni nasprotovala,

saj je bila v stanju šoka ali nezavesti. Po Bhagavanovem posegu je golob hitro okreval. Naslednji dan sta Bhagavan

in Annamalai Svami ptico odpeljala na hrib in jo izpustila. Odletela je, ne da bi pokazal kakršne koli znake hude

poškodbe, ki jo je pred kratkim utrpela.

3. RANJENA GOLOBICA

Nekoč je nekdo prinesel ranjeno golobico in jo dal Bhagavanu. Držeč jo v roki, je zbrane v dvorani vprašal: "Kdo bo

dobro skrbel za to ptico, dokler ne bo povsem zdrava?" Nihče se ni javil. Pred časom je Maharani iz Barode ašramu

ponudila belega pava in vsi so hoteli prevzeti skrb zanj. Bhagavan se je ozrl naokoli in začel govoriti s ptico: "Kakšna

škoda, da nisi pav, ki ga je poslala Maharani. Ti si navaden golob, neuporabna malenkost. Nisi draga ptica. Kdo te

hoče? Kdo bo skrbel zate? Ne skrbi, jaz bom poskrbel zate." Za golobico, ki se je preselila v kletko, je bilo poskrbljeno. Ko

je ozdravela, so jo izpustili iz kletke. Iz tega dogodka je razvidna Bhagavanova skrb za dobro počutje vseh dživ.

4. ZDRAVNIK BHAGAVAN

Smt. Sarodža Krišnan je dolgoletna zvesta Bhagavanova privrženka. Je nečakinja Bhagavanovega spremljevalca

Radžagopale Ijerja. Njeni spomini:

Nekega dne je moj stric Radžagopala Ijer v veliki naglici prišel domov, v naglici vzel dve anni (približno 13

paisov v današnjih kovancih) in odbrzel nazaj, ne da bi karkoli rekel. Ljudje doma so bili začudeni nad tem

vedenjem, dokler ni zvečer prišel domov in pojasnil, kaj se je zgodilo. To je bil poučen dogodek.

Bhagavan se je po običajnem jutranjem sprehodu spuščal s hriba. Nenadoma mu je k nogam padla golobica.

Sklonil se je, jo pobral, stisnil v naročje in nežno pomiril, tako da jo je z dlanjo rahlo pogladil po hrbtu. Nato se je

obrnil, da bi videl, kako to, da je ptica padla. Malo stran je neodločno stal mlad lovec s fračo v roki. Bhagavan je

pripomnil: "To je hrana za ubogega fanta, vendar bi za potešitev njegove lakote zadostovali dve anni." Stric

Radžagopala Ijer in spremljevalec sta stala poleg Bhagavana. Ena sama njegova beseda, pa bi kdor koli od njiju

hipoma stekel v pisarno in prinesel denar. Toda ali je Bhagavan kdaj menil, da je ašram njegova last? V svoji

vnemi, da bi sledil Bhagavanovi pripombi in želji, da bi plačal iz svojega žepa, je stric stekel v pisarno in si, ne da bi

karkoli omenil, izposodil dve anni zase, šel nazaj gor in plačal lovskemu dečku. Stric je tedaj odhitel domov po denar

in izposojeni znesek nemudoma vrnil v pisarno. Njegova najgloblja želja je bila uresničiti Bhagavanove želje in

besede.

Bhagavan ni javil pisarni te zanemarljive vsote. Morda tisti, komur pripada vse stvarstvo, želi svojim bhaktam

pokazati lastno mnenje, da mu nič ne pripada; da si ničesar ne lasti.

Golobica je mirno in omamljeno ležala v Bhagavanovih rokah. Gotovo je bil resno poškodovana. Tudi ko se je

Bhagavan vrnil v dvorano, se ni ganila. "Nekaj kapljic zelenega grozdnega soka, iztisnjenega na njegovo glavo, bi

ozdravilo tega goloba." Ko je Bhagavan to govoril, je v dvorano vstopil nek njegov častilec, ki mu je v dar prinesel

nekaj grozdov zelenega grozdja. "Hej, poglej, pravkar smo govorili o zelenem grozdju in tukaj je," je vzkliknil

Bhagavan. Nekaj kapljic grozdnega soka je nanesel na glavo goloba. V kratkem času se je ptica premaknila,

dvignila glavo in se ozrla naokoli. Po nekaj negotovih korakih je zamahnila s krili, kot bi hotela Bhagavanu

pokazati, da si je opomogla, in odfrfotala.

Kje, kdaj in kako se je Bhagavan naučil tega zdravljenja ptic in kdo je bil veterinar, ki ga je učil?

Ali ni on Sarvadžna!

VRABCI

1. POPOLNA BITJA

V Tiruvannamalaiju vlada trdno prepričanje, da na Arunačali živijo številna popolna bitja, imenovana Siddhe, z

nevidnimi telesi. Obstaja še več drugih poročil, kako je Bhagavan govoril, da je eno ali več teh bitij prevzelo živalsko

obliko in ga obiskalo, da bi dobilo njegov daršan.

Nekega dne sta priletela dva vrabca in se usedla na dvokrilna vrata, ki so bila na južni strani stare dvorane (zdaj

dvorane za meditacijo). Vsak vrabec je sedel na svojem krilu vrat in ves dan pozorno gledal Bhagavana. Nobeden od

njiju ni pokazal strahu, ko so častilci na obisku vstopali in izstopali skozi vrata. Običajno so vrata v dvorano ponoči

zaprta, ker pa vrabca nista nameravala oditi niti s prihodom mraka, je Bhagavan rekel oskrbnikom, naj pustijo vrata

odprta. Ostala sta vso noč in se poslovila zgodaj zjutraj naslednjega dne. Ko sta odletela, nam je Bhagavan povedal, da sta

dve Siddha Puruši (popolni bitji) prišli v obliki vrabcev, da bi dobili njegov daršan.

2. POROČILO SVAMIJA VIŠVANATHA

Šri Višvanatha Svami, ki je bil stalni prebivalec Šri Ramanašrama od leta 1922 do svojega zadnjega dne, pripoveduje o

dogodku, ki mu je bil priča več dni:

Par vrabcev, samec in samica, je redno obiskoval Bhagavana. Vrabca sta se vsak večer pojavila in sedela na

vratih. Bhagavan je ljudem prepovedal, da bi zaprli vrata dvorane tudi ponoči, čeprav je bila zima, češ da bosta

prišla zdaj in da ju ne smemo pustiti zunaj.

3. PRITOŽBA ZOPER SVAMIJA MADHAVA

V soseščini so bili še drugi, manj vzvišeni vrabci. Eden od njih si je poskušal zgraditi gnezdo nad Bhagavanovim

kavčem. Nikoli ni prišel daleč, ker mu ga je Madhava Svami uničeval z dolgo palico kar naprej. Po več poskusih je

vrabec priletel na vrh vhodnih vrat, pogledal Bhagavana in mu večkrat zacvrčal. Ljudem v dvorani je zvenelo kot

navaden ptičji zvok, toda Bhagavan je razumel, da se pritožuje.

Obrnil se je k Madhava Svamiju in ga vprašal: "Kdo je uničil njeno gnezdo? Ona se mi pritožuje zaradi tega."

"To sem storil jaz," je odgovoril Madhava Svami. "Če bo gnezdo zgradila na katerem koli drugem tramu v dvorani, ne bo

težav. Če pa si gnezdo zgradi nad kavčem, bo vedno prišlo do težav. Na Bhagavanovo glavo bo vedno padala trava."

Bhagavan se je strinjal in poskrbel, da so na tramove v drugem kotu dvorane pribili dve leseni deski. Vrabčevko so

nekako prepričali, da si gnezdo obnovi na teh novih deskah. Ko ni bilo več nobenih motenj, je vrabčevka znesla nekaj jajc

in si tam ustvarila družino.

Nekega dne je eden od vrabčkov padel iz gnezda. Bhagavan je mladiča pobral in ga napojil z mlekom tako, da je vanj

pomočil bombaž in mu kapljice mleka stisnil v usta, enega od svojih spremljevalcev pa je prosil, naj mladiča položi

nazaj v gnezdo. Čeprav se ga je Bhagavan dotaknil, je mati malčka sprejela, saj so Bhagavana šteli za enega od njih

(običajno, če se vrabca dotakne človek, ga drugi vrabci bojkotirajo in celo ubijejo).

Vrabčevka je tam ostala nekaj mesecev. Ko so njeni otroci zrasli, postali samostojni in se naučili leteti, je družina

nekega dne odletela in se nikoli več ni vrnila.

4. ZAŠČITA PRED MRAZOM

Bila je zelo mrzla zima. Neke noči ni bilo elektrike. Prižgane so bile petrolejke. Tedaj so častilci opazili, da pred

petrolejko sedita dva vrabca in se grejeta. Bhagavanov spremljevalec je želel zapreti okna dvorane, da bi preprečil

prepih mrzlega zraka. Bhagavan je spremljevalca ustavil z besedami: "Ne, ne zapiraj oken! Ti vrabci so se prišli

zaščitit pred mrazom. Zanje ni odej, kot jih imamo mi. Naj ostanejo tukaj. Kadarkoli bodo želeli poleteti ven, lahko to

storijo skozi okna. Ne vznemirjajte jih." Tako je Bhagavan pokazal svojo skrb za vrabce. Bhagavan je imel

’samabhavatvam’ najsi je šlo za višje ali nižje razvita bitja. Rekel je: "Tudi vrabci imajo enako zavest, Atmo, kot ljudje. Le

oblike so drugačne."

5. ZMAGA ZA VRABCE

Vrabci so nabirali suho travo, drobne palčke, bombaž, niti, posušeno listje itd. in si gradili gnezda na tramovih v stari

dvorani. Bhagavanov spremljevalec Madhava Svami je z dolgo bambusovo palico drezal gnezda in jih odstranil. Ko so

prišli vrabci in to videli, so bili jezni. Šli so naravnost pred Bhagavana in, pritožujoč se nad svojo nesrečo, čivkali.

Bhagavan je poklical Madhavo Svamija in ga vprašal, kdo je nadlegoval njihova gnezda. Madhava Svami je odgovoril, da

je moral gnezda odstraniti, ker so nasmetila dvorano s smetmi.

Bhagavan je izzval Madhavo Svamija z besedami: "Uboga bitja. Želela so zgraditi gnezdo, da bi vanj znesla jajca in jih

izlegla, da bi si ustvarila družino. To je bilo zanje zelo naravno. Naj bo tako. Spet bodo zgradila svoje gnezdo.

Počakajmo in poglejmo, kdo bo zmagal v tej vojni med teboj in vrabcem."

Ti vrabci so s svojo odločnostjo vedno znova gradili gnezdo in nabirali suho travo, bombaž, drobne palčke, nitke itd.

Naposled jim je uspelo, znesli so jajca in jih izvalili. Mladiči so zrasli in postali samostojni. Po tem zmagoslavju so vsi

odleteli.

Tako je Madhava Svami izgubil bitko.

6. BHAGAVANOV NASVET

Nekega dne vrabčevka ni želela zapustiti dvorane. Vztrajno je sedela in čivkala, dokler ni dobila avdience pri

Bhagavanu. Bhagavan, ki mu je bilo nadvse mar za vse živalske vrste, je s potrpežljivostjo in sočutjem prisluhnil njeni

pritožbi in rekel: "Kaj lahko storim? Porušili so tvoje gnezdo. Ne bodo ti dovolili, da bi gnezdo zgradila tukaj v

dvorani. Zato prosim, pojdi in si gnezdo zgradi drugje." Po poslušanju Bhagavana je vrabčevka veselo odletela!

Bhagavanova istovetnost z vsemi, tudi z živalmi in pticami, je bila tako celovita in popolna, da so ga vse vrste štele za

svojega!

Šri K. Svaminathan piše v svoji knjigi ’Ramana Maharši ’ (National Biography):

Z razlogom verjamemo da je Maharši razumel jezik ptic in živali. Šri Anantanarajanan, nekdanji vrhovni

sodnik v Madrasu, piše:

Bhagavan, ki je bil zaposlen s pisanjem, je odložil gradivo in očala ter poklical oskrbnika. ’Pravkar je prišel par

vrabcev in se mi pritoževal, da je bilo njihovo gnezdo odstranjeno. Pogledam gor in res ugotovim, da je

izginilo. .... Madhava, ali je kdo odstranil vrabčje gnezdo? ’

Oskrbnik je potrdil, da je on sam to storil, saj je vztrajnost pri gradnji gnezda nad Bhagavanovim kavčem postala

zelo moteča. Bhagavan zgolj odvrne: ’To je to. Zato so se vrabci pritoževali. Ubogi malčki.’

Vse stvari so odprte za tistega, ki živi v ljubezni, in vse živali in ptice govorijo z njim, spoznavalcem, kot druga z

drugo.

7. ALI SE LAHKO (IZ)VALI POČENO JAJCE?

Bilo je zgodaj zjutraj. Bhagavan je po končani kopeli odšel na skrajni konec hodnika, da bi vzel brisačo, ki je visela na

vodoravno obešenem bambusu. Na enem njegovem koncu si je vrabec zgradil gnezdo in vanj znesel tri ali štiri jajca. Ko je

Bhagavan vzel brisačo, se je z roko dotaknil gnezda, ki se je močno zatreslo in eno od jajc je padlo in počilo.

Bhagavan je bil presenečen in osupel. Vzkliknil je osebnemu spremljevalcu Madhavi Svamiju: "Poglej, poglej, kaj sem

danes naredil! " Rekoč to, je vzel razbito jajce v roko, ga pogledal z nežnimi očmi in vzkliknil: "Oh! uboga mati bo tako

žalostna, morda celo jezna name, ker sem ji uničil njen pričakovan naraščaj! Ali je mogoče počeno lupino ponovno

sestaviti? Poskusimo!" Bhagavan je vzel kos blaga, ga navlažil, ovil okoli razbitega jajca in ga vrnil v materino skrinjo.

Vsake tri ure je vzel počeno jajce, odstranil krpo, položil jajce na svojo rožnato dlan in ga več minut gledal s svojimi

nežnimi očmi. Kaj je Bhagavan v resnici počel? Kako lahko rečemo? Ali je s temi čudovitimi pogledi nežne Milosti v

razpokano jajce pošiljal življenjske žarke ter vanj vlival novo toplino in življenje? To je skrivnost, ki je nihče ne more

razrešiti. Vendar je še naprej govoril: "Naj se razpoka zaceli! Ali ni celo zdaj možno, da se izvali? Naj iz razbitega

jajca pride malček!"

Ta Bhagavanova tesnobna skrb in nežnost sta se vrstili iz dneva v dan približno teden dni. Srečno jajce je ležalo z

mokrim povojem obvito v gnezdu le zato, da bi ga Bhagavan božal z božanskim dotikom in blagodejnim pogledom.

Sedmi dan je jajce vzel ven in z začudenjem šolarja oznanil: "Poglej, kakšno čudo! Razpoka se je zaprla, zato bo mati

srečna. Konec koncev bo izlegla svoje jajce! Moj Bog me je rešil pred grehom povzročene izgube življenja.

Potrpežljivo počakajmo, da se bo blagoslovljeni mladič izvalil!"

Minilo je še nekaj dni in nekega lepega jutra je Bhagavan ugotovil, da se je jajce izleglo. Čudno je bilo, da je ptica

razumela dovolj, da je sedla na jajce in ga izlegla, čeprav je bil v rokah človeka.

Izvalil se je ptiček. Bhagavan je z nasmejanim obrazom, ki je sijal z običajno svetlobo, vzel vrabčka v svojo mehko dlan, ga

pobožal z ustnicami, pogladil z mehko dlanjo in ga pokazal vsem mimoidočim, da so ga občudovali. Bil je tako srečen,

da se je en majhen kalček življenja lahko razvil kljub veliki smoli, ki ga je doletela v fazi zarodka.

Ah, kakšna skrb za najbolj povprečno (samo s človeškega vidika!) stvarstvo! Mar ni to srce najbolj sočutnega Mahatme,

ki je ob razpoki v jajčni lupini najprej točil solze tesnobe, nato pa solze veselja ob rojstvu novorojenčka? Ali je lahko

kakšen napitek dobrote tako sladek kot to?

8. VRABČEK V DIMNIKU (vzrok ujetništva)

Bhagavan je uporabljal primere iz življenja, da bi učil dokončno resnico. Vzrok za vse trpljenje in zlo, začenši z

rojstvom, ki ga doživljajo ’džive’, je pozabljanje poti, po kateri je človek prišel. To je Bhagavan ponazoril z naslednjim

primerom ptice, ki je ostala ujeta v dimniku.

V dvorani, kjer je Bhagavan dajal ’daršan’, je bil dimnik. Z vseh strani je bil zaprt z jekleno mrežo, razen na dnu.

Nekega dne je čudovita majhna ptica nekako vstopila v dimnik od spodaj in se ujela v stanje, ki je bilo diametralno

nasprotno njenemu naravnemu okolju (ogromen prostor, kjer je lahko prosto letela). Od trenutka, ko je vstopila v

dimnik, se je besno trudila, da bi pobegnila, vendar je bil ves njen trud zaman. Zakaj? Ker je pozabila pot, po kateri je

priletela, in je vedno znova poskušala pobegniti po vseh zaprtih poteh. Bhagavan je s tem primerom razkril veliko

resnico:

Ta ptica se je odpovedala vseprisotnemu prostoru, svojemu naravnemu bivališču. Ujeta je bila v tem

omejenem prostoru, ki je v nasprotju z njeno naravo. Ker ne ve, kako naj pobegne iz tega zapora, je

vznemirjena in prestrašena. Podobno kot ta ptica so se tudi džive odpovedale svojemu naravnemu bivališču,

prostranemu prostoru zavesti. Zaradi zablode so se ujele v telesno ječo, ne da bi vedele, kako pobegniti, zato jih

mučijo različne stiske. Nenehni napori te ptice, da bi dosegla svoj naravni kraj bivanja, so neuspešni, saj so

usmerjeni navzgor, v smeri suženjstva, namesto navzdol, po poti prihoda. Podobno so neuspešna tudi

nenehna prizadevanja dživ, da bi dosegle svobodo, ker so prav tako usmerjene navzven, po poti suženjstva,

namesto navznoter, vzdolž poti njihovega prihoda. Naravna težnja ptice, da bi šla navzgor, se uveljavi tudi pri

njenih poskusih osvobajanja. Na podoben način naravna težnja dživ, da se gibljejo navzven, prevlada tudi pri

njihovih poskusih osvoboditve. To je naravna težnja džive. Vendar če se s pravim razločevanjem in

zavedanjem dživa preusmeri od pogleda navzven k pogledu navznoter in tam ostane, bo zagotovo v trenutku

dosegla osvoboditev.

Ta ena upadeša bo zadostovala tistim, ki resnično hrepenijo po osvoboditvi.

VRANE

1. VRANJA BUDNOST

V prvih dneh sedanjega Šri Ramanašrama, ko so gradili materin samadhi, so ašramovci med kopanjem na mestu, kjer so

zbirali blato za gradnjo samadhija, našli neushaljivi izvir sladke vode. Takrat je Bhagavan še vedno živel v

Skandašramamu. Činna Svami je Bhagavanu odnesel vzorec vode in ga vprašal, ali bi jo lahko uporabili za

vsakodnevne potrebe. Tistega večera je Bhagavan prišel dol, si jo ogledal in dejal, da je to večni izvir, ki ne presahne niti

poleti. Zato so izkopali jamo širine treh metrov, dolžine treh metrov in globine treh metrov, v tla pa zagozdili posušen

drevesni štor, ki bi dajal oporo pri dvigovanju izvirske vode. Nekega dne so na svoje veliko presenečenje ugotovili,

da je vrana, ki je opustila svojo običajno previdnost, tri dni sedela na vrhu tega stebra, ne da bi se premaknila in celo brez

hrane. Tretji dan je Kundžusvami, ko se je po običajnem sprehodu vrnil v staro dvorano, povedal Bhagavanu, da

vrana nemoteno ždi na štoru blizu izvira. Bhagavan je takoj vstal s kavča in odšel ven. Ljudje v dvorani so bili

presenečeni, saj se ob tem času Bhagavan običajno ni gibal zunaj. Bhagavan se je približal vrani in jo vprašal: "Kaj je

zdaj to?" Vrana je počasi odprla oči. Bhagavan je prosil svojega spremljevalca, naj prinese njegov kamandalu. Nato je

vrano držal v eni roki in ji v kljun vlil nekaj kapljic nektarja vode. Takoj zatem je vrana v Bhagavanovi roki poslednjič

izdihnila.

Bhagavan je bdel nad postavitvijo samadhija zanjo in ko je nekdo pripomnil, da je bila vrana gotovo velika duša, ki je

čakala na Bhagavanov dotik. Odgovoril je: "Da! Zdi se, da je tako. "

Jamo so kasneje povečali v velik vodnjak. Kot je napovedal Bhagavan, gre za večni izvir vode. Tudi v zelo sušnih

poletnih mesecih vodnjak ne presahne. Voda se uporablja le za tempeljske namene, kot so abhišekam, kuhanje

naiveidjama itd. Gre za tisti vodnjak, ki se nahaja med Bhagavanovim svetiščem in staro jedilnico.

2. VRANA IN PAPAGAJ

Poleg svetišč za živali v Ramanašramamu je Bhagavan, ko je še živel na hribu, zgradil še dve grobnici za živali. Prva je bila

za hišnega pava, ki je živel v Skandašramamu in je umrl v Bhagavanovem naročju. Druga je bila namenjena papigi.

Nekega dne se je Ečammal, ena prvih Bhagavanovih častilk, povzpela na hrib, potem ko mu je dala bhikšo. Videla je

papigo, ki jo je napadla vrana. V tistem času je Bhagavan živel na hribu v Skandašramamu. Ranjeno papigo je prinesla k

Bhagavanu. Bhagavan in Ečammal sta jo negovala štiri ali pet dni. Toda nekega dne je papiga umrla, ko jo je

Bhagavan držal v roki. Ko so papigo pokopali na hribu, je Bhagavan pripomnil: "Tu bo zrasla stavba." Napoved se je

uresničila. Kmalu je tam zrasla stavba, ki je bila znana kot "Kai Guha", votlina papige.

3. SAMPŪRNAMINI SPOMINI

V zgodnjih dneh je Bhagavan zarana obiskoval kuhinjo in tam pomagal kuharjem. Sampūrnamma je bila zvesta

bhaktini, ki je v tistih dneh delala v kuhinji. Spominjajoč se dni, ki jih je preživela z Bhagavanom v kuhinji, je povedala: Po

Bhagavanovih besedah so visoke duše pogosto obiskovale ašram v živalskih telesih. Nekoč je na primer v staro

dvorano priletel belorepi orel, ki v Indiji velja za svetega, in obsedel na omari blizu Bhagavana. Čez nekaj časa je

poletel okoli njega in izginil. "To je Siddha (popolno bitje), ki me je prišel obiskat," je resno dejal Bhagavan.

Ob neki drugi priložnosti je Bhagavan pripomnil: "Ko sem bil na hribu, me je obiskovala vrana. Delala mi je družbo.

Bila je riši v telesu vrane. Ni hotela jesti iz roke kogarkoli razen mene. Kmalu je umrla."

Bhagavanovo spoštovanje do živali in ptic je bilo zelo presenetljivo. Najprej jim je postregel s hrano kot spoštovanim

obiskovalcem. Kdo ve, v koliko različnih oblikah so ptice, živali, ljudje in božanska bitja obiskali to utelešenje

Vsemogočnega? Me, navadne in nevedne ženske, smo poznale le blaženost njegove navzočnosti in se nismo mogle

odtrgati od ljubljenca vseh.

Bhagavanova simpatija je pridobila zaupanje vran in drugih ptic. Prihajale so skupaj s svojimi mladiči in jedle hrano z

Bhagavanove dlani, koščke pa so mladičem porinile v usta. Obstaja primer, ko je neka vrana pustila svojega mladiča v

Bhagavanovi oskrbi in se odpravila na lov za hrano. Bhagavan se je potrudil, da jih je nahranil, kadarkoli so klicale po

hrani.

Takšnih dogodkov je nešteto, a jih večina ni bila zabeležena. Zares srečnice so tiste ptice, ki so uživale Bhagavanovo

sočutno pozornost kakor vsi drugi stanovalci ali obiskovalci. Pozdravljamo Bhagavana, dobrotnika ptic!

VIR

Vsebina poglavja

1. Golobji par

2. Poškodovani golob

3. Ranjena golobica

4. Zdravnik Bhagavan

1. Popolna bitja

2. Poročilo svamija Višvanatha

3. Pritožba zoper svamija Madhava

4. Zaščita pred mrazom

5. Zmaga za vrabce

6. Bhagavanov nasvet

7. Ali se lahko (iz)vali počeno jajce?

8. Vrabček v dimniku (vzrok ujetništva)

1. Vranja budnost

2. Vrana in papagaj

3. Sampūrnamini spomini

Sklic

GOLOBICE

Letters from Sri Ramanasramam,

avtor: Suri Nagamma,17-1-1946

Living by the words of Baghavan,

avtor: David Godman, stran 87-88.

Ramana Smrithi, Zgodbe o Bhagavanu

Centenary Souvenir, Advent of Arunachala

avtor članka : Sarodža Krišnan, stran 151-152

VRABCI

Living by the words of Baghavan,

avtor: David Godman, str. 86-87.

Mountain path,oktober 1976

Living by the words of Baghavan, stran 87.

Knjiga v teluguju

Tamil Pranimitra,part III, izdal: Sri Ramanasramam

Purushottama Ramana, avtor: V. Ganešan

Ramana Maharshi (National Biography),

avtor: K. Svaminathan, stran 49

At the feet of Bhagavan,

avtor: T.K. Sundaresa Iyer, stran 33

Ramana Darshanam,

avtor: Sadhu Natananda, stran 36

VRANE

One Hundred Twenty-five years of Grace, str. 72

Living by the words of Baghavan,

Ramana Smrithi,izdal: Šri Ramanašramam

14. POGLAVJE

ZAŠČITNIK

KAČE - ŠKORPIJONI

Kače so bile Bhagavanove spremljevalke že od časov na hribu. Bhagavan in kače so spoštovali drug drugega. Bile so

sostanovalke v votlinah na hribu. Bhagavan je govoril: "Prišli smo v njihovo bivališče in nimamo pravice, da bi jih

motili ali vznemirjali. Ne škodujejo nam."

Bhagavan se je s kačami in drugimi plazilci počutil povsem domače. Tudi oni se Bhagavana niso popolnoma nič bali.

Pravijo, da sadhuji razširijo svojo zaščito na vsa bitja. To je veljalo tudi za Bhagavana, ki je varoval celo strupena bitja.

Vsaj trikrat so ga pičili smrtonosni škorpijoni, a se mu ni nič zgodilo.

1. HLADNA IN MEHKA JE

Nekoč je neki privrženec želel od Bhagavana izvedeti, ali je res, da je bil med bivanjem na gori prijateljski s kačami.

Bhagavan je odgovoril: "Da, to je res. Neka posebna kača se je plazila po mojem telesu. Bila je zelo prijazna. Ob

njenem dotiku je moje telo občutilo ščemenje. Kača je prihajala in odhajala, kadar je hotela, sama od sebe."

Dr. Šrinivas Rao, ašramski zdravnik, je vprašal Bhagavana, ali se je po njegovem telesu plazila kača. Bhagavan je

odgovoril: "Da, kače dvignejo svojo glavo in nam pogledajo v oči. Zdi se, da razumejo, da se jim ni treba bati mene, in

potem spolzijo čez mene. Tudi meni se ni zdelo, da bi ji moral kaj storiti." Ko je drug bhakta vprašal, kako se počuti

Bhagavan, ko se kače plazijo po njegovem telesu, je v smehu odgovoril: "Hladno in mehko."

2. KAČA V SKANDAŠRAMU

Nekoč se je kača priplazila v Skandašramam. Bhagavanova mati se je prestrašila, ko je zagledala bližajočo se kobro.

Toda Bhagavan je začel zelo mirno hoditi proti kači. Ko je to storil, se je kača začela umikati in odšla. Umaknila se je v

skalno razpoko. Bhagavan je sledil kači do tja. Prehod v razpoki se je končal ob skalni steni. Ker kača ni mogla

pobegniti, se je nenadoma obrnila proti Bhagavanu, dvignila svojo glavo in vztrajno zrla v Bhagavana, ki ji je vračal

pogled. Igra medsebojnega hipnotiziranja je trajala nekaj časa. Kača, ki je verjetno dojela, da je Bhagavan neškodljiv, se

je odvila in se samozavestno približala Bhagavanu. Skoraj se je dotaknila njegovih nog, nato pa se je odplazila. Ista kača

je pogosto prihajala v Skandašramam, da bi prisostvovala daršanu Bhagavana, tudi ko je bil ta med obiskovalci. Kača je

občasno poskušala splezati na Bhagavana, vendar je ta ni spodbujal. V ašramu sta bila dva pava. Ko sta plesala, se jima je

presenetljivo pridružila tudi ta kača. Pavi nikoli niso poškodovali te kače.

Bila je še ena kača, ki je prišla k Bhagavanu in ga trikrat obkrožila v pradakšini. Bhagavan je rekel: "Pojdi stran.

Obiskovalci prihajajo sem po daršan. Ko te bodo opazili, se bodo prestrašili. Prosim, pojdi stran!", in kača je spolzela

drugam."

3. POSLUŠNA KAČA

V Skandašramamu je pav povsod sledil Bhagavanu. Nekega dne se je v ašramu pojavila velika črna kobra in pav jo je

silovito napadel. Kobra je razširila svojo kapuco in oba naravna sovražnika sta bila pripravljena na smrtni boj. Ko je

Bhagavan to videl, je razumel resnost situacije. Bhagavan se je približal kobri in tiho rekel: "Zakaj si prišel sem? Ta pav te

bo ubil. Raje takoj odidite." Kobra je takoj spustila kapuco in se odplazila.

4. NE UBIJ KAČE

Nekega jutra decembra 1945 so Činnasvami in drugi videli kačo, ki se je plazila v bližini Bhagavanove dvorane. Ljudje so

zunaj začeli kričati: "Kakšna kača je to? Ubijte jo! Ubijte jo!" Ko je Bhagavan zaslišal zvok ob pretepanju kače, je zavpil:

"Kdo jo pretepa?" Očitno se je to Bhagavanovo opozorilo izgubilo v hrupu množice in kačo so ubili. Ko je Bhagavan

to izvedel, je dejal: "Če bodo te osebe tako pretepene, bodo vedele, kaj pomeni biti pretepen."

5. ZAŠČITNIK ŽIVALI

Bhagavan je nasprotoval ubijanju vseh živali, tudi kač. Neke noči je s strehe dvorane ašrama padla kača. Bhagavan je

moške prosil, naj vzamejo svetilko, ji osvetlijo pot do vrat ter kačo varno spustijo ven.

6. ZELENA KAČA

Bhagavan je bil zelo obziren do divjih živali. Toda enako obziren je bil tudi do bitij, kot so kače, ki so prav tako

prebivale v prostorih ašrama. Še zdaj lahko vidimo kače, ki se gibljejo po ašramu in nikomur ne škodujejo.

Suri Nagamma je v svojem pismu z dne 23. 5. 1949 zapisala naslednji dogodek o zeleni kači:

Datum slovesnosti ob odprtju templja Pathala Linga je bil določen. V ašramu so pričakovali več obiskovalcev,

med njimi guvernerja države Madras in njegovo ženo. Na desni strani Bhagavanovega kavča v jubilejni dvorani so

postavili pandal, da bi jih sprejeli. Na vseh straneh so bili postavljeni krotoni, spleteni ’thattiji’ iz khus-khusa in

redno škropljeni z vodo. Zato je bil prostor razmeroma hladen. Kakšne štiri dni po postavitvi pandala se mi je

zgodilo, da sem šla tja popoldne malo prej kot običajno. Bhagavan je maloprej odšel ven in se vrnil. V njegovi

bližini ni bilo nikogar. Pokleknila sem pred njim in se usedla pod pandal. Velika kača je prišla skozi odprtino med

krotoni na strani Bhagavanovega kavča, se odplazila nedaleč naprej, se povzpela na streho pandala in se tam

udobno namestila. Nikakor se nisem ustrašila in sem ostala tiho ter gledala kačo in Bhagavana. On je zaznal moje

občutke in smehljaje dejal: ’Prilezla je sem, ker je tu hladno.’ Rekla sem: ’Kako dolgo je že tukaj?’ Bhagavan je

odgovoril: "Prišla je sem približno ob istem času, ko sem se vrnil sem po opoldanskem obroku. Smukala se je

okoli pandala in tudi krotonov. Tako je prihajala zadnje tri dni, odhajala pa okoli 14.30." Rekla sem si, da mora biti

velika duša, in še dodala: ’Gotovo je prišla sem v tej obliki, da bi bila z Bhagavanom, ko je sam.’

Ko sem tako govorila, je vstopil Krišnasvami.

Krišnasvami: ’Ne vem, kaj naj storim. Vsak dan prihaja sem, Bhagavan pravi, da je ne smemo odganjati.’

Bhagavan: ’Pa kaj, če pride? Kakšno škodo nam je naredila?’

Krišnasvami: ’Ničesar nam ni naredila. Toda številni ljudje obiščejo ta kraj. Ali ni tvegano? ’

Bhagavan: ’Odide ob 14.30, mar ne? ’

Krišnasvami: ’Zdaj je v redu. Toda med festivalskimi dnevi ljudje prihajajo ob vseh urah. ’

Bhagavan: ’Oho! Tega te je strah! ’

Bhagavan je pogledal mene in kačo. Tudi jaz sem začela gledati kačo in Bhagavana ter rekla: ’Gotovo je prišla sem, da

bi bila z Bhagavanom. Toda če se pojavi v tej obliki, bo verjetno prišlo do medsebojnih težav, bodisi s strani ljudi

na splošno do nje ali obratno.’

Bhagavan: ’Morda res.’

Bhagavan je nato nekaj časa vztrajno in milostno gledal kačo. Takoj zatem se je kača, ki je ves čas njunega

pogovora ostala mirna, hitro spustila s pandala, se splazila v cvetlični vrt in izginila. Ni bilo mogoče vedeti, kakšno

sporočilo je dobila, ko jo je Bhagavan gledal. Tedaj je odbila ura. Bilo je 14.30.

Častilci so v vrstah začeli prihajati in se klanjati Bhagavanu. To je preusmerilo njegov pogled, da se je vrnil v svoje

običajno stanje. Kače potem ni nihče več videl.

Takšnih pripetljajev je bilo toliko, da so pokazali, da je Bhagavanovo bivališče vedno varno zatočišče, ne le za ženske in

revne, temveč tudi za neme živali.

7. KAČA IN MEDITANT

Ta dogodek je pripovedoval Svami Madhavathirtha. Bil je Bhagavanov gudžaratski častilec in je leta 1944 prišel v Šri

Ramanašramam ter tam ostal nekaj časa. Napisal je Bhagavanovo biografijo v gudžaratskem jeziku. Svami

Madhavathirtha v svojih spominih piše:

Priča sem bil dogodku, ki se je zgodil v Maharšijevi dvorani. Neki bhakta je imel željo, da bi šel meditirat v

votlino na svetem hribu Arunačala. Bhagavan mu je dovolil iti. Bhakta je obiskal votlino, vendar je bilo tam

veliko kač. Malo pozneje, ko je bhakta sedel v meditaciji, je prilezla kobra in s svojo značilno glavo udarila po

njegovem stegnu. Bhakta je odprl oči in ugotovil, da ga kača ni ugriznila. Ko je odšla, je spet začel meditirati.

Kasneje se je kobra vrnila in ponovila svoje nenavadno dejanje.

Bhakta je pomislil: "Če se bo to nadaljevalo, ne bom mogel ostati tu v votlini in meditirati.

Odšel je k Bhagavanu, ki ga je takoj vprašal, kaj se je zgodilo.

Ko je bhakta opisal ves pripetljaj, je Bhagavan pripomnil: "Kača je prišla k tebi, da bi ti rekla: ’Ostati moraš

samo tam.’ Če bi kačo lahko ujel za usta, bi ti rekla: ’Samo tukaj ostani.’ Bog te je prišel preizkusit v obliki kače. Ko

je slišal ta odgovor, se je privrženec vrnil v votlino, da bi meditiral.

ZAŠČITENE KAČE IN ŠKORPIJONI

Včasih se je ponoči s strehe dvorane spustila kača. Bhagavan je prosil oskrbnika, naj kačo odpelje na varno tako, da

hodi zadaj s svetilko. Tako so zaščitnik kač in zaščitene kače ostali skupaj, brez strahu, da bi se kdo poškodoval.

8. ŠKORPIJONI

Škorpijoni so brez strahu ostali z Bhagavanom in Šri Vasudeva Šastri je pripovedoval o dogodku, ki mu je bil priča:

Nekega dne, ko smo bili v Skandašramamu, sem zgrožen opazil škorpijona, ki je spredaj plezal po Bhagavanovem

telesu, medtem ko seje drugi istočasno spuščal po njegovem hrbtu. Toda Bhagavan je ostal miren, kot da se nič

ne dogaja. Škorpijona, ki sta plezala po njegovem telesu kot po steni, sta ga nazadnje zapustila. Ko sta odšla, mu

je Bhagavan razložil: ’Plazijo se po tebi, kot bi se plazili po tleh, steni ali drevesu. Ali mar pikajo med plazenjem

po teh stvareh ? Samo zato, ker se jih bojiš in nekaj narediš, da se te bojijo, v zameno denimo pičijo."

Nekoč, ko je Bhagavan hodil, ga je ugriznil škorpijon. Rekel je: ’To ni škorpijonova napaka, ampak moja. Nisem ga

videl in sem stopil nanj. V skladu s svojo naravo me je pičil, da bi pokazal svojo prisotnost.’

Bhagavanov spremljevalec Madhava Svami je znal škorpijone pobrati za rep, da niso mogli pičiti, in jih odnesti ven,

kjer niso mogli ne škodovati ne biti poškodovani s strani ljudi.

9. ŽABA

Bhagavan je govoril: "Žabo pogosto primerjajo z jogijem. Dolgo časa je tiho. Edini znak življenja je ritmično gibanje

kožne gube pod vratom. Velikanske žabe lahko izredno dolgo ostanejo v stanju zaustavljene animacije. Pravijo, da

pogoltnejo svoj jezik. Požiranje jezika je jogijska praksa. Pride do zaustavitve. Jogi ne umre, ker pred nadaljevanjem

življenjske aktivnosti njegov jezik izvleče nekdo drug. Čudno je, kako žaba izvleče že pogoltnjen jezik in nadaljuje

aktivnost."

Ko je bil Šri Bhagavan v Skandašramu, je približno 10 metrov proč od sebe videl belo krastačo, majhno in dolgo.

Bhagavan se je zazrl vanjo in ona se je zazrla vanj. Nenadoma je naredila dolg skok in pristala točno na Bhagavanovem

desnem očesu, katerega je brž zaprl. Ašramovci so zavzdihnili v bojazni, da je njegovo desno oko poškodovano.

Spremljevalec je vprašal, ali je z Bhagavanom vse v redu. Bhagavan ni odgovoril, čeprav sta njegov široki nasmeh in

rahlo smehljanje govorila nekaj takega: "Ni vam treba skrbeti. Samo ’Živjo’ mi je rekla."

VIR

Vsebina poglavja

1. Hladno in mehko je

2. Kača v Skandašramu

3. Poslušna kača

4. Ne ubijte kače

5. Zaščitnik kač

6. Zelena kača

Sklic

Day by Day with Bhagavan,

avtor: Devaradža Mudaliar, stran 98

SelfRealization ,

avtor: B.V. Narasimha Sway, stran 180-181

At the feet of Bhagavan,

avtor: T.K. Sundaresa Ijer, stran 33

Day by Day with Bhagavan,

avtor: Devaradža Mudaliar, 10-12-1945.

Timeless in Time, avtor: A.R.Natarajan, stran 238

Letters& Recollections from Sri Ramanasramam,

avtor: Suri Nagamma,stran 75

7. Kača in meditant

8. Škorpijon

9. Žaba

Power of Presence, Part I,

avtor: David Godman,stran 272

Day by Day with Bhagavan, 5-10-1946. str.321

Snakes and Scorpions, Protected Never Killed

Sadhus Reminiscences of Ramana Maharshi,

avtor: major A.W.Chadwick - stran 41.

Talks with Ramana Maharshi,

avtor: Mungala S. Venkataramiah,Talk No.324

Hobbler and the Monkeys of Arunachala,

izdal: Šri Ramanašramam, stran 10

15. POGLAVJE

BHAGAVAN - SOČUTNI PRIJATELJ VEVERIC

Veverice so bile Bhagavanove prijateljice od časov Gurumurthama. Niso se ga bale. Zgradile so si gnezdo v njegovi

bližini in tekale po njegovem telesu. Tudi ko je Bhagavan prišel v votlino Virupakša in Skandašramam, so bile veverice še

naprej njegove spremljevalke.

Ko se je Bhagavan spustil s hriba in začel živeti v bližini materinega samadhija, so ga veverice dobesedno obkrožile.

Tekale so po vsem njegovem kavču, po njegovem telesu in celo pod njegovimi blazinami. Bhagavan je moral biti zelo

previden, preden je sedel ali se naslonil, da ne bi kakšnega veveričjega mladiča zmečkal s težo svojega telesa.

Veverice so skozi okno skakale na njegov kavč, zato je imel poleg sebe vedno pločevinko arašidov. Včasih je veverici, ki ga

je obiskala, izročil pločevinko in ji dovolil, da si pomaga sama. Včasih je živalci ponudil orešček, pa ga je ta vzela iz

njegove roke.

Bhagavan je veverice hranil v dvorani vsak dan približno ob 13.uri. Deset do petnajst veveric, ki so živele v dvorani in

njeni okolici, se je vedno pojavilo ob tej uri in so čakale, da jih Bhagavan nahrani. Pojavljale so se tudi ob drugih urah

dneva, zlasti če so slišale, kako Bhagavan odpira pločevinko z orehi, ki jo je imel vedno poleg kavča. Veverice niso

kazale nobenega strahu ali živčnosti, ko so bile z Bhagavanom. Čeprav so bile neudomačene glodavke, so veselo tekale po

njegovih nogah, rokah in glavi, medtem ko so čakale na hrano.

1. ZAŠČITA

Nekega zgodnjega jutra aprila 1942, ko se je Bhagavan po zajtrku vračal s sprehoda po hribu, je doživel grdo nesrečo. Ko

se je spuščal po kamnitih stopnicah blizu ašramske ambulante, mu je čez pot stekla ena od njegovih najljubših veveric.

Veverico je zasledoval pes iz ašrama, ki jo je vneto preganjal. Bhagavan je takoj stopil naprej. Pred psa je postavil

palico, da bi ga ustavil in zaščitil veverico. Zaradi odvrnjene pasje pozornosti se je veverica rešila in zbežala. Toda

Bhagavan je izgubil ravnotežje, zdrsnil in padel po stopnicah, kar mu je povzročilo hude bolečine. Zlomil si je ključnico.

Bhagavan se ni zmenil za svojo varnost, medtem ko je varoval svojo privrženko. Morda je bila to le veverica, vendar je

bila zanj glavna skrb, da zaščiti svojo veveričjo prijateljico. Njegova lastna varnost je bila drugotnega pomena.

2. KAZEN ZA NAPAČNO DEJANJE

Nekoč je zlobna in nadebudna veverica Bhagavana ugriznila v prst. Ta dotična veverica ni želela vzeti orehov iz

pločevinke, ampak je vztrajala, da jo Bhagavan hrani.

Nekega dne se je zgodilo, da je Bhagavan, ko je prišla po hrano, bral ali bil kako drugače zaposlen. Zategadelj je prišlo do

manjše zamude pri dajanju hrane. Morda je razjezena zaradi zamude Bhagavana nenadoma ugriznila v prst, vendar ji

Bhagavan še vedno ni ponudil hrane. Bhagavan se je zabaval in rekel:

"Ti si poredno bitje! Ugriznila si me v prst! Ne bom te več hranil. Pojdi stran! " Tako je za nekaj dni prenehal hraniti

veverico, s čemer jo je kaznoval zaradi njene nepotrpežljivosti in porednosti.

Med Bhagavanom in veverico je nato prišlo do rednega prerivanja. Veverica ni ostala tiho. S plazenjem sem in tja je

začela Bhagavana prositi za odpuščanje. Bhagavan je na okensko polico in na kavč položil orehe in ji rekel, naj si sama

postreže. Toda ona se jih ni hotela niti dotakniti. Bhagavan se je pretvarjal, da je ravnodušen in da tega ne opazi. Toda

veverica se je priplazila do Bhagavanove noge, skočila na njegov trup, plezala po ramenih in počela marsikaj, da bi

pritegnila njegovo pozornost. Bhagavan se je obrnil k svojim častilcem in rekel: "Poglejte! Ta punca me prosi, naj ji

odpustim njen objesten ugriz v prst in naj opustim zavračanje, da bi jo hranil z lastnimi rokami."

Bhagavan je veverico za nekaj dni odrinil, rekoč: "Zlobno bitje! Zakaj si me ugriznila v prst? Zdaj te ne bom hranil. To je

tvoja kazen. Poglej, orehi so tam. Pojej jih vse." Toda veverica ni hotela opustiti svoje trme. Minilo je nekaj dni in

Bhagavan, ki je vedno prijazen in usmiljen do svojih predanih, je moral priznati poraz in veverico nahranil z lastnimi

rokami.

Suri Nagamma je rekla: "Zazdelo se mi je, da so častilci dosegli odrešitev prav z vztrajnostjo."

3. TESNOBA

Ta poredna in nagajiva veverica, ki je ugriznila Bhagavanov prst, se ni ustavila pri tem. Zbrala je svojo tolpo vrstnic in

začela graditi gnezdo na strehi točno nad kavčem, na katerem je sedel Bhagavan. V pletenico so začeli stiskati koščke

vrvice, kokosovih vlaken in podobno. Te stvari so padale, kadarkoli je zapihal veter. Zato so se ljudje razjezili in jih

začeli odganjati.

Ko je to videl Bhagavan, je začutil tesnobo in se razžalostil ob misli, da ljudje zaradi pomanjkanja prostora v dvorani

veverice odganjajo, preprečujoč jim, da bi si zgradile gnezda.

Bhagavanov obraz je ob takih priložnostih kazal izredno skrb za takšna bitja; jasno je kazal, da je enako skrbno

obravnaval vsa bitja.

4. SMRT MALIH VEVERIC

Nekoč se je Nagamma pogovarjala z Bhagavanom o vevericah, on pa je pripomnil glede veveričk tole:

Obstaja velika zgodba o vevericah. Pred časom so imele gnezdo blizu mene, tik nad mano. Imele so otroke,

vnuke in tako je število družinskih članov zelo naraslo.

Malčki in odrasli so se na tem kavču igrali, kakor jim je bilo všeč. Ko sem šel na običajen sprehod, se je nekaj

veveričk skrilo pod moje blazine, in ko sem se po vrnitvi naslonil na blazino, sem jih nehote zmečkal. Tega pogleda

nismo mogli prenesti, zato je Madhava veverice pregnal iz gnezda in ga zapečatil tako, da je nanj pribil nekaj

lesenih desk. O njih je veliko pripetljajev, če bi kdo želel pisati o njih.

Ko je Bhagavan to pripovedoval, se mu je glas dušil.

5. HOČEMO INDIJSKE OREŠČKE

Nekega dne je nekaj veveric prišlo k Bhagavanovemu kavču po svoj delež indijskih oreščkov. Oreščkov v pločevinki, ki je

prej bila v bližini Bhagavana, je namreč zmanjkalo. Zato jim je Bhagavan raje dal arašide, vendar jih veverice niso želele

pojesti. Niso hotele jesti in so začele izražati svoje nezadovoljstvo na vse mogoče načine. Bhagavan jih je okaral. "Drage

moje, nimamo indijskih oreščkov. Kaj naj storimo?" je dejal, vendar jih ni mogel pomiriti. Veverice so svoje

nezadovoljstvo pokazale tako, da so nenehno lazile po Bhagavanovih nogah in rokah.

Ko je videl njihovo stisko, je Bhagavan prosil svojega spremljevalca Krišnasvamija, naj gre pogledat, ali je v skladišču

kakšna zaloga indijskih oreščkov. Krišnasvami je odšel v kuhinjo in se vrnil z nekaj indijskimi oreščki. "Je to vse?" je

vprašal Bhagavan in si ogledal indijske oreščke.

Krišnasvami je rekel: "Za nocoj kuharji pripravljajo pajasam in rekli so, da jih lahko pogrešajo le toliko."

Bhagavan se je razjezil in rekel: "Vidim, pajasam ne bo manj okusen, če bo indijskih oreščkov malo manj kot običajno.

Kakšna škoda! Te veverice ne marajo ničesar drugega in me vznemirjajo. Tisti v shrambi so zavrnili, da bi dali

indijske oreščke, češ da jih bodo morali dati v pajasam. Kdo bo prikrajšan, če v pajasamu ne bo indijskih oreščkov?

Poglejte te otročičke, v kakšnih skrbeh so zaradi pomanjkanja indijskih oreščkov! " S tem so indijski oreščki, ki bi

morali iti v pajasam, šli v želodčke veveric in tudi v pločevinko ob strani za prihodnje hranjenje veveric.

Istega večera je Dr. Anantanarajana Rao, Bhagavanov častilec, iz Madrasa prinesel 2 visa (približno 2,7 kg) indijskih

oreščkov in dejal, da jih je prinesel za veverice. Bhagavan je z nasmehom rekel oskrbniku Krišnasvamiju: "Poglej to!

Zaslužijo si, kar hočejo. Ni treba nikogar prositi. Ti indijski oreščki so last veveric. Skrbno jih hranite, Upoštevajte, da

jih ne smete dati v skladišče."

6. MATI VEVERIČKAM

Naslednji dogodek izpostavi skrb, ki jo je Bhagavan namenil od matere zapuščenim veveričjim otrokom :

Na strehi stare dvorane so si veverice zgradile gnezda. Nekoč je nekaj novorojenih veveričk iz gnezda padlo na

Bhagavanov kavč. Njihove oči se še niso odprle in velikost vsakega mladiča ni bila večja od enega centimetra. Bili so zelo

rdeče barve s svežim mesom, ki je bilo na otip povsem nežno. Mati veverica jih je ignorirala. Kaj naj stori zdaj? Kako

hraniti in skrbeti za tako nežne mladiče?

Veveričji mladički so bili na Bhagavanovi dlani. Bhagavanov obraz je žarel od ljubezni in naklonjenosti do njih.

Medtem ko je bil na obrazu tistih, ki so obkrožali Bhagavana, vprašaj, je bil on sam srečen in vesel. Prosil je, naj mu

prinesejo nekaj bombaža. Pripravil jim je mehko posteljo. Vzel je tudi košček bombaža in ga na robovih stisnil. Končni del

je bil videti kot oster žebljiček; pomočil ga je v mleko in ga odcedil v drobna usta. Bhagavan je to dejanje sočutja

ponavljal v rednih časovnih presledkih. Z veliko skrbjo in ljubeznijo jih je negoval, dokler niso zrasli in tekali naokrog.

Niso pobegnili, ampak so le tekali okoli svoje ’matere’, ki je bila veliko prijaznejša od tiste, ki jih je rodila! Kakšno srečo so

imeli!

7. OBRAČANJE NAVZNOTER

V bližini Bhagavanovega kavča je bilo gnezdo. Mlade veveričke so postale sirote, saj je njihovo mater pojedla mačka.

Zato je Bhagavan, ki je enako skrbel za vsa živa bitja brez razlike, poskrbel za mladiče.

"Malčki ne vedo, da je modrost v tem, da ostanejo v gnezdu, saj so vse težave zunaj. Toda notri ne zmorejo ostati, tj.

znotraj’," je dejal Bhagavan in s tem primerom učil svoje bhakte, kako obrniti um navznoter in kako koristno je to za

duhovno sadhano. Povedal je: "Če um ne bi bil usmerjen navzven, ampak bi ostal potopljen v Srce, potem bi obstajala le

sreča, vendar se um ves čas giblje navzven."

Rangasvami je bil več let Bhagavanov spremljevalec in je Bhagavanu služil z marljivo predanostjo. Suri Nagamma ga je

imenovala ’Nandi ’! Za Bhagavana je bil namreč to, kar je bil Nandi za gospoda Šivo!

Nekoč je Bhagavana vprašal: "Na kakšen način ohranimo um v notranjosti?"

Bhagavan je odgovoril: "To je popolnoma enako temu, kar zdaj govorim. Vsakič, ko se iz gnezda izvali mlada

veverica, jo vrnem nazaj v gnezdo. Ko to počnem še naprej, se mlada veverica nauči sreče, da ostane v gnezdu."

8. ALI SO VEVERICE BUTASTE?

Nekega dne je k Bhagavanu prišla veverica in on jo je kot običajno hranil z indijskimi oreščki. Bhagavan se je obrnil na

bhakto Devaradža Mudaliarja, avtorja knjige Dan za dnem z Bhagavanom, in rekel: "Šroff je včeraj poslal nekaj

indijskih oreščkov in rekel, da so namenjeni mojim nemim prijateljem."

Devaradža Mudaliar je rekel: "Verjetno bi Bhagavan nasprotoval temu, da te veverice imenujemo neumne."

Bhagavan je rekel: "Sporazumevajo se z mano. Včasih, če dremam, me opozorijo nase z nežnim grizenjem konic

prstov, saj imajo svoj jezik. Pri vevericah je ena velika stvar. Pred njih lahko postavite kakršno koli količino hrane, pa

bodo pojedle le tisto, kar potrebujejo, preostalo pa pustile za seboj. Ne tako kot na primer podgana. Ta bo vzela vse,

kar bo našla, in to shranila v svoji luknji."

Devaradža Mudaliar je pripomnil: "Morda bi porekli, da je veverica manj inteligentna od podgane, ker ne načrtuje ali

poskrbi za prihodnost, ampak živi v sedanjosti.

Bhagavan je rekel: "Da, da, mi menimo, da je inteligentna, če načrtuje in živi tako bedno. Poglej, koliko živali in ptic živi

na tem svetu, ne da bi načrtovale in si delale zaloge. Ali vse umirajo? " Bhagavan je nato dejal o opicah: "Tudi one ne

gradijo gnezd in ne delajo zalog. Jedo, kar najdejo, in ko pade noč, sedijo na drevesih. So zelo srečne."

9. HRANJENJE VEVERIC

Bilo je 24. junija 1948, okoli pol enajstih, Bhagavan je zaprl oči. Samica veverice je skočila na njegov kavč in ga nežno

ugriznila v palec, verjetno zato, da bi pritegnila njegovo pozornost; hitro je odmaknil palec in jo pobožal ter pripomnil:

"Ne bom je hranil." Druge veverice so se zgrnile na njegov kavč in pol ure jih je še naprej hranil z indijskimi oreščki, po

enega za vsako. Nato se je obrnil k svojim častilcem in pokazal na eno izmed njih ter dejal: "Ta veverica me poskuša

preslepiti, misleč, da je ne prepoznam in jo bom nahranil. Enkrat pride s te strani, enkrat z druge, enkrat izpod

kavča in enkrat iznad tega. Vendar jo zelo dobro poznam. Ničesar ne bo dobila," in se zasmejal.

Ko je Bhagavan hranil veverice, je veverica skočila z okna na kavč. Bhagavan jo je pozorno pogledal. Dal ji je oreh, nato

še enega in jo nagovoril: "Zdaj pa pojdi. Si me prišla spet ugriznit?"

Gospod Cohen, ki je sedel neposredno pred Bhagavanom, je uganil, da gre za isto veverico, ki je pred štirimi dnevi

ugriznila Bhagavana. Zanimalo ga je, kako jo je Bhagavan prepoznal in čemu popustil. Kljub temu je Cohen vprašal

Bhagavana, ali je njegova domneva pravilna, in Bhagavan jo je potrdil.

Čez nekaj časa se je ista veverica vrnila po več orehov. Toda Bhagavan ji jih ni želel ponovno dati. Bhagavan je živali

hranil, dokler niso same od sebe prenehale jesti. Ko pa je videl vztrajanje poredne veverice, je grozeče dvignil svojo

pahljačo, zaradi česar je poredna veverica takoj izginila. Nato je Bhagavan sedel z zamišljenim pogledom in prikritim

nasmeškom na obrazu. Čez čas se je obrnil v Cohenovo smer, razpotegnil svoj nasmeh in tiho spregovoril: "Celo živali

razumejo grajo, in če jo dovoljkrat ponovimo, se naučijo obnašati. Nekatere živali so bolj razumne kot druge..."

Gospod Cohen, ki je sedel tam, se je spraševal, kako lahko Bhagavan prepozna vsako od veveric, ki so bile večini ljudi

videti podobne!

10. TISTI, KI IMAJO SREČO

Temu dogodku je bil v Bhagavanovi dvorani priča Čhaganlal V. Jogi:

Večino dneva je Bhagavan sedel na svojem kavču, ki je bil tik ob oknu. Skozenj so občasno prihajale veverice in tekale v

njegovi bližini. Bhagavanov ljubezniv odziv je bil, da jih je z lastnimi rokami hranil z indijskimi oreščki in drugimi živili.

Nekega dne, ko je Bhagavan hranil veverice, mu je muslimanski bhakta, ki ga je opazoval, dal listek, na katerem je bilo

zapisano: "Veverice so lahko srečne, ker dobivajo hrano iz tvojih rok. Toliko tvoje milosti so deležne. Mi smo

ljubosumni na veverice in čutimo, da bi se tudi mi morali roditi kot veverice. Potem bi bilo to za nas zelo dobro."

Bhagavan ob branju tega zapisa ni mogel zadržati smeha.

Rekel mu je: "Kako veš, da se milost ne usipa tudi na tebe?" Nato je Bhagavan svoje misli ponazoril z zgodbo:

Tat je šel k svetniku, da bi dobil njegov blagoslov, da bi bil njegov poskus ropa tisto noč uspešen. Toda tisto

noč je bil tat pri ropu neuspešen. Zaradi neuspeha je bil tat zelo jezen na svetnika, ker mu je dal lažen blagoslov.

Svetnik je rekel: ’Če si bil neuspešen pri slabem dejanju, pomeni, da je blagoslov res obrodil sadove. Obstaja toliko

poštenih načinov hranjenja želodca; moral bi sprejeti katerega koli od njih. Da bi prišel do tega sklepa, je bilo

potrebno, da si bil neuspešen pri tatinskem delu’. Tat ga je razumel ter postal pošten in dober človek.

Po pripovedovanju zgodbe je Bhagavan vprašal bhakta:

"Ali želiš povedati, da se sme reči, da je milost svetnika delovala, le če gre vse po tvojih željah?"

"Ne razumem," je odgovoril bhakta.

Bhagavan je podrobneje razložil: "V življenju blagoslovi svetnika opravijo očiščevalno delo. Ti

blagoslovi ne morejo povečati nečistosti. Nekdo, čigar razumevanje je omejeno, bo prosil za blagoslove,

da bi lahko izpolnil določene želje, toda če so želje takšne, da bo zaradi njihove izpolnitve iskalec postal

bolj nečist, ne pa čistejši, mu svetnikov blagoslov ne bo omogočil izpolnitve želja. Na ta način je iskalec

rešen nadaljnje nečistosti. Ali ni v tem primeru blagoslov svetnika dar sočutja?"

Bhagavanove besede so ga končno osrečile in mu prinesle zadovoljstvo.

11. SPOMINI

1) Gospod N. Ponniah, ki je živel v Maleziji, je leta 1948 obiskal Bhagavana. Svoje spomine je zapisal v knjigi ’Iz oči v

oči z Ramano Maharšijem’:

V Bhagavanovi dvorani daršan ni bil monopol ljudi. Ob določenih urah so veverice z velikega drevesa poleg

dvorane prišle dol, da bi zahtevale svoj delež. Sledil jim je čudoviti pav. Bhagavan jih je zelo prijazno pogledal. ’Oh,

lačni ste!’ je rekel in jim dal nekaj oreščkov in zrnja. Nakar so se srečni oddaljili kot otrok, ki ga je mati nahranila!

2) Gospod K. Subramanian, ustanovitelj Hyderabad Ramana Kendre, se spominja, da je v času študija pisal pisma

Bhagavanu in hodil na Bhagavanov daršan:

Včasih je na kavč skočila veverica. Bhagavan jo je pobožal in ji dal vse, kar je bilo na voljo, veverice pa so odšle,

ne da bi koga motile. Podobno bi prišel tudi pav in iz Bhagavanovih rok dobil nekaj puhastega riža.

3) O tem dogodku pripoveduje Narajana Ijer:

Nekega večera, ko sem prišel v ašram, je bila ura pol devetih zvečer. Ko me je Činna Svami videl vstopiti, je rekel:

’Narajana Ijer, ne približuj se Bhagavanovemu kavču. Imel je zlomljeno ključnico. Nanj je bil pritrjen mavec.

Ne smemo ga motiti. Poklonite se na razdalji in pojdite stran.’

Bil sem pretresen, ko sem slišal novico, vendar sem si želel videti Bhagavana. Stopil sem na prste in se tiho

poklonil. Bhagavan me je videl in rekel: ’Narajana Ijer, pridi. Sedi na kavč ob meni. Le tako se bom lahko

pogovarjal s teboj.’ Posredno sem ubogal Bhagavana kljub Činnasvamijevemu opozorilu.

Bhagavan je rekel: ’Šel sem po stopnicah. Pes je lovil veverico. Zaprl sem mu pot tako, da sem pred njega

postavil svojo sprehajalno palico. Palica je zdrsnila, jaz pa sem padel in si poškodoval ključnico. Rekli so, da gre za

zlom, in poslali so po domačega ravnalca kosti iz vasi, starega bhakta. Namestil mi je povoj iz nekaj zelenih listov

in pasto iz črne leče urād ter mi naročil, naj se ne gibljem, da se ne bi premaknil.’ Bhagavan je

pripovedoval o dogodku, kot da bi poškodovano telo in trpljenje le-tega zadevalo nekoga drugega.

4) Munagala Venkataramaiah v knjigi ’Pogovori z Ramano Maharšijem’ piše (Pogovor: 229, 8. 8. 1936):

Ob osmih zjutraj je hišna veverica čakala na priložnost, da pobegne ven. Bhagavan je pripomnil: "Vsi si želijo

pobegniti ven. Za odhod ven ni nobene omejitve. Sreča leži znotraj, ne zunaj."

Tako se je odnos med Bhagavanom in njegovimi veveričjimi prijatelji nadaljeval od Gurumurthamovih dni do votline

Virupakša, Skandašrama in nazadnje do Ramanašrama. Vendar je Bhagavan čutil veliko tesnobo in žalost, kadar se je

moral preseliti v novo dvorano pred templjem Mathrubhutešvara, da bi sprejel vse večje število bhakt. Bhagavan je

stežka sprejel spremembo. Čutil je, da to v praksi pomeni odrekanje vstopa tem živalskim tovarišem, zlasti vevericam, saj

niso imele dostopa do njegovega kavča. Bhagavan je pošiljal svoje spremljevalce, da so jih nahranili med obedi, in se

pozanimal o njihovem počutju.

VIR

Vsebina poglavja

Uvod

1. Zaščita

2. Kazen za napačno dejanje

3. Tesnoba

4. Smrt malih veveric

5. Hočemo indijske oreščke

6. Mati veveričkam

7. Obračanje navznoter

8. Ali so veverice butaste?

9. Hranjenje veveric

10. Tisti, ki imajo srečo

11. Spomini

Sklic

Living by the Words of Bhagavan,

avtor: David Godman,stran 88

Ramana Maharshi and the Path of Self

Knowledge, avtor: Arthur Osborne, stran 129.

Timeless in Time, avtor: A.R.Natarajan, stran 231

Sadhus Reminiscences of Ramana Maharshi,

avtor: major A.W.Chadwick - stran 75.

Letters from Sri Ramanasramam,

avtor: Suri Nagamma, 3.1.1946

Letters from Sri Ramanasramam, 3.1.1946

Letters& Recollections from Sri Ramanasramam, avtor: Suri

Nagamma, stran 73

Moments Remembered

avtor: V. Ganešan, stran 66.

Unforgettable years,

izdajatelj: R.M.C.L - stran 53

Day by Day with Bhagavan,26-2-1946.

Guru Ramana, avtor: S.V. Cohen, stran 112-13

Power of Presence, Part II, stran 188-189.

Mr.N Ponniah,Face to Face with Bhagavan, str.338

Mr.K.Subramanian, Face to Face With Bhagavan, str.67

Surpasing love and Grace, str.150 izdal: Sri Ramanasramam

Talks with Ramana Maharshi,

avtor: Mungala S. Venkataramiah, Talk No.229

16. POGLAVJE

BHAGAVAN IN MRČES

Bhagavan je pokazal svojo skrb celo za žuželke. Predanim ljudem je odsvetoval ubijanje žuželk, razen če so te ljudem

ali živalim povzročile ali bi jim lahko povzročile poškodbe ali trpljenje.

Ko je obiskovalec trdil, da ne bi smeli ubijati nobene vrste žuželk, je Bhagavan odgovoril: "Med rezanjem in kuhanjem

zelenjave se ne morete izogniti uničenju nekaj žuželk. Če mislite, da je ubijanje črvov greh, potem ne morete jesti

zelenjave."

Če je Bhagavan videl ljudi, ki so namerno pobijali neškodljive žuželke, je običajno pokazal znake neodobravanja.

Nekega dne je na primer v dvorano prišel majhen deček in začel loviti muhe, jih s ploskanjem rok pobijal ali pa je

muhe gnetel med dlanmi, samo da bi se zabaval.

Bhagavan mu je rekel: "Ne ubijaj muh na ta način. To je greh."

Bhagavan je odločno nasprotoval ubijanju vseh oblik življenja, celo kač in škorpijonov. Vse višje oblike življenja,

vključno z nevarnimi in strupenimi živalmi, so bile nedotakljive.

1. BHAGAVAN IN SRŠENI

Nekoč je Suri Nagamma vprašala Bhagavana, ali je je šel na hrib šele potem, ko je videl banjanov list, in ali so ga takrat

opikali sršeni.

Bhagavan je pripovedoval o dogodku z banjanovim drevesom in sršeni:

Da, da. Nekega jutra sem se nehote spustil s hriba iz votline Virupakša in obšel hrib, ko mi je prišlo na misel,

da bi se moral povzpeti na hrib po bližnjici med templjem Pančamukha in templjem Pačaiamman. Vse skupaj je

bilo sredi velikega gozda. Medtem ko sem občudoval pot, mi je velik banjanov list zajadral čeznjo. Ta en sam list

je bil velik kakor list, ki ga zašijemo skupaj iz več banjanovih listov, da na njem jemo hrano. Ko sem zagledal ta

list, sem se spomnil na sloko v Arunačala Puranamu, kjer je opisano banjanovo drevo, pod katerim je živel

Arunagiri Jogi.

"Katera je ta šloka?" je vprašal bhakta. Bhagavan je nato recitiral to šloko, ki v prevodu pomeni naslednje:

Na severnem pobočju hriba Arunačala je velik banjanovec, katerega senca je velika in okrogle oblike. Drevo,

ki pritegne poglede tako bogov kot ljudi, ti pa ga začudeno opazujejo. Gospod Šiva menda večno sedi pod tem

drevesom v obliki Siddhe, imenovanega Arunagiri Jogi.

Bhagavan je nadaljeval:

Ko sem se spomnil na to šloko, sem pomislil, da je ta list gotovo s tistega banjanovega drevesa, zato sem

slutil, da bom lahko videl drevo, če bom šel v smeri, od koder je priletel list. Začel sem se vzpenjati naprej in

zagledal drevo na dvignjenem mestu. Ko sem šel proti njemu, sem s stegnom udaril ob grm. Zaradi motnje so

sršeni v grmu prišli ven in me začeli pikati. Nato sem pomislil, da sem storil prekršek (prekršek, ker sem

vznemiril sršene) in da me je doletela kazen. Tako sem razmišljal in ostal pri miru. Čebele me niso zbodle nikjer

drugje kakor na stegnu, ki se je dotikalo grma. Dale so si duška. Ko so me zapustile, sem začel hoditi. Zanimivo je,

da sem pozabil na banjanovec in želel priti do kraja sedmih izvirov. Toda vmes so bili trije veliki potoki, ki so bili

zelo globoki. Tudi stegno je oteklo in me je bolelo. Nekako sem prečkal tri potoke in prišel do sedmih izvirov. Od

tam sem se začel spuščati po hribu in do večera dosegel Džatasvamijevo votlino. Do takrat nisem pojedel nobene

hrane, ničesar. Tam so mi dali skodelico, polno sadja, pomešanega s pinjencem in džagerijem, ki je bilo kot

"amritha". Popil sem ponujeno in se malo odpočil. Čez nekaj časa sem odšel v votlino Virupakša in tisto noč ostal

tam. Noga je postala še bolj otekla. Niti Džatasvami niti drugi tega niso opazili, ampak Palani Svami je to videl in

vprašal: "Kaj je to?" Povedal sem mu vse, kar se je zgodilo. Naslednji dan, ko je nanjo nanesel nekaj sezamovega

olja, je ugotovil, da je na vsakem mestu, kjer me je pičilo, želo, debelo kot žični žebelj. Z velikim naporom je

vsakega od njih izvlekel in malo zdravil mesto vboda. Oteklina je po dveh ali treh dneh popustila.

Suri Nagamma je vprašala Bhagavana: "Ali Bhagavan ni pozneje nikoli poskusil najti mesta, kjer je rasel banjanovec?"

Bhagavan je odgovoril: "Ne, ta misel mi nikoli več ni prišla na misel."

V poznejših letih, ko je Bhagavan večkrat pripovedoval o tem dogodku, so nekateri njegovi častilci, kot je Kundžusvami,

Venkataramaiah, Muruganar in drugi, odšli iskat veliko banjanovo drevo in se morali razočarani vrniti. Morali so

prenašati številne težave, saj so izgubili pot. Zaradi Bhagavanove milosti so se varno vrnili v ašram.

Ko je Muruganar leta pozneje od Bhagavana slišal za ta dogodek, je spisal vprašanje v obliki verza:

Zroč zelene liste, stopi na zaraščeno grmovje,

tedaj sršeni ga tako popikajo, da otečejo mu noge;

Venkata, zakaj, v resnici, je bil naključni vdor

obravnavan brez usmiljenja, kot brezobziren prekršek?

Bhagavan je odgovoril podobno v obliki verza:

Ko iz maščevanja so sršeni me opikali

po nogi, dokler ni bila otekla,

čeprav ponevedoma sem stopil na

njihovo gnezdo, zgrajeno v listnatem grmu;

Kakšen um ima, če ni

vsaj skesan, ker je storil tako krivico?

(To je vzeto iz "Zbranih del Ramane Maharšija". Izvirnik je v tamilščini. V angleščino ga je prevedel Arthur Osborne.)

2. ŽUŽELKA JE REŠENA

Ta dogodek je Bhagavanov spremljevalec Šivananda Svami pripovedoval Šivaramanu, bratu Šri Višvanatha Svamija. Iz

njega je razvidno, kako pozoren in globoko sočuten je bil Bhagavan. Šivananda Svami je pripovedoval:

Morda je bilo to zjutraj okoli 10. ure. Bhagavan se je vračal iz gošale. Bil sem z njim. Ko se je približal vodnjaku,

ki je bil poleg dvorane, je opazil nenavaden zvok, ki je prihajal iz vodnjaka, podoben prhutanju kril ptice ali velike

žuželke, ki se je borila v vodi. Bhagavan se je ustavil, pogledal v vodnjak in ugotovil, da gre za veliko žuželko s krili.

Bhagavan je Šivananda Svamiju rekel: ’Prosim, poglej, ali je igrivo razpoložena in maha s krili po vodi ali se

trudi, da bi se rešila utopitve. Če je to prvo, je ne vznemirjaj. Če je to drugo, jo hitro reši iz vode.’

Ko sem videl, da se žuželka bori, sem jo dosegel z dolgo bambusovo palico. Žuželka se je usedla nanjo, prišla ven in bila

rešena. Veselo je odletela!

3. KOMARJI

Komarji so bili za predane nenehna težava. Bhagavan ni kritiziral teh častilcev, če so odganjali komarje, ki so jih pikali. V

štiridesetih letih prejšnjega stoletja je celo dovolil, da so hlev poškropili s pesticidi, da kravam ne bi delali težav vbodi

komarjev in žuželk. Če pa so ga vprašali o moralnem vidiku ubijanja komarjev, je običajno odgovoril, da se ne smemo

poistovetiti s telesom, ki je opikano.

Častilec, ki ga je o tem vprašal, je dobil odgovor:

"Če bi svojo pritožbo zoper komarje vložili na sodišču, bi komarji zmagali. Njihova dharma, tj. pravilo, po

katerem morajo živeti, je, da vbadajo in pikajo. Živijo od krvi, ki jo posrkajo po vbodu. Učijo vas, da niste telo.

Njihovim pikom nasprotujete le zato, ker se istovetite s telesom."

V knjigi ’Dan za dnem z Bhagavanom’ (10.5.1946) Šri Devaradža Mudaliar piše o dogodku, ki se je zgodil v

Bhagavanovi dvorani:

Neko popoldne je Krišna Dživradžani vprašal Bhagavana: "Predpostavimo, da med meditacijo pride do kakšne motnje,

kot so piki komarjev, ali naj vztrajamo v meditaciji in poskušamo prenašati pike ter ignorirati motnjo ali naj odženemo

komarje in nato nadaljujemo z meditacijo?"

Bhagavan je odgovoril: "Narediti moraš tako, kot se ti zdi najbolj primerno. Ne boš dosegel muktija zgolj

zato, ker ne boš odganjal komarjev. Bistvo je, da dosežeš osredotočenost, potem pa šele manonaso. Ali boš to

dosegel tako, da se boš sprijaznil s piki komarjev ali jih odganjal, je prepuščeno tebi. Če ste popolnoma

zatopljeni v meditacijo, ne boste vedeli, da vas komarji pikajo. Zakaj ne bi odganjali komarjev, dokler ne

dosežete te stopnje?" Kakšen nauk je to za vse iskalce!

Suri Nagamma v "Pisma in spomini na Šri Ramanašramam" piše:

Nekega dne, ko je bil Bhagavan razpoložen, je govoril o času, ko je bil v votlini Virupakša. Častilci so se dogovorili,

da bodo Bhagavana odpeljali v Tirupathi, saj so bili tisto leto komarji res nadležni. Določili so ugoden dan za potovanje,

vse spakirali in vprašali Bhagavana: ’Bhagavan, ali naj krenemo?’ Bhagavan je odgovoril: "Da, pojdite in se vrnite.’

Nato so Bhagavana vprašali: "Kaj pa Bhagavan? Bhagavan je odgovoril: ’Kam lahko gre Bhagavan? Kje je nastanjen?’

Potem so bhakte rekli: ’Ne moremo prenašati te težave s komarji.’

Bhagavan je rekel: ’Če tega ne morete prenašati, lahko greste in se vrnete. Ali greste zaradi mene? Ali sem rekel, da

ne morem prenašati težav s komarji? ’

Ker se ni bilo smiselno prepirati, je bilo potovanje odpovedano. V tistih dneh Bhagavan ni pokrival svojega telesa,

razen z ledvenim trakom - kaupinam. Zato so ga častilci prosili, naj svoje telo pokrije vsaj s šalom. Bhagavan je privolil

šele, ko so mu dali staro preprogo Pičandija, sina predanega Džajaramana, Pičandi pa je v zameno dobil nov šal.

Nejevoljno je šal zamenjal s staro preprogo.

Bhagavan se je pokril s staro preprogo. To je bil začetek njegovega pokrivanja telesa s čimer koli. Bhagavan je dejal:

’Ko sem se začel pokrivati s to bodečo preprogo, se mi komarji niso upali približati in tudi toplo mi je bilo.’

MRAVLJE

4. KOLAM IZ APNENČEVEGA PRAHU

Na praznični dan leta 1944 so nekatere ženske krasile tla ašrama z riževo pasto, ki so jo pripravili z mletjem v vodi

namočenega riža. Ko se je Bhagavan vračal iz gošale, je ljudem, ki so mu sledili, pripomnil: "Poglejte te ljudi. Vidite,

kaj počnejo? Svoje misli osredotočajo na tovrstno delo. Kaj naj storimo? Naj nadaljujejo. Pazite, da ne pohodite risbe.

Zakaj bi stopili nanje, ko pa s tako veliko predanostjo rišejo kolam?" Rekoč to, se je previdno sprehodil do dvorane,

ne da bi pokvaril risbe, in se usedel notri.

Takoj zatem je Bhagavan opazil, da na tleh pod stopnicami nasproti dvorane neka stara gospa iz ašrama s suhim

apnom skrbno riše vzorec. Bhagavan jo je poklical po njenem znanem imenu. Babica je prišla z velikim pričakovanjem.

Bhagavan je dejal: "Poglej, babica, toliko se trudiš, da bi tla okrasila s tem prahom. Ali je to rižev prah?" Ko je

odgovorila, da je to apnenčev prah, je Bhagavan rekel: "Kakšna škoda! Ne bo uporaben niti za mravlje. Tudi

tamkajšnje gospe počnejo isto. Njihovo delo prav tako ni koristno. To je zgolj zapravljanje časa. Pasta, ki jo

uporabljajo, je narejena iz riževega testa, zato jo lahko mravlje pojedo. Okrasitev tal v resnici pomeni hranjenje

mravelj. Če se odpovemo tej dharmi in uporabimo apno v prahu, ne le da ga mravlje ne morejo pojesti, ampak če se mu

po pomoti približajo, lahko zaradi precej ostrega vonja umrejo. Zakaj vse to? Prosim, dodaj temu vsaj nekaj riževe

moke."

Gospod iz Andre je vprašal: "Ali so tla v času Dhanurmasa (tj. v obdobju med sredino decembra in sredino januarja)

okrašena z riževim prahom zaradi hranjenja mravelj?"

"Da, seveda," je odgovoril Bhagavan. "Zaradi občutkov sreče in veselja ob prejemu svežega pridelka riža tla okrasijo z

riževim prahom in s tem nahranijo mravlje. Prakse, ki jih določajo starešine, vedno temeljijo na prijaznosti do živih

bitij. Toda komu je zdaj mar za te običaje? Večino stvari počnejo samo zaradi lepote."

5. PRASAD ZA TERMITE

V dneh Pathalalingama so bila Bhagavanova stegna razjedena od mrčesa in termitov (bele mravlje). Strup termitov je

ostal v njegovem telesu.

Nekega večera je Bhagavanov pomočnik Kundžusvami, Bhagavana pospremil na hrib. Opazil je, da se mu na zgornjem

delu stegna pojavlja nekakšen izcedek, podoben gnojnici. Bhagavan ga je obrisal s svojo majhno brisačo. Kundžusvami je

bil zmeden. Bhagavan mu je z nasmehom pojasnil: "Da! To je prasad bele mravlje za Svamija!"

Bhagavan je Kundžusvamiju povedal, da se je izcedek pojavljal dvakrat letno, vendar ga drugi niso opazili. V

štiridesetih letih prejšnjega stoletja se je izcedek popolnoma ustavil.

6. AHIMSA (nenasilje)

Ta dogodek sta pripovedovali sestri Šantabaj in Sakhubaj:

Sestri Šantabaj Narajanasvami in Sakhubaj Šrinivasan sta prišli k Bhagavanu kot majhni deklici. Njun oče

Gopala Ijer in njegova žena sta bila Bhagavanova častilca. Nekoč med počitnicami je Gopalova družina prišla v

Ramanašramam. Medtem ko so se otroci igrali pred dvorano za daršan, je Šantabaj igrivo vrgla kamen v oso.

Kamen je zadel oso. Razjarjena osa se je vrnila in pičila Šantabaj v roko. Peklo jo je in zelo bolelo. Začela je glasno

jokati.

Bhagavan, ki je bil v dvorani, je slišal otroka jokati od bolečine. Njegovo srce je bilo ganjeno zaradi otrokovega

trpljenja. Prosil je oskrbnika, naj jokajočo Šantabaj pripelje v dvorano. Ko so deklico pripeljali k Bhagavanu, jo je ta

vprašal, kaj se je zgodilo in kako. Deklica je Bhagavanu povedala, da je med igro s kamnom udarila oso, ta pa se je

nenadoma vrnila in jo pičila. Bhagavan je Šantabaj vprašal, ali je bila to rdeča ali črna osa. Otrok je odvrnil: "Ali ne

veš, da so črne ose v bambusovih rastlinah? Tu so samo mangovci in v njih najdemo samo rdeče ose." Dialog med

Bhagavanom in otrokom je trajal nekaj minut. Nato je Bhagavan prijel dekličino roko in ji začel masirati boleče

mesto. Pekoči občutek in tudi bolečina sta takoj pojenjala. Deklica je vprašala Bhagavana: "Zakaj si potreboval

toliko časa, da si vzel mojo dlan in jo zmasiral? Če bi mi dlan masiral že prej, bi se pekoč občutek in bolečina sama

od sebe umirila!" Bhagavan jo je tolažil, rekoč: "Otrok, prej ti nisem zmasiral dlani, ker sem želel, da izkusiš, kako je

bolelo oso, ko jo je zadel kamen, ki si ga vrgla."

Šantabaj, ki zdaj živi s sinom v Suratu, pravi: "Nisem pozabila, kaj me je Bhagavan naučil tistega dne. Od takrat nisem

zavestno ranila nobenega živega bitja."

VIR

Vsebina poglavja

Uvod

1. Bhagavan in sršeni

2. Žuželka je rešena

3. Komarji

4. Mravlje: kolam iz apnenčevega prahu

5. Prasad za termite

6. Ahimsa (nenasilje)

Sklic

Living by the Words of Bhagavan,

avtor: David Godman,stran 90

Ramana Maharshi and the Path of Self

Knowledge, avtor: Arthur Osborne, stran 129.

Timeless in Time, avtor: A.R.Natarajan, stran 231

Letters from Sri Ramanasramam,

avtor: Suri Nagamma, 10.4.1947

Collected works of Ramana Maharshi,stran 140.

izdajatelj: Šri Ramanašramam

Moments Remembered, avtor: V. Ganešan, stran 31.

Living by the Words of Bhagavan, stran 89-90

Day by Day with Bhagavan, avtor: Devaradža Mudaliar

Letters& Recollections of Sri Ramanasramam, avtor: Suri

Nagamma, stran 73

Letters& Recollections from Sri Ramanasramam, stran 94

Moments Remembered , stran 25.

Personal Reminiscence of Shantabai and Sakhubai

17. POGLAVJE

ABHAJAM SARVA BHUTHEBHJAHA

(ZAŠČITA IN SOČUTJE DO VSEH BITIJ)

Za Bhagavana je bila kakršna koli oblika življenja sveta, saj ena zavest prežema vsa bitja. V vseh bitjih je videl Sat-

Brahmana. Rad je omenil, da je škodovanje življenju v kakršni koli obliki enako samopoškodovanju. Zato je bil enako

pozoren, ne glede na to, ali je šlo za človeka, žival, rastlino ali celo žuželko. Da bi poudaril, da je življenje eno, je

Bhagavan nekoč pripomnil:

"Drevesu lahko rečemo stoječi človek,

človeku pa hodeče drevo."

1. EČAMMINA BILVA PŪDŽA

Ečamma je bila ena od prvih Bhagavanovih častilk, ki je Bhagavanu vsak dan pripravljala hrano. Bhagavanu se je

hrana, ki jo je pripravljala, zdela zelo okusna, saj je bila prežeta z ljubeznijo in predanostjo. Svojega obroka ni začel

jesti, dokler mu ni bila postrežena hrana, ki mu jo je poslala Ečamma.

Ko je Bhagavan živel v votlini Virupakša, je Ečamma v svoj dom namestila Bhagavanovo fotografijo. Odločila se je, da bo

opravila pūdžo z 1 lakh (100000) nežnih listov Bilve. Pred začetkom pūdže je o tem obvestila Bhagavana. Ko je v tej pūdži

ponudila petdeset tisoč listov, je zmanjkalo listov na drevesu (saj je bilo poletje). Čeprav je kolovratila po vsej gori, ni

mogla nabrati več listov.

Utrujena je odšla k Bhagavanu, da bi mu potožila svojo težavo.

Bhagavan je rekel: "Če ne moreš dobiti listov, zakaj ne bi odščipnila sebe in s tem naredila pūdžo?"

Ečamma je rekla: "Oh, to bo bolelo!" Bhagavan je rekel: "Če je ščipanje svojega telesa boleče, ali ni potemtakem boleče

tudi za drevo, ko ga ščipaš, da bi utrgala liste?" Ečamma je prebledela in vprašal: "Zakaj mi nisi povedal prej,

Bhagavan?"

Bhagavan je odgovoril: "Vedoč, da je ščipanje telesa boleče, kako nisi vedela, da bo enako boleče tudi drevo, če ga boš

ščipala in mu odvzela liste? Ali ti moram to povedati?"

Da z dreves ne smemo rezati nežnih listov, je navedeno tudi v sedemdeseti šloki ’Devikalottara Štotre’ v ’Džnanačara

Vičharapadalam-u’, katere pomen je, da se korenin ne sme iztrgati. Listov se ne sme poškodovati. Cvetov pa se prav

tako ne sme trgati.

2. TULASI LAKŠARČANA

Ko je predana oseba želela 1 lakh (sto tisoč) Tulasi listov za izvedbo obširne pūdže, se ni izognila Bhagavanovi jezi.

"Ljudje ne bodo dovolili, da listi ostanejo tam, kjer so, lepi in živi. Trgajo in prebadajo jih, potem pletejo in ubijajo

z nitmi. Ali Bog potrebuje takšno čaščenje? Ali niso, ko so na rastlinah ali drevesih, njegova last? Te strašne stvari

počnemo cvetlicam, sebe pa rajši ne bi žrtvovali Bogu.’’

3. ALI NE BOLI KOKOSOVE PALME

Nekega jutra je Krišnasvami, Bhagavanov spremljevalec, s palico klatil zrele kokosove orehe z dreves, medtem ko se je

Bhagavan vračal iz gošale. Bhagavan je Krišnasvamija vprašal, s kakšno palico obira kokosove orehe, ali ima na koncu

pritrjeno rezilo iz bambusa ali železno ost. Krišnasvami je pripomnil, da uporablja le železni srp.

Bhagavan je vprašal: "Ali ne bo ostro železo poškodovalo dreves? Mar ne bi palica z bambusovim zaključkom dobro

služila?" Bhagavan ni čakal na odgovor.

Krišnasvami je vsako jutro še naprej obiral kokosove orehe z železnim srpom. Teden dni pozneje, ob istem času kot ob

prejšnji priložnosti, ko je Krišnasvami s palm trgal kokosove orehe, mu je eden od njih padel na čelo in mu boleče ranil

nos. O tem so obvestili Bhagavana.

Ta je ob izražanju sočutja in skrbi za tega človeka tudi pripomnil, da bo zdaj vedel, kako je biti ranjen, in kako zelo je

moral ta železni srp raniti nema drevesa.

Tako Bhagavan ugotavlja, da skozi vse v naravi pulzirata življenje in svetloba!

4. TUDI DREVESA BOLI

Bhagavanova prijaznost in skrbnost se je razširila celo na rastlinje. Severno od Bhagavanove dvorane je nekoč stal

mandljevec. Činnasvami je delavca prosil, naj ga očisti odmrlega listja, ki bi ga pozneje lahko uporabili za izdelavo

listnih krožnikov. Moški je začel s kljuko vsevprek, desno, levo in po sredini, sekati liste drevesa.

Bhagavan, ki je vse to opazoval, je zavzdihnil in poklical moškega: "Hej! Kaj počneš? Preveč mučiš drevo. Ali ne veš,

da je drevo živo?"

Delavec je dejal, da mu je Činnasvami naročil, naj odreže suho listje.

Bhagavan ga je nadalje posvaril: "Vi ljudje ne zmorete storiti ničesar, ne da bi povzročili bolečino. Predstavljajte si, kaj

bi se zgodilo, če bi vas nenadoma zgrabil za lase in jih potegnil. Tvoji lasje morda niso živi, a vseeno bi jih čutil. Raje

pusti ubogo drevo pri miru in odidi!"

Nekoč je Bhagavan videl, kako je nekdo ponoči odrezal vejico z nīmovega drevesa, da bi jo naslednje jutro uporabil kot

zobno ščetko.

Bhagavan ga je vprašal: "Ali ne moreš pustiti drevesa v miru spati? Zagotovo lahko svojo vejico odtrgaš podnevi.

Zakaj ne pokažeš malo razuma in sočutja? Drevo ne joče, ne more ugrizniti ali pobegniti. Ali to pomeni, da lahko

drevesu storimo karkoli? "

4. NE TOLČI DREVESA

Nekega jutra, v sezoni manga, so bili v ašramu za obiranje mangov z drevesa zadolženi nosači. Sadeže so obirali tako, da

so drevo udarjali s kiji, s čimer bi sklatili mangove sadeže. To so počeli, namesto da bi splezali na drevo in mango obirali

enega za drugim. Med klatenjem je skupaj s plodovi na tla popadal tudi cel kup mangovih listov.

Bhagavan je lahko slišal zvok udarcev, tudi ko je sedel na kavču. Preko svojih spremljevalcev je nosačom sporočil, naj

tega ne počnejo. Nato je kot običajno šel ven in zagledal gomilo mangovega listja. Ker ni mogel prenašati krutega

prizora, je nosačem v ostrem tonu ukazal: "Dovolj je tega! Zdaj pa pojdite! Ali je med obiranjem sadja res potrebno

pretepati drevesa, da jim odpade listje. Ali je treba drevo v zameno za to, da nam daje sadje, pretepati s palicami?

Kdo vam je dal to delo? Namesto da bi drevo pretepali, bi ga raje posekali do korenin. Ni vam treba nabirati sadja.

Pojdite stran!"

Bhagavanov gromki glas je odmeval v ušesih vseh prisotnih, ki so trepetali od strahu. Privzdignjene bambusove palice

so brž spustili in jih položili na tla. Nosači so kakor kipi obstali s sklenjenimi rokami. Ostali so brez besed.

Suri Nagamma, ki je bila priča temu dogodku, ugotavlja:

"Ko sem videla poosebljenje prijaznosti do narave v jeznem razpoloženju, mi je srce močno razbijalo in oči so bile

polne solz. Ali lahko nekdo, ki ga tako ganejo odpadli listi drevesa, prenaša bolečino v človeških glavah? Bhagavan

Ramana je resnično karunapurna sudhabdhi, ocean, napolnjen z nektarjem karune. Ali lahko prenaša ljudsko

trpljenje? Bhagavan Ramana je resnično ’Karunapurna Sudhabdhi ’. Ocean, napolnjen z nektarjem sočutja."

Ko se je Bhagavan vračal iz smeri gošale, so bhakte zbrali listje v kup in ga prosili, naj jim odpusti napako. Bhagavan je šel

v dvorano in rekel: "Kako kruto! Poglejte, koliko udarcev je bilo usmerjenih na drevo! Kako velik je kup listja! Oh!" V

njegovem glasu je bilo čutiti bolečino.

6. CVETOVI NAJ BODO NA RASTLINI

Tiručuzhi Lakšmi Ammal, Bhagavanova prijateljica iz otroštva, je pogosto obiskovala ašram. Bhagavan jo je

obravnaval z naklonjenostjo in neformalnostjo ter jo klical po imenu.

Bhagavan je pogosto hodil na giripradakšino. Ko se je nekoč s svojo skupino odpravil na giripradakšino, je bila v

skupini tudi Lakšmi Ammal. Ko je skupina prišla do Sona Thirthama (poleg Ganeševega templja na jugozahodni strani

hriba), so se odločili, da bodo tam nekaj časa počivali. Lakšmi Ammal je v bližini opazila cvetoče drevo in začela trgati

cvetove. Po krajšem počitku so Bhagavan in drugi nadaljevali z giripradakšino. Ko je Bhagavan videl, da Lakšmi

Ammal trga cvetove, se ji je približal in jo vprašal: "Kaj počneš, Lakšmi?" Lakšmi Ammal je odgovorila: "Samo rože za

pūdžo trgam." Na tleh je razgrnila brisačo in vanjo nabrala cvetje.

Bhagavan je pokazal na brisačo in rekel: "Imaš že toliko cvetja. Zakaj bi ga natrgala še več?"

Lakšmi Ammal je odgovorila: "Na tem drevesu je toliko cvetov. Mislila sem, da jih je bolje nabrati za pūdžo, namesto

da gredo vsi v nič."

Bhagavan je rekel: "Torej! Predvidevam, da ne moreš opraviti pūdže brez veliko cvetja. Ti si že videla in uživala ob

pogledu na drevo, obloženo s čudovitimi cvetovi. Zdaj ti je vseeno, ali bo še kdo dobil priložnost uživati v tem za srce

ganljivem prizoru, ali pa imaš morda kakšno izključno pravico nad tem drevesom. Ali si ga sam posadila in

negovala ter ga tako naredila za svojo osebno last?"

Lakšmi Ammal je bila ob Bhagavanovih besedah osupla. Bila je polna kesanja zaradi svojega nepremišljenega dejanja. Ta

dogodek je nanjo naredil takšen vtis, da od tistega trenutka dalje ni več trgala cvetov z rastlin. Vsakič, ko je na grmu ali

drevesu zagledala čudovite cvetove, jih je v mislih posvetila Gospodu z besedami: "O, Gospod! To je tvoje. Sprejmi te

cvetove kot mojo ponižno daritev tebi!"

Lakšmi Ammal je drugim pripovedovala, da se je od tistega dogodka vsakič, ko je videla cvetoči grm, spomnila na

Bhagavanove besede.

V 70. in 71. verzu Devikalottare (prevod je v Bhagavanovih Zbranih delih) piše: "Brez dobrega razloga ni

priporočljivo utrgati niti rože."

Življenje našega Bhagavana je bilo ilustracija te vseobsegajoče ljubezni in skrbi, ki ni prenesla niti bolečine, povzročene

rožam!

Nekaj drugih dogodkov:

Nekoč je nekdo drevesu odstranil vse cvetove. Bhagavan je bil zelo ogorčen.

"Zakaj ne bi drevesu pustili nekaj cvetov. Drevo jih ima rado. Vi ljudje trgate cvetove do zadnjega popka,

kakor da bi bili nekaj zelo dragocenega, namesto da bi pustili, da ovenijo in propadejo na drevesu. Na

drevesu bi živeli malo dlje. Res ne morem razumeti, zakaj ste tako kruti."

Veliko se ukvarjamo s človeškimi bitji, do žuželk in rastlin pa smo ravnodušni. Toda za Bhagavana so bile vse enako

žive in enako pomembne. Zato je lahko čutil bolečino celo travne bilke.

7. NE DOTIKAJ SE TEH SEMEN

Že od malih nog sta bila Bhagavanova častilca Kanakamma, bratranec Radhakrišne in njegov oče, prav tako

Bhagavanova častilca. Radhakrišno je duhovna pot zanimal, bil je zelo predan Bhagavanu in ga ljubil. Z Bhagavanom se

je lahko svobodno pogovarjal, saj mu je bil zelo blizu. Tudi ko je odšel na študij v Madras, si je redno dopisoval z

Bhagavanom. Vse počitnice je preživel v Ramanašramu skupaj z Bhagavanom.

Ob neki priložnosti, ko je Radhakrišna prišel v ašram, je Bhagavan odšel v Palakotthu. Bhagavan je vedno hodil bos.

Hodil je počasi in vztrajno, ne da bi mu bilo mar za vročino, čeprav je bilo kamenje na poti pogosto žgoče.

Spremljevalca in druge ljudi, ki so hodili z njim, je spodbujal, naj stečejo naprej in postojijo v senci drevesa. Častilci so

se zato odločili, da bodo ob poti v Palakotthu posadili nekaj dreves, ki bodo metala senco. Ob poti so izkopali vrstice jam

in pripravili semena za sajenje. Ker so želeli, da bi Bhagavan sam ročno posadil semena, so čakali, da prispe tja. Z

Bhagavanom je hodil tudi Radhakrišna.

Ko je Bhagavan prišel na kraj, je videl jame in skupino bhakt, ki se je tam zbrala. Vprašal je: "Kaj se dogaja?" Bhakte so

mu razložili svoje načrte in prosili Bhagavana, naj semena posadi z lastnimi rokami. Ko je Bhagavan nameraval vzeti

seme s pladnja, so zaslišali razburjen glas Radhakrišne, ki je tekel proti njim in kričal: "Bhagavan! Bhagavan! Prosim,

ne dotikaj se semen!"

Bhagavan je vzkliknil: "Kaj je zdaj to? Vsi ste mi rekli, naj posadim ta semena. Zdaj pa mi Radhakrišna govori, naj se jih

ne dotikam. Kaj naj storim?" Vsi so se obrnili k Radhakrišni in čakali, da jim pojasni svoje ravnanje. Tedaj je bil

Radhakrišna že v solzah. Med jokom je zajecljal: "Bhagavan! Ali veš, kaj nameravajo ti ljudje storiti? Ob poti želijo

zasaditi drevesa, ki nudijo senco. Toda če bi se dotaknil teh semen, bi bil ves namen tega početja izgubljen! En sam tvoj

pogled zadostuje, da človeka osvobodi iz kroga rojstev in smrti. Kaj se bo zgodilo s temi semeni, če se jih bodo

dotaknile tvoje roke? Ali ne bodo takoj dosegla osvoboditve? Kako lahko sploh zrastejo v drevesa?"

Vsi so bili osupli nad Radhakrišnovo razlago njegovega nenavadnega vedenja. Bhagavan ga je pozorno pogledal,

vendar ni rekel ničesar. Pravzaprav je bil Radhakrišnov strah upravičen. Le nekaj mesecev prej so Radhakrišna,

Kundžusvami in Bhagavan na kuhinjskem vrtu posadili nekaj semen čebule. Med sajenjem so šaljivo pripomnili, da

bodo opazovali, iz čigavih semen bodo zrasle najbolj zdrave rastline. Čez nekaj dni so iz semen, ki sta jih posejala

Kundžusvami in Radhakrišna, zrasle zdrave majhne rastline. Nobeno od semen, ki jih je posejal Bhagavan, pa ni

vzklilo. Ko je Radhakrišna pripovedoval o tem dogodku in pojasnil razlog za svoje navidez nenavadno obnašanje, so bili

bhakte navdušeni in ganjeni od čustev. Tudi Bhagavan je bil vidno zadovoljen z Radhakrišnovim pronicljivim

opažanjem. Vendar ni rekel ničesar. Nadaljeval je pot do Palakotthuja.

8. ODREŠITEV TRNOVEGA GRMA

Ko je obiskovalec vprašal Bhagavana o možnosti osvoboditve živali, je Bhagavan nekaj časa mirno sedel in nato dejal:

"Ne drži, da je roditi se kot človek nujno najvišje ali da nekdo doseže spoznanje le, če je človek. Zakaj bi druga bitja ne

mogla doseči osvoboditve?"

Tako rekoč je Bhagavan povedal zgodbo iz Čidambare Mahatmje o veliki duši, ki je podelila osvoboditev trnovemu

grmu:

V Čidambaramu je živel džnani po imenu Umapathi Šivačarja. Ker se je nahajal v izrednem stanju duhovnosti, se ni

zmenil za običajne brahminske prakse. Zato so se tamkajšnji panditi jezili nanj, zlasti zaradi njegove učenosti in

poznavanja vseh zapovedi hindujske religije. Prepovedali so mu živeti v vasi in celo obiskovati tempelj!

Zato je živel v hiši, zgrajeni na vzpetini zunaj vasi. Človek iz nižje kaste po imenu Pethan Samban, ga je oskrboval z

vsem, kar je potreboval, in mu na splošno pomagal.

Nekega dne je Pethan na glavi nesel snop drv v Dikšito (v tempelj). Na poti ga je srečal sam Išvara (Gospod) v

podobi Dikšite, ki je vodil tempelj, na list palmire napisal verz in mu ga dal, rekoč, da ga mora izročiti Umapatiju

Šivačarji, nato pa izginil.

Pethan je verz izročil Šivačarji, ki je, ko ga je odprl, že v prvi vrstici našel besedi: ’Adijarkkadijen Čitrambalavanan’

(služabnik predanih, Gospod iz Čidambarama). Šivačarjo je preplavila predanost in ko je prebral pismo, ga je po

telesu prešinila vznemirjenost. Bistvo pisma je bilo "sporočilo Čidambaranatana - služabnika predanih - osebi, ki je

ustanovila novo ustanovo, namreč Šivačarji. Tvoja dolžnost je, da temu Pethan Sambanu daš iniciacijo ne glede na

kasto in kljub vsesplošnemu presenečenju ljudi."

Prebral je pismo in bil preplavljen z veseljem. V poslušnosti Gospodovim ukazom je Pethana posvetil v red sanjasijev,

čeprav je Pethan pripadal najnižji kasti, in mu v doglednem času podelil ’Najana Dikšo’ (prenos duhovne moči skozi

oči), takoj zatem pa je Pethan izginil v sveto svetlobo. Sam Šivačarja je bil nad tem dogodkom neizmerno presenečen

in šele takrat je razumel Pethanovo modrost.

Šivačarjevi sovražniki so opazili žrtvene darove in druge stvari, ki jih je imel za te iniciacije, ter se pritožili vladi, da je

Šivačarja zaradi napake zažgal Pethana. Ko je kralj prišel tja s svojim spremstvom, da bi raziskal pritožbo, je

Šivačarja pokazal verz od Gospoda Nataradža in dejal, da je Pethanu dal iniciacijo, nakar je ta izginil v obliki

božanske svetlobe (Džjoti). Kralj je bil presenečen in vprašal je Šivačarjo, ali bi lahko dal podobno iniciacijo in

mokšo tudi trnovemu grmu v bližini. "Da, čemu dvomiti? " je rekel Šivačarja. V skladu s tem je trnovemu grmu podelil

najana dikšo in tudi ta je takoj izginil v čisti svetlobi (Džjoti).

Kralj je bil ob tem še bolj začuden in je rekel: "To izgleda kot črna magija. Rekel si, da je to pismo napisal Gospod

Nataradža. Pojdimo in ga vprašajmo." Guru Šivačarja je dejal, da mu je prepovedan vstop v tempelj. Kralj je rekel, da to

ni pomembno, saj ga bo on sam spremljal.

Zato sta se odpravila v tempelj. Panditi, navadni ljudje, ki jih je vse skupaj zanimalo, in Šivačarjevi sovražniki, ki so bili

prepričani, da bo ustrezno kaznovan, so se zgrinjali v tempelj, da bi si ogledali nenavaden prizor. Ko so vstopili v

tempelj in ko so iz spoštovanja do kralja Gospodu Nataradžu darovali Ārathi, so ugotovili, da je na eni strani

Gospoda stal Pethan, na drugi pa trnov grm.

Panditi so bili presenečeni in so iz strahu pokesani padli Šivačarji k nogam ter ga prosili, naj jim odpusti vse njihove

napake. Nato so ga z dolžno častjo pripeljali nazaj v vas. Ta zgodba je zapisana v ’Čidambara Mahatmjami ’ .

VIR

Vsebina poglavja

1. Ečammina Bilva pūdža

2. Tulasi Lakšarčana

3. Ali ne boli kokosove palme

4. Tudi drevesa boli

5. Ne tolči drevesa

6. Cvetovi naj bodo na rastlini

7. Ne dotikaj se teh semen

Sklic

Letters from Sri Ramanasramam,

avtor: Suri Nagamma, 20.4.1946

Ramana Smriti, pog. Bhagavan I knew, Souvenir,

izdajatelj: Šri Ramanašramam.

At the Feet of Bhagavan,

avtor: T.K.Sunderesa Ijer, stran 36

Power of Presence, Part III,

avtor: David Godman,stran 88

ibid - stran 89

Letters from Sri Ramanasramam,20.4.1946

Cherished Memories, avtor: Kanakammal,stran 110

Cherished Memories,stran 110.

8. Odrešitev trnovega grma

Letters & Recollections of Sri Ramanasramam,

avtor: Suri Nagamma, stran 47

18. POGLAVJE

BHAGAVAN V KUHINJI

Po ustanovitvi Šri Ramanašrama je v ašram začelo prihajati vedno več ljudi, saj se častilcem in iskalcem ni bilo treba

vzpenjati na hrib, da bi dobili Bhagavanov daršan. Nekateri duhovni iskalci, kot so Subbalakšmammal, Šantammal,

Sampurnamma, Sundaram, Nateš Ijer in drugi, ki so prišli v Tiruvannamalai, da bi pod Bhagavanovim vodstvom

izvajali svoje duhovne prakse, so po sili razmer morali prevzeti odgovornost za kuhinjo. Čeprav so z veseljem služili

Bhagavanu na ta način, se je včasih vanje pritihotapilo razočaranje, saj so bili ves čas omejeni na kuhinjo in se niso

mogli udeleževati Bhagavanovih satsangov v dvorani kot drugi. Bhagavan je to razumel. Zato je Bhagavan po

jutranjem umivanju ali ko se je vračal iz gošale, šel v kuhinjo in jim čim več časa pomagal pri kuhinjskih opravilih.

Dajal je predloge in navodila tako pri kuhanju kot tudi pri duhovnih zadevah.

Bhagavan se je trudil zagotoviti, da so živali v ašramu dobivale kakovostno hrano in ne le ostankov. Krišna Bhikšu se je na

to spomnil, ko se je z Bhagavanom pogovarjal v jedilnici. Pri obedu je Bhagavan prosil, naj mu postrežejo zelo malo.

Preden je vstal, je s krožnika skrbno odstranil še zadnje zrno hrane.

Čeprav ni nikoli prosil drugih, naj storijo enako, ga je Bhikšu nekoč vprašal: "Bhagavan, če bomo tako vestno očistili

list za jedačo, bodo psi, opice, mačke, podgane, mravlje in druge živali stradali."

Bhagavan je odgovoril: "Torej če si tako sočuten, zakaj ne bi nahranil živali, preden sam vzameš hrano? Ali misliš, da

bodo uživale v tvojih ostankih?"

V tistih dneh je v ašramu trikrat na dan pred obrokom zazvonil kuhinjski zvonec in majhen del vseh jedi, vključno z

idliji, so odnesli ven, da bi nahranili krave, opice, pse, pave in druge ptice, vštevši vrane. Bhagavan se je pred svojim

obedom sprehodil po ašramu in preveril, ali so vse živali dobro nahranjene in ali je za živino dobro poskrbljeno.

Dobivali so kakovostno hrano. Pave in veverice so nahranili z jedrci arašidov. Če ne bi storili tega najprej, Bhagavan ne bi

prišel po hrano. Če bi kdo pokazal odpor do takšnega služenja živalim, Bhagavan tega ne bi toleriral in bi dejal: "V redu,

pojdi, če hočeš. Živali so prišle na enak način, kot smo prišli vsi mi, in hrano bodo dobile tako, kot jo dobimo vsi mi. Vi

nam želite služiti s spoštovanjem, rekoč ’Svami, Svami’, njim pa služite s kletvicami. Ali smo jih kupili in jih pripeljali

sem? Prišli so tako kot mi. Zakaj bi jim izkazovali nespoštovanje?" Bhagavan je tudi poskrbel, da so bili berači

primerno nahranjeni.

Nekoč je Sampurnamma pripovedovala o dogodku, ki se je zgodil v kuhinji:

Nekega dne je Bhagavan v kuhinji rezal zelenjavo. Pred njim je zelenjavo rezala tudi oboževalka, ki je bila na obisku.

Nenadoma se je bhaktini urezala v prst, saj je bil nož zelo oster. Pritekla je kri. Bhagavanu je rekla: "Bhagavan, nož je

zelo oster. Zarezal mi je prst."

Bhagavan ji je odgovoril: "Amma, to je bila tvoja napaka; ne krivi noža. Med rezanjem nisi bila osredotočena na

svoje delo in zaradi svoje neprevidnosti si prst izpostavila ostremu robu noža. Tako si se poškodovala. Ali ni to tvoja

napaka? Ali ne bi morali, preden krivdo naprtimo drugim, preveriti, ali je napaka na naši strani ali ne?" Ali ni to

lekcija za vse nas!

Spet drugič se je Bhagavan kot običajno odpravil na sprehod proti Arunačali. Na poti je bilo nekaj stopnic. Ko jih je

prečkal, mu je zdrsnila noga in se poškodoval. Nekaj bhakt je pregledalo stopnice in ugotovilo, da so neravne. Takoj so

poklicali nekaj zidarjev in ko so začeli delati, se je Bhagavan vrnil na kraj in opazil, da je bil del stopnic odrezan.

"Zakaj?" Bhagavan je vprašal: " Zakaj odrezujete stopnice? Stopnice niso ničesar naredile. Krivo je le to stopalo.

Odrežite to stopalo." Kako drugačen je odziv svetnika!

Zgornji dogodki kažejo, da ga ni skrbelo le za živa bitja, kot so živali, rastline, ptice itd., ampak tudi za nežive predmete,

kot sta kamen in nož. V vsem je videl Brahmana. Ali potrebujemo boljše zglede izenačenega videnja od teh?

VIR

Vsebina poglavja

1. Bhagavan v kuhinji

Sklic

Ramana Smriti, pog. Bhagavan I knew, Souvenir,

izdajatelj: Šri Ramanašramam.

Letters from Sri Ramanasramam,

avtor: Suri Nagamma, 7.2.1948

Kot je povedala Sampurnamma

The Silent Power, stran 56 ,

izdajatelj: Šri Ramanašramam.

19. POGLAVJE

IZENAČENO VIDENJE (Samadarsatvam)

Naslednji dogodek je zapisala Suri Nagamma v svoji knjigi Pisma iz Šri Ramanašrama: maja 1949 je bil v templju

Matrubhutešvari opravljen "Mandalabhišekam". Dan mahapūdže pa je bil 21. maja. Dan prej je ’Sarvadhikari ’ prosil

Bhagavana, naj pride in dva dni ostane v novi dvorani. Tisto popoldne je tudi prišel in tam sedel. Takoj po

Bhagavanovem prihodu je v dvorano vstopila Suri Nagamma in videla Bhagavana, kako sedi na kavču. Videla je, da je

njegov obraz žalosten in ne sijoč kot običajno. Spraševala se je zakaj, vendar ni nikogar vprašala.

Ko je Sarvadhikari zapustil dvorano, je Suri Nagamma odšla, se poklonila Bhagavanu in vstala. Ob njem je bil sam

Bhagavanov spremljevalec Šivanandam in dve ali tri osebe, ki so sedele nedaleč pred Bhagavanom. Bhagavan je

pozorno gledal strop dvorane in ogromne izklesane kamne zunaj. Bhagavan je pogledal Nagammo in z glasom, polnim

prijaznosti, rekel: "Ali vidiš to? Zaprli so me med te štiri stene. Iz mene so naredili zapornika, ker so drugim ljudem

preprečili, da bi vstopili." Bhagavan je pogledal v strop, ki ni imel nikjer nobenega izhoda ali vhoda, in rekel: "Kako

lahko pridejo sem (veverice)?" Še naprej je strmel v strop. Nagamma je ob spoznanju njegovega načina gledanja na

stvari popolnoma onemela. Šivanandam, ki je bil blizu, je rekel: "Sarvadhikari in drugi menijo, da če je Bhagavan tukaj,

bo zaščiten pred dežjem ali vročim soncem odzunaj." Bhagavan, čigar pogled je bil osredotočen na strop, se je zdrznil,

ko je slišal te besede, in ob pogledu na Šivanandama dejal: "Če iščemo svoje udobje, ali ne gre to na račun trpljenja

drugih? Veverice, opice, pavi, krave in drugi nimajo možnosti priti sem. Ali to ne pomeni, da smo jih oropali za vse

njihove privilegije? Ljudje mislijo, da je za svamija velika sreča, če je tukaj, kaj naj storimo?"

Bhagavanov glas je postal tresoč. Spremljevalec je prevzel nit pogovora in rekel: "Da, to je res. Vstopajo lahko samo

ljudje; živali in ptice ne morejo prosto vstopiti."

Bhagavan ni rekel ničesar.

Čez nekaj časa je prišlo nekaj premožnejših Bhagavanovih častilcev in se usedlo nasproti Bhagavana. Eden ali dva

reveža sta prišla za njimi, vendar sta se bala vstopiti. Bhagavan je to opazil skozi okna in rekel svojim spremljevalcem:

"Tukaj ste. Poglejte te ljudi. Rekli ste, da je ljudem na voljo, da pridejo noter. Ali obstaja možnost, da pridejo vsi

ljudje? Bogati ljudje so navajeni videti ogromne stavbe z lučmi, ventilatorji, zložljivimi vrati in drugo impozantno

opremo, zato lahko pridejo brez zadržkov. Revni ljudje, kot sem jaz, pa bodo oklevali z vstopom, saj menijo, da je to

prostor, kjer živijo samo bogati ljudje. Bojijo se, kaj bi ljudje porekli, če bi vstopili, zato tiho odidejo kakor vsi tisti

ljudje, ki, kot vidite, kukajo skozi okna. Kje je tu prostor zanje? Poglejte te revne ljudi! Kakšna škoda!" Bhagavan ni

mogel reči ničesar več, zato se je spet zavil v molk.

Ko je napočil večer, je poslal nekaj svojih spremljevalcev, češ da v večernem času vsi (opice, pavi, itd.) pridejo po hrano.

"Morda mislijo, da jih je ’Svami’ izneveril in odšel drugam. Prosim, pojdite. Kakšna škoda! Pojdite, dajte jim vsaj

nekaj hrane in se vrnite." Brž ko so se spremljevalci vrnili po hranjenju živali, je Bhagavan s tresočim glasom

pripomnil: "Ste jih vse nahranili? Morda bodo čutile, da jih je Svami zapustil in odšel na boljši kraj ter tam sedi, da bi

bil lahko sam srečen. Morda so mislile, da sem jih pozabil. Nimajo možnosti, da bi prišle sem. Kaj storiti?" Kadar je k

Bhagavanu prišla kakšna žival ali ptica, je vedno rekel: "Ne vemo, kdo so (Mahatma je morda prišel v tej obliki)?"

Nanje nikoli ni gledal ravnodušno. Če jim kdo od spremljevalcev ne bi posvečal ustrezne pozornosti, tega ne bi toleriral,

temveč bi rekel: "To je slabo. Vidite le kožo, ki pokriva telo, ne pa tudi osebe, ki je v njem. Zdi se vam, da ste veliki in

da so drugi majhni, zato jih poskušate odgnati. One (živali in ptice) so prišle sem, tako kot smo prišli mi. Zakaj

nimajo enake pravice kot mi?" Privržence, ki so na živali in ptice gledali zviška, je pogosto opominjal. Ni presenetljivo,

da je Bhagavan občutil sočutje do živali in revnih, ki si niso upali priti v novo dvorano, opremljeno s temi lučmi,

ventilatorji, železnimi vrati, varovali in drugimi pripomočki. Samadarsatvam, tj. enakopraven pogled na vsa bitja, je bil

za Bhagavana nekaj povsem naravnega.

VIR

Vsebina poglavja

Izenačeno videnje

Sklic

Letters from Sri Ramanasramam,

avtor: Suri Nagamma, 22.5.1949

20. POGLAVJE

AHIMSA MURTI

Šrimati Mahalakšmi Surjanandan, hčerka Bhagavanovega dolgoletnega zvestega častilca Šri. K. Svaminathana je

prihajala k Bhagavanu že od najstniških let. O Bhagavanu je napisala številne pobožne pesmi v tamilščini. Naslednja

pesem "Ahimsa Murti" je iz njene knjige Šri Ramana P

malai, ki govori o božanskem odnosu, ki ga je imel Bhagavan s

svojimi živalskimi tovariši. Pesem je prost prevod Šmt. Gite Gopalkrišnan, častilke Bhagavana Ramane. Risba: Šri

Padmavasan.

Ali je bilo tako, da bolj kakor ljudje - živali in ptice - so

se ukvarjale z globoko

askezo?

Ali pa je veliki Ramana uporabil svojo čarobnost?

Lakšmi, krava, ki ni hotela stopiti v svoj hlev,

če svete noge Bhagavana Ramane niso prej vstopile v gošalo,

in ki je vsako leto na dan njegovega džajantija rodila tele,

ali ni to čudež vseh čudežev?

Kakšno srečo so imele številne veverice,

ki so tekale gor in dol po Ramanovem telesu

in grizljale orehe iz Njegovih dlani

vsak dan?

Prihajale so cele družine opic,

ki so se hrupno in burno prepirale,

a zapustile Ramanovo dvorano v miroljubnem sožitju !

Karuppan in njegovi pasji kolegi so se, mahajoč z repi,

v Ramanovi navzočnosti ljubeče igrali

z mačkami!

Ob žvižgih papig, petju kukavic in brenčanju čebel

bi pavi, beli in modri, plesali

v vsem svojem sijaju!

Vrane in vrabci bi gradili gnezda in vzgajali

svoje mladiče,

v zaščitniški dlani Ramane pa bi počeno jajce

ostalo kot nedotaknjeno!

Kobre in kače ter druga divja bitja

bi obkrožila

sočutnega Ramano in se vrnila po poti,

po kateri prišla so !

Zapojmo hvalnico idealu ahimse,

Ramani,

ki nas je naučil nikoli raniti nobenega živega bitja,

niti najmanjše žuželke,

ptic, živali ali rastlin.

Naj njegova milost pade na nas, ob poklonu

Njegovim božanskim stopalom!

VIR

Vsebina poglavja

Ahimsa murti

Sklic

Sri Ramana Pāmalai,stran 40 -- pesem 29

21. POGLAVJE

BHAGAVAN - KOGAR SO LJUBILA VSA BITJA

Kdo, izenačujočega pogleda, kot vladar vsega

v smrti junaka ali padcu vrabčka

Zanj ni visokega, ni nizkega, ni velikega, ni majhnega

- Alexander Pope (iz knjige Samouresničitev)

Najbolje moli tisti, ki najbolj ljubi

vse stvari, velike in majhne

- Samuel Taylor Coleridge (iz knjige Samouresničitev)

Ena od Bhagavanovih značilnosti, ki je presenetila vse, tudi nove obiskovalce ašrama, je bil njegov odnos do živali,

zlasti tistih, ki so živele v ašramu. Ko smo prebrali toliko pripetljajev o Bhagavanu in njegovih živalskih in ptičjih

družabnikih, smo lahko osupli nad njegovim odnosom in sodelovanjem z njimi ter nad tem, kako so se živali in ptice

odzivale na njegovo ljubezen, sočutje in skrbnost. Kje se je Bhagavan naučil jezikov ptic in živali? To je bilo zanj

samoumevno. Bil je Sarvadžna, vsevedni. Zanj je bila lahko veverica ali gepard, veliko banjanovo drevo ali majhno

seme, vse to je bila ista zavest, vendar v različnih preoblekah, in ni bilo pomembno, katero oblačilo je nosila dživa.

Tako odeta duša (dživa) je prišla v njegovo bližino, da bi požela sadove svojih preteklih dejanj, vključno s tistimi iz

prejšnjih rojstev. Narava, živali in ptice zanj niso bili le prijatelji, temveč tudi učitelji, s pomočjo katerih je učil

posamezne vedantske koncepte in stil življenja. Na podlagi nekaterih primerov njihovega načina življenja je človeštvu

dal smernice, po katerih naj se ravna. Za našega Bhagavana ni bilo razlike med človekom, živaljo ali ptico. Vse je

obravnaval z izenačenim pogledom.

Bhagavanov pogled na življenje ni bil nikoli posveten; predstavljal je najvišji vrh duhovne zavesti. S te mogočne višine

je bilo vse, človek, žival in rastlina (vse žive in nežive stvari na svetu), videno kot Eno, brez razlik, kot Gospod Išvara.

Kot pravi Pope:

Vsi smo le del ene velikanske celote,

katere telo je narava, Bog pa duša;

ki skozi vse spreminja se, a je v vseh ista;

na zemlji veličastna kakor tudi v eteričnih mejah;

greje na soncu, osvežuje v vetru.

Žari v zvezdah in cveti na drevesu,

Zaživi skozi vse življenje, razteza se po vsej razsežnosti,

Nedeljivo razprostira se, deluje neizčrpno;

Diha v naši duši, obvešča naš smrtni del,

Povsem enako polna in popolna v laseh, v srcu:

Povsem enako polna in popolna v barabi, ki žaluje,

pa tudi v vznesenem serafinu, ki obožuje in gori;

zanj ni visokega, ni nizkega, ni velikega, ni majhnega,

vse zapolni; vse omejuje, povezuje in izenačuje.

Nič mu ni tuje, deli so povezani s celoto,

ena vse ohranjajoča duša, ki razteza se povsod

povezuje vsako bitje, največjega z najmanjšim;

naredila je žival za pomoč človeku in človeka za žival:

Vsem se služi, vsi služijo; nič ni osamljeno;

veriga se nadaljuje; - in kje se konča, ni znano.

(iz knjige Samouresničitev)

Ideal, ki ga je Gospod Krišna določil za modrega človeka (18. verz , V. poglavja Bhagavadgite), je:

V brahmanu, navdanim z učenostjo in ponižnostjo,

v kravi, v slonu in v psu,

še celo v nekom, ki je izgubil svojo kasto,

razsvetljeni (poznavalci Sebe) opažajo isto.

To je naš Bhagavan. Dejansko so ugledni panditi in psi iz ašrama pred Bhagavanom sedeli na isti ravni in so bili v

Bhagavanovi navzočnosti deležni enake pozornosti. Nobenemu od njih ni dajal prednosti pred drugim, ko je šlo za

zagotavljanje hrane, nastanitve ali pozornosti in zdravljenja v stiski ali bolezni.

Bhagavanovo življenje je bilo v mnogih pogledih edinstveno in povsem njegovo. Bhagavan je v vseh in v vsem videl

Sat-Čit-Anando. Zanj je bilo vesolje, ki je stvarstvo, od atoma pa vse do Brahmande, Sarvam Brahma Majam, vse

prežemajoči Brahman. Poznavanje samega sebe (Kdo sem jaz?), Atman je Brahma Džnanam. Ko je to spoznanje

uresničeno, v stvarstvu ni višjih ali nižjih dživ. To spoznanje ustvarja ravnodušnost - uma in pogleda. Naš Guru

Bhagavan je prevzel človeško podobo, da bi nas vodil po poti samouresničevanja.

Blagoslovljeni smo, da ga imamo za svojega notranjega Guruja.

Kot piše bhakta Desikananda:

"Kako milostljiv si, Gospod Dakšinamurti,

da si blagoslovil človeštvo s svojim služenjem v človeški podobi,

Bhagavanu, ki je le oblika Satjama, Šivama in Sundarama,

vedno znova izrekam svoje pozdrave."

Predani bhakta G. V. Subbaramajja je sestavil naslednjih nekaj verzov, v katerih prosi za Bhagavanovo milost:

Gledam, kako božaš pave, veverice, krave,

pse, opice in otroke, s tako nežno Milostjo,

da se mora vsakdo stopiti kot maslo, o Ramana!

Toliko ptic in živali, obiskujoč Tebe,

je doseglo osvoboditev.

Enako milostno blagoslovi to človeško žival,

ki je poiskala zatočišče pri tvojih stopalih, o Ramana

Ta molitev je namenjena vsem Bhagavanovim častilcem, ki prihajajo k njemu.

VIR

Vsebina poglavja

1. Bhagavan - kogar so ljubila vsa bitja

Sklic

SelfRealization ,avtor: B.V. Narasimha Swarny

Face to face with Bhagavan, stran 212 .

izdajatelj: Ramana Kendra, Hyderabad.

Sri Ramana Reminiscences,

avtor: G.V. Subbaramajja, stran 136.

DODATEK

Bhagavan je bil Sarvadžna. Sijal je kot Gospod Dakšinamurti in skozi tišino oznanjal Resničnost. A kljub temu je moral

včasih iskalcu razložiti s primeri rastlin, živali ali ptic v naravi, da bi ga poučil o tej Resničnosti.

Navajamo nekaj primerov, ko je oboževalce in iskalce poučeval s primeri iz narave.

1. SPREHOD Z BHAGAVANOM DO JEZERA

T. K. Sundaresa Ijer, eden od Bhagavanovih zvestih privržencev, je prišel k Bhagavanu kot dvanajstletni deček. Pozneje je

postal šolski učitelj in je bival v Bhagavanovi bližini. V svojih spominih "Pri Bhagavanovih nogah" piše o

naslednjem dogodku:

Nekoč pred davnimi časi se je jezero Samudram ob vznožju hriba Arunačala, ki je blizu Ramanašrama, prelilo. Pogled

nanj je bil zelo veličasten in prelivanje je bilo široko kakor reka. Res se je zdelo, da je to jezero podobno morju s taistim

imenom (Samudram). Bhagavan nam je povedal, da je to ime Samudram dobilo, ker je neki lokalni vladar dal zgraditi ta

rezervoar kot miniaturno morje, da bi svoji kraljici dal predstavo, kako je videti morje; ker še nikoli ni videla morja in si

je to želela.

Nekega jutra so bhakte v dvorani Bhagavanu izrazili željo, da bi obiskali jezero, in bil je tako prijazen, da je prošnjo

sprejel. Bhagavan se je s svojimi častilci odpravil na ogled dotičnega jezera, ki je približno miljo (1,6 km) oddaljeno od

ašrama. Bhagavanova prisotnost in njegove besede so nam bile bolj zanimive kakor prelivajoče se jezero in veličasten

pogled na širno vodo ob vznožju svete Arunačale.

Na nekem mestu je pokazal na palmirino drevo, ki je propadlo v objemu zajedavskega banjanovca. Neka ptica je na

palmiro odvrgla seme banjanovca in ko je začelo rasti, se je drevo palmire sklalo in nehalo rasti. Bhagavan je opozoril na

ta pojav in pripomnil, da prav isto naredi milostni džnanijev pogled. En sam pogled v dušo in celotno drevo

preteklih nagnjenj in predsodkov (vasana), zbranih v dolgih ciklih preteklih rojstev, bi zgorelo in propadlo. Tedaj bi

izkusili resničnost Jaza. Tako nam je Bhagavan pojasnil učinek stika s sijajnimi ljudmi in dejal, da vrhunske džnane,

pridobljene z dotikom svetnika, ni mogoče nikoli doseči s študijem poljubnega števila svetih spisov ali s kopico dobrih

dejanj ali s katerimi koli drugimi duhovnimi praksami in prizadevanji. Pozneje, ko sem se vrnil v ašram, sem to zapisal v

obliki verzov, kot je navedeno spodaj:

Ptica spusti seme na drevo in povzroči njegov propad.

Tako Gurujeva milost vnaša žarek znanja v iščoči um.

Sence ega nadomesti z bleščečo svetlobo Džnane.

Bistvo tega verza, ki je v tamilščini, je tisto, ki ga je navedel sam Bhagavan. Seme ogromnega banjanovega drevesa, ki

zraste in daje zavetje več sto bitjem, je eno najmanjših in predstavlja nesebično dobrohotnost. Seme palmire, ki je

zares veliko, zraste v drevo, ki pred soncem komajda zavaruje eno samo bitje, in tako nazorno predstavlja sebični ego. A

to drobno seme lahko ptica odvrže skozi svoje iztrebke, in medtem ko raste, lahko uniči samo palmirino drevo. Tako

lahko drobno seme Gurujeve milosti uniči veliko drevo egoizma.

Potem ko so se načudili širini prelivajoče se vode pri izlivu na robu jezera, so se Bhagavan in privrženci sprehodili

nazaj po nasipu jezera. Na sredini nasipa so šli mimo zapornice. Bhagavan je pokazal nanjo in pripomnil:

"Poglejte ta majhen odtok v primerjavi z velikim na koncu! Če ne bi bilo te majhne odprtine, skozi katero se pretaka tok

vode, ogromna vsebina jezera ne bi bila v pomoč rastlinstvu. Če bo nasip popustil, bo prišlo do rednih poplav in ves

pridelek bo uničen. Rastline lahko rastejo le z vodo, ki jo skozi to zapornico ustrezno uravnavajo. Tako je tudi z

božansko zavestjo. Če se blaženosti te zavesti ne podeli prek Gurujeve milosti v nadzorovanih iztokih, duši ni mogoče

pomagati pri uničenju njenih nagnjenj iz preteklosti."

VIR

Vsebina poglavja

1. Sprehod z Bhagavanom do jezera

Sklic

At the Feet of Bhagavan, avtor: T.K.Sunderesa Ijer, stran 38

V nadaljevanju so navedeni odlomki iz knjige "Pogovori z Ramano Maharšijem", ki jo je napisal Munagala

Venkataramaiah

2. KOKLJA IN PIŠČANCI (POGOVOR - 286)

Neki bhakta je Bhagavana vprašal:

"Kako zaspimo in kako se zbudimo?"

Bhagavan mu je odgovoril:

"Tik ob mraku kokoš zakoka in piščančki se skrijejo pod njena krila. Nato se kokoš odpravi v gnezdo in

piščančki so v njenem varstvu. Ob zori piščančki pridejo na plano, prav tako koklja. Mati kokoš pomeni ego, ki

zbere vse misli (piščance) in gre spat. Ob sončnem vzhodu se žarki pojavijo in se ob sončnem zahodu spet

zberejo. Podobno je, ko se ego prikaže, to stori z vsemi svojimi pripomočki, to je prebujanje. Ko se potopi, vse

izgine skupaj z njim. To je spanje. - Sušupti. "

3. GOSENICA (POGOVOR 286)

Kako doživeti ego v njegovi čistosti?

Bhagavan je razložil:

"Ego v njegovi čistosti doživljamo v presledkih med dvema stanjema ali dvema mislima. Ego je kot tista

gosenica, ki popusti svoj oprijem šele potem, ko naredi naslednjega. Pravo naravo ega lahko odkrijemo, ko ni v

stiku s predmetom ali mislimi. Uresničite ta presledek na podlagi prepričanja, ki ste ga pridobili s študijem

avasthatraja (tri stanja zavesti - budnost, sanje in globok sen)."

4. MOLJEM PODOBEN MRČES (POGOVOR 616)

Svet je znotraj in ne zunaj. Ta pomen je vsebovan v 11. in 12. verzu V. poglavja Ramana Gite.

"Celotno vesolje je strnjeno v telesu in celotno telo v srcu. Tako je Srce jedro celotnega vesolja. Samjama se

torej nanaša na koncentracijo na različne dele telesa za različne siddhije. Prav tako naj bi Višva ali Virat

vsebovala vesolje v mejah telesa. Obenem Svet ni nič drugega kot um, um pa ni nič drugega kot Srce. To je

celotna resnica. Srce torej obsega vse. Švetaketu je bilo to ponazorjeno s semenom figovca. Vir je točka brez

kakršnih koli dimenzij. Na eni strani se širi kot kozmos, na drugi pa kot neskončna blaženost. Ta točka je os. Iz nje

vznikne ena sama vasana, ki se pomnoži v "jaz", ki doživlja, izkustvo in svet. Izkustvo in vir sta omenjena v

mantri: Dve ptici, popolnoma enaki, se pojavita hkrati."

Za to je Bhagavan navedel primer:

Ko sem bival v Skandašramu, sem včasih šel ven in sedel na skalo. Ob neki taki priložnosti sta bila z mano še

dva ali trije, med njimi tudi Rangasvami Ijengar. Nenadoma smo opazili majhen molju podoben mrčes, ki se je

iz razpoke v skali kot raketa dvignil v zrak. V trenutku se je razmnožil v milijone moljev, ki so tvorili oblak

in zakrili nebo pred pogledom. Čudili smo se mu in si ogledali mesto, od koder se je izstrelil. Ugotovili smo, da je

bila to le luknjica, in vedeli smo, da iz nje v tako kratkem času ni moglo izleteti toliko mrčesa.

Tako se Ahankara (ego) izstreli kot raketa in se v trenutku razširi kot vesolje.

Srce je torej središče. Človek se od njega ne more nikoli oddaljiti. Če se, je že mrtev. Čeprav Upanišade pravijo, da

dživa ob različnih priložnostih deluje prek drugih centrov, se vendarle ne odpove Srcu. Centri so preprosto kraji

poslovanja (glej Vedanta Čudamani). Jaz je navezan na Srce podobno kakor je krava privezana na količek. Gibanje

nadzoruje dolžina vrvi. Vsa njegova potepanja se vrtijo okoli priveza. Gosenica se plazi po travni bilki in ko pride do

konca, si poišče drugo oporo. Pri tem se z zadnjimi nogami drži za travno bilko, dvigne telo in se ziblje sem ter tja,

preden se lahko oprime druge. Podobno je s Sebstvom. Ostaja v srcu in se glede na okoliščine oprime tudi drugih

središč. Vendar se njegove dejavnosti vedno vrtijo okoli Srca.

5. KLATEŠKI BIK (POGOVOR - 563)

Skupina ljudi je prišla na obisk k Bhagavanu. Eden od njih je vprašal: "Kako naj ohranim svoj um v redu?"

Bhagavan mu je odgovoril: "Upornega bika privabimo v hlev s pomočjo trave. Podobno je treba um privabiti z

dobrimi mislimi."

Obiskovalec: "Vendar ne ostane stanoviten."

Bhagavan: "Bik, ki je navajen blodenja, uživa v tem, da blodi. Vendar ga je treba z bujno travo zvabiti v hlev. Kljub

vsemu bo še naprej zahajal na sosedova polja. Postopoma ga je treba pripraviti do tega, da spozna, da je enako

dobro travo mogoče dobiti tudi na njegovem kraju. Čez nekaj časa bo ostal v hlevu, ne da bi se oddaljil. Kasneje bo

prišel čas, ko se bo, tudi če bo pregnan iz hleva, vrnil v hlev, ne da bi šel na sosednja polja. Tako je treba tudi um

usposobiti, da bo ubral prave poti. Postopoma se bo navadil na dobre poti in se ne bo več vračal na napačne poti."

Bhakta: "Katere so dobre poti, ki jih je treba pokazati umu?

Bhagavan: "Misel na Boga."

6. SLON IN VERIGA (POGOVOR - 326 )

Ko se je bhakta pritoževal nad svojim nemirnim umom, je Bhagavan rekel:

"Vsi se pritožujejo zaradi nemirnega uma. Naj se um najde in potem bodo vedeli. Res je, ko se človek usede,

da bi meditiral, se usuje na desetine misli. Um je le snop misli. Poskus, da bi se prebili skozi poplavo misli, je

neuspešen. Če lahko na kakršen koli način ostanemo v Jazu, je to dobro. Za tiste, ki tega ne zmorejo, je

predpisano čantanje oz. opevanje ali meditacija (džapa ali dhjana).

To je tako, kot če bi slonu dali kos verige, da bi jo držal v svojem rilcu. Slonov rilec je običajno nemiren. Ko ga

vodimo po mestnih ulicah, opleta z njim v vse smeri. Če mu damo verigo za nosit, se nemirnost zmanjša.

Podobno je z nemirnim umom. Če se ukvarja z džapo ali dhjano, odvrne druge misli. Um se osredotoči na eno

samo misel. Tako postane miren. To ne pomeni, da je mir dosežen brez dolgotrajnega boja. Z drugimi mislimi se je

treba spopasti."

BHAGAVANOVE KAPLJICE NEKTARJA

Kadar je iskalec resnično dvomil v svojo duhovno sadhano, je Bhagavan včasih te dvome razjasnil s primeri iz

živalskega in rastlinskega kraljestva, da bi iskalcu približal zadevo.

Tukaj je nekaj takih, ki so vzeti iz "Pogovori s Šri Ramano Maharšijem", ki jih je napisal Munagala Venkataramaiah,

ki je vodil dnevnik dnevnih dogodkov, ki so se dogajali v Bhagavanovi dvorani.

Pogovor 398 (stran 445):

Bhagavan: Ego je močan slon in ga ne more obvladati nihče drug kakor lev, ki v tem

primeru ni nihče drug kakor Guru, katerega pogled povzroči, da se slon (ego) zdrzne in umre. Sčasoma bomo spoznali, da

je naša slava tam, kjer prenehamo obstajati.

Pogovor 617 (stran 704):

Bhagavan je med opisovanjem avastatraye, treh stanj zavesti, dejal: Rastlinsko

kraljestvo je vedno v sušupti; živali imajo tako svapno kot tudi sušupti; bogovi (nebeščani) so vedno v džagrat; človek

ima vsa tri stanja; vendar pa jasnoviden jogi ostaja samo v turiji, najvišji jogi pa samo v turijatiti.

Pogovor 25 (stran 28):

Bhagavan: Svet "zaznavamo" v budnem in sanjskem stanju oziroma je predmet zaznavanja in

mišljenja, oboje pa sta mentalni dejavnosti. Če ne bi bilo takšnih dejavnosti, kot sta budnost in sanjsko mišljenje, ne bi

bilo "zaznavanja" ali sklepanja o "svetu". V spanju takšnih dejavnosti ni in v spanju za nas "predmeti in svet" ne

obstajajo. Zato lahko ego ustvari resničnost sveta s prenehanjem spanja in to resničnost se lahko pogoltne, se pravi

izgine, ko se duša v spanju vrne v svojo naravo. Pojavljanje in izginjanje sveta sta podobna pajku, ki plete mrežo in jo

nato umakne. Pajek leži v osnovi vseh treh stanj - budnosti, sanj in globokega spanja; takega pajka v človeku

imenujemo Atman (Jaz), medtem ko ga na nanašajoč se na svet (za katerega velja, da izhaja iz sonca) imenujemo

Brahman (Vrhovni duh). Tisti, ki je v človeku, je enak tistemu, ki je v soncu.

Pogovor 520 (stran 608)

: Bhagavan: Vsakršna nerealna stvar ne more povzročiti učinkov. To je tako, kot če bi rekli,

da ste z rogovjem zajca ubili neko žival. Zajcu ne rastejo rogovi.

Pogovor 601 (stran 673)

Bhakta: Ko poskušamo prenehati z dejavnostjo, je že sam poskus dejanje. Zato se zdi, da je dejavnost neizogibna.

Bhagavan: Drži, Thajumanavar je prav tako namignil na to. Zdravnik svetuje pacientu, naj vzame predpisano zdravilo

le pod enim pogojem. Ta pogoj je, da med jemanjem zdravila ne sme misliti na opico. Ali pacient sploh lahko vzame

zdravilo? Ali ne bo pomislil na opico, kadarkoli si bo prizadeval, da tega ne bi storil?

Tako je tudi v primeru, ko se ljudje poskušajo odpovedati mislim, njihov cilj onemogočen že s samim poskusom.

Pogovor 17 (stran 16)

: Bhagavan: Tako kakor plantanovo drevo ustvari poganjke pri koreninah preden obrodi sad

banane in propade, pa ti poganjki, kasneje presajeni, to spet ponovijo. Tako je tudi izvorni prvobitni mojster iz davnine,

Gospod Dakšinamurti, ki je v tišini razjasnil dvome svojih rišijevskih učencev, pustil poganjke, ki se še vedno množijo.

Guru je poganjek tega Dakšinamurtija.

Pogovor 616 (stran 699):

Bhagavan: Razmerje med Jazom in telesom ali umom lahko primerjamo z razmerjem

med čistim kristalom in njegovim ozadjem. Če kristal postavimo ob rdečo rožo, se odseva rdeče; če ga postavimo ob

zelen list, se sveti zeleno in tako naprej. Posameznik sebe omeji znotraj meja spremenljivega telesa ali uma, ki svoj

obstoj črpa iz nespremenljivega jaza. Vse, kar je potrebno, je opustiti napačno identiteto, in ko je to storjeno, bo vedno

sijoči Jaz viden kot edina nedvojna Resničnost.

Pogovor 108 (stran 123)

: Bhakta: Kako iz tako subtilnih samskar, ki ostajajo potopljene v srcu, vzklije širno vesolje?

Bhagavan: Kot iz majhnega semena vzklije veliko banjanovo drevo, tako iz srca vzklije širno vesolje z imeni in oblikami.

Pogovor 396 (stran 440)

Bhagavan: Zlato ni okrasek, okrasek pa ni nič drugega kot zlato. Ne glede na to, kakšne oblike ornament privzame in

kako različni so ornamenti, obstaja samo ena resničnost, namreč zlato. Tako je tudi s telesi in Jazom. Edina resničnost je

Jaz. Istovetiti se s telesom in kljub temu iskati srečo je kot poskus prečkanja reke na hrbtu aligatorja. Istovetenje s

telesom je posledica ekstrovertiranosti in tavanja uma. Če bomo vztrajali v takšnem stanju, se bomo le zapletli v

neskončno zmešnjavo in ne bomo našli miru. Poiščite svoj vir, zlijte se z Jazom in ostanite povsem sami s seboj.

10.

Pogovor 538 (stran 622):

Častilec: V čem natanko je razlika med posvetno dejavnostjo in dhjano?

Bhagavan: Ni razlike. To je tako, kot da bi eno in isto stvar poimenovali z dvema različnima besedama v dveh različnih

jezikih. Vrana ima dve očesi, vendar le eno šarenico, ki se pomakne v eno ali drugo oko, kakor se ji zljubi. Slon ima

rilec, ki se uporablja za dihanje in tudi za pitje vode. Kača vidi in sliši z istim organom.

11.

Pogovor 399 (stran 449):

Bhagavan: Pravijo, da je svet neresničen. Kakšna je njegova stopnja neresničnosti? Ali je

kakor sin neplodne matere ali cvet na nebu, torej zgolj besede brez kakršne koli povezave z dejstvi? Medtem ko je svet

dejstvo in ne zgolj beseda. Odgovor je, da gre za superimpozicijo, oz. nanos nečesa, na eno samo Resničnost, podobno

videzu kače na zviti vrvi, ki jo zaznamo v šibki svetlobi.

Om Šri Ramanarpanamastu

SLOVAR IZRAZOV

Ārathi: krožno vrtenje svečnika pred sveto podobo

Abhayam: stanje neustrašnosti.

Abhajam sarva bhuthebhjaha: zaščita in sočutje do vseh bitij.

Abhišekam: sveta kopel z vodo, mlekom, jogurtom itd. za božanstvo.

Agamja karma: nove karme, ki se kopičijo glede na dobra ali slaba dejanja, ki jih je človek storil, da bi jih kasneje

užival.

Ahimsa: nenasilje.

Akšaramanamalai: poročni venček 108 verzov, ki jih je o Gospodu Arunačali zložil Bhagavan Šri Ramana.

Amma: mati, starejša ženska.

Anna: starejši brat ali starejša oseba.

Aradhana: dan mahasamadhija (smrti) svetega človeka. Dan nirvane.

Arunačala: sveti hrib, na katerem je Bhagavan Šri Ramana preživel 24 let od leta 1900 do 1922.

Arunačala Puranam: starodavne pesmi, ki vsebujejo mitološke zgodbe in legende o Gospodu Arunačalešvari.

Ašram: bivališče modrecev in asketov.

Ašramovci: ljudje, ki živijo v ašramu.

Aštakam: hvalospev v osmih vrsticah.

Aštottaram: 108 imen Božanstva, ki se pojejo med čaščenjem.

Atman: Duša, Jaz vseh bitij.

Avatar: božanska manifestacija; utelešenje Boga.

Bhagavan: Gospod; vsaka velika oseba z božanskimi kvalitetami, blagoslovljeni.

Bhakta: častilec, privrženec.

Bhakti: predanost Bogu.

Bhakti marga: pot k Bogu prek ljubezni in predanosti.

Bharatavarša: Indija, dežela, ki ji je nekoč vladal kralj Bharatha.

Bhikšu: prosjak, potujoči menih.

Bilva drevo: sveto drevo, katerega liste darujejo pri čaščenju Šive.

Brahma Džnanam: Spoznanje Brahmana.

Brahman: edini brezoblični, nedvojni absolutni substrat vsega, kar obstaja.

Brahmin: član duhovniške kaste med hindujci.

Čidambaram: mesto v Tamil Naduju, znano po svetišču Natradže; dobesedno: zavest (čit) - prostor (ambaram).

Čit: zavest.

Daršan: videnje svete osebe ali božanstva.

Dharma: kodeks družbene ali osebne morale.

Dhjana: meditacija ali kontemplacija.

Dikšitar: brahman, ki je strokovnjak za šastre.

Dvadašakšari: OM NAMO BHAGAVATHE ŠRI RAMANAJA: mantra z dvanajstimi zlogi.

Džajanti: praznovanje rojstnega dne velikega človeka.

Dživa: posameznik.

Dživanmukti: osvoboditev, dokler je človek še živ.

Džnana: duhovno znanje, modrost.

Džnani: modrec; tisti, ki je spoznal Jaz.

Džjoti: sijaj, izžarevanje.

Giripradakšina: obhod okoli hriba, pri čemer ga držimo na desni strani.

Gokulaštami: osmi lunarni dan lunarnega meseca šravana, na katerega se je rodil Gospod Krišna. Običajno pade na

mesec avgust.

Gomatha: mati krava

Gošala: hlev za krave.

Guha: votlina.

Guhai Namašivajar: veliki Šivov častilec, ki je živel v votlini na hribu Arunačala, kasneje poimenovani po njem.

Gune: tri temeljne lastnosti ali težnje, iz katerih se vse manifestira: satva, radžas in tamas.

Guru : učitelj; duhovni učitelj.

Hara: Gospod Šiva.

Hari: Gospod Višnu.

idliji: parjeno pecivo iz leče in riža.

Išvara: Bog; Vrhovno Bitje v svoji podobi Gospodarja sveta.

Jaz: višji Jaz, Atman.

Joga: združitev (z Najvišjim Bitjem).

Jogi: tisti, ki hodi po poti joge ali jo je osvojil.

Jubilejna dvorana: slamnat pandal ob stari dvorani, obrnjen proti hribu, ki je bil postavljen ob ašramskem

praznovanju zlatega jubileja Bhagavanovega prihoda na Arunačalo.

Kailaš: bivališče Gospoda Šive v pogorju Himalaja.

Kali juga: zadnja od štirih jug (eonov).

Kalpataru: Kalpavrikša; nebeško drevo, ki izpolnjuje želje.

Kamadhenu: nebeška krava, ki izpolnjuje želje.

Kamandalu: posoda, ki jo asketi uporabljajo za shranjevanje vode in je običajno narejena iz lupine velikega

kokosovega oreha.

Kannadiga: tisti, ki prihaja iz Karnatake, južnoindijske zvezne države, in govori kannareščino. Karma: usoda, ki

temelji na vzroku in posledici.

Karpura ārati: mahanje s prižgano kafro med pūdžo.

Karuna: sočutje.

Karunapūrna Šudhabdhi: ocean, poln sočutja.

Kaši: Varanasi, sveto mesto Gospoda Šive.

Kaupinam: ledvena tkanina.

Kendra: središče.

Khus-khus: zastor, stkan iz korenin trave vetivera. Zmočen se uporablja za odganjanje vročine. Kolam: talni okras,

narisan običajno z riževim prahom.

Korangu: opica.

Kripa: usmiljenje, milost.

Kripa drišti: usmiljen ali milostni pogled

Kumkum: vermilijon, ki si ga na čelo namažejo ženske.

Lakšja drišti: osredotočenost uma; skoncentriranje vseh misli na en sam predmet.

Lingam: simbol Gospoda Šive.

Maattu Pongal: dan, ko v Tamil Naduju okrasijo in častijo krave. Pade na 14. ali 15. januar, dan po Pongalu

(Sankranti).

Mahabharata: epska zgodba o bratrancih Kurovcih in Pandovcih. Na bojnem polju je Gospod Krišna dal Ardžuni

duhovni pouk, znan kot Bhagavadgita.

Mahapūdža dan: obletnica smrti matere Bhagavana Ramane.

Maharani: kraljica.

Maharši: veliki riši (videc ali modrec).

Mahasamadhi: trenutek, ko sveta oseba dokončno zapusti svoje telo.

Mahatma: velika duša.

Mahavakja: štirje glavni stavki, ki razglašajo istovetnost individualne duše in Vrhovnega bitja (Brahman), vsak vzet iz

posamezne Vede.

Mangai Pillajar kovil: Ganešev tempelj pod mangovim drevesom.

Mantapam: dvignjena kamnita ploščad z ornamentom. (veranda templja)

Mantap tisočih stebrov: velika dvorana s tisoč stebri v predelu templja Arunačalešvara.

Mantra: sveta beseda ali besede, ki naj bi imele duhovno moč.

Mathrubhutešvara: Bog v obliki matere.

Maunam: molk; sinonim za izkušnjo Jaza brez misli.

Majura: pav.

Mīnakši: boginja Parvati, katere oči so v obliki ribe, Šivova soproga.

Mokša: osvoboditev; duhovna svoboda.

Moulvi : muslimanski duhovnik.

Mukti : osvoboditev iz kroga rojstev in smrti.

Muni: puščavnik, asket.

Naivedja: hrana, ki jo ob čaščenju ponudijo bogu.

Na Karmana: iz Maha Narajana Upanišade, znana kot sannjasa mantra.

Nandi: Vrišabha, bik, Šivova jezdna žival.

Nanyar? : kdo sem jaz?

Narajana: Gospod Višnu.

Nataradža: plešoči Šiva.

Najana: oče.

Najanmari: 63 kanoniziranih Šaivitskih svetnikov iz južne Indije. Njihove zgodbe so opisane v Periapuranamu.

Nīm (neem): zelo zdravilno drevo - indijska melija

Nirvana: osvoboditev.

Nirvikalpa samadhi: nadzavestno stanje, v katerem izgubimo občutek, da smo drugačni od univerzalnega Jaza; to je

začasno stanje, iz katerega se vrnemo v ego-zavest.

Nondi: kruljavi.

Pajasam: sladka mlečna kaša, ki jo postrežejo kot sladico ob koncu obroka.

Palakotthu: naselje sadhujev, ki meji na Šri Ramanašramam.

Palithirtham: Šri Ramanašramam: rezervoar ob Šri Ramanašramamu.

Pančakšari: petzložna mantra; npr. Namah Šivaja.

Pandal: velika začasna lopa oz. šotor, ki se postavi ob praznovanju ali festivalu.

Pandit: učen mož.

Parajana: individualno ali skupinsko petje Ved ali verskih ali duhovnih besedil.

Pathala Lingam: lingam v kletni jami dvorane Tisočih stebrov.

Pavalakunru: vzhodni odrastek hriba Arunačala, na katerem je tempelj.

Periapuranam: v tem delu so opisane pobožne zgodbe 63-ih svetih šaivitov iz južne Indije. Pillaijar: Ganeša, bog s

slonjo glavo, ki odstranjuje ovire.

Pongal: južnoindijska jed iz riža in zelene leče, kuhana z različnimi začimbami; tudi dan Makara Sankranti.

Pradakšina: obhod okoli svetega predmeta, kraja ali osebe.

Prarabdha karma: usoda oz. del karme, ki se mora izvršiti v sedanjem življenju.

Prasadam: posvečeno darilo; hrana, ki se jo ponudi božanstvu ali guruju in katere del se vrne tistemu, ki jo je ponudil.

Pūdža: obredno čaščenje, ki ga izvajajo hindujci.

pūdžari: duhovnik, ki izvaja pūdžo.

Punja: zasluga; rezultat dobrega dejanja.

Purane: dela, ki obravnavajo hindujsko mitologijo;

Puruša: človek; vrhovno bitje (ki je v srcu vseh).

Purušottama: popoln človek; Gospod vesolja.

Ramana dvadašakšari:12 zlogov mantre o Šri Ramani.

OM NAMO BHAGAVATE ŠRIRAMANAJA.

Rama Navami: deveti dan prvega lunarnega meseca čitra (marec-april), dan Gospoda Rame.

Rišijev ašram: bivališče modreca.

Sāmīpja: bližina (Bogu).

Sadguru\Sat guru: popoln duhovni učitelj.

Sadhak: duhovni aspirant; duhovni iskalec.

Sadhana: duhovna praksa.

Sadhu: asket; modrec; sannjasi.

Sahadža samadhi: samadhi, ki pride naravno in je vedno prisoten.

Sama: enakopraven; skupen.

Samabhavatvam: izenačeno upoštevanje vseh in enako ravnanje z vsemi bitji.

Samadaršan: enak pogled na vsa bitja.

Samadhi: (i) absorbcija v svojega duha s transom ali brez njega; (ii) grob razsvetljenega svetnika ali džive.

Samatva: praksa enakega obravnavanja vseh; izenačeno gledanje vseh kot na manifestacijo Gospoda oziroma kot na

manifestacijo Jaza.

Samsara: cikel rojstev in smrti.

Samudram: morje ali ocean; veliko jezero v Thiruvannamalaiu.

Sančita karma: karma, ki se je nabrala v prejšnjih življenjih.

Sandal: dišeča pasta, ki jo naredimo tako, da košček sandalovine podrgnemo na grobem in vlažnem kamnu.

Sankalpa: odločitev, namera (koncept)

Sannjasi: asket; oseba, ki se nahaja v četrtem življenjskem obdobju.

Sarvadhikari: glavni upravitelj, nekdanji upravni vodja Šri Ramanašramama.

Sarvadžna: vsevedni; poznavalec vsega.

Sat: obstoj, bit.

Sat-čit-ananda: Absolut, ki je Obstoj-Zavest-Blaženost.

Satsang: stik z dobrimi ali pobožnimi osebami.

Sattva: čistost; ena od treh prvinskih lastnosti, opisane kot bela, načelo čistosti in dobrote.

Siddha: duhovno izpopolnjena oseba, ki je pridobila nadnaravne moči in zmore delati čudeže.

Siddhi: nadnaravne moči; uresničitev; dosežek.

Skanda: Subhramanja, Kartikeja.

Skandašramam: Bivališče Bhagavana Šri Ramane na svetem hribu Arunačala, ki ga je zgradil predanec Kandasvami.

Soulabhja: Tisti, ki je lahko dostopen.

Stara dvorana: sedanja dvorana za meditacijo, kjer je Bhagavan preživljal ves svoj čas v Šri Ramanašramamu in ves

dan in noč dajal daršan.

Svami: lastni učitelj; duhovni guru; uporablja se kot spoštljiv izraz za menihe.

Svetišče: tempelj, hram

Šanti: mir; spokojnost.

Šariram: telo.

Šastra: sveti spisi; znanost.

Šašti purthi: 60. rojstni dan.

Šišja: učenec, študent.

Šivanandalahari: Adi Šankara je napisal predano delo o Šivi.

Šloka: verz ali vrstica v sanskrtski literaturi.

Šri: boginja Lakšmi; tudi kratka oblika Šriman.

Šriman: častna predpona, ki se uporablja pred moškim imenom

Šrimathi: častna predpona, ki se uporablja pred ženskim imenom.

Šuddha: čisto.

Šušupti: spanec brez sanj.

Šveta: bela barva.

Tapas: pokorščina; stroga duhovna disciplina.

Tapasvi: tisti, ki izvaja tapas.

Thatiji: zaklon ali zastor iz trave ali tankih bambusovih trakov.

Tirtha: (i) sveta reka ali rezervoar; (ii) sveta voda ali abhišek z mlekom, ki se opravi božanstvu.

Tulasi: rastlina sveta bazilika, posvečena Gospodu Višnuju.

Upadeša: duhovni pouk, ki ga daje guru.

Uppma: južnoindijska jed iz pšeničnega zdroba ali zdrobljenega riža.

Vairagja: brezstrastnost, nevezanost.

Vaišja: oseba, ki pripada kasti trgovcev in poslovnežev.

Vasana: navada uma; prikrita težnja ali latentni vtis.

Vede: glavni sveti spisi hinduizma.

Vedanta Šastra: svete knjige, ki posredujejo znanje o Jazu, kot so upanišade, metafizični del Ved, brahmasutre in

njihovi komentarji itd.

Vedske himne: mantre v Vedah.

Venba: tamilski pesniški metrum.

Vibhuti: sveti pepel; Božja slava; nadnaravna moč.

Vičara: poizvedovanje.

Vičara marga: pot samoizpraševanja.

Videha mukta: tisti, ki je po smrti (dokončno) osvobojen - razsvetljen.

Videha mukti: osvoboditev (dokončna) po smrti.

Vidja: duhovna in ezoterična disciplina, znanje, učenje.

Vimukti: osvoboditev iz samsare.

Vīna: strunsko glasbilo, lutnja.

Virupakša: eno od imen Gospoda Šive.

Viss: mera za tehtanje stvari. 1 viss je enak 2,2 kilograma.

Votlina Virupakša: votlina, v kateri je Bhagavan Šri Ramana šestnajst let bival na hribu Arunačala, je dobila ime po

Virupakši Devi, svetniku iz Karnatake, ki je tam živel.

Vritti: modifikacija uma.