Untitled document

UVOD

Gospod Mojster Šankarā ni bil le velik mislec in najvzvišenejši izmed filozofov advajte, ampak v bistvu

navdihnjen prvak hinduizma in eden od najbolj jedrih misijonarjev v naši deželi. Takšen mogočen vodja je bil

potreben v času, ko se je hinduizem utapljal, omrežen z vabljivo budistično filozofijo, pri čemer je dekadentna

hindujska družba posledično doživela razkol. Razdružila se je v ločine in razdelke, ki so se med seboj prepirale z

neskončnimi utemeljitvami, bodisi da je vsaka od njih favorizirala različno gledišče. Vsak pandit je imel, kakor

se zdi, svoje privržence, svojo lastno filozofijo in tolmačenje. Vsak je bil ognjevit in močan nasprotnik vseh

drugih stališč. Ta intelektualni razkroj, še posebej na področju religioznih spisov, nikoli prej ni bil tako resen in

tako uničujoč kakor v obdobju Šrī Šankare.

V takšnih časih, ko je bila naša družba plodna za uspevanje kakršne koli idealne in praktične filozofske misli, so

Budove čudovite vrednote nenasilja, samonadzora, ljubezni in sočutja očarale tako kralje kakor tudi njihovo

ljudstvo v tej deželi. Vendar splošna dekadenca tistega obdobja tudi budistom ni prizanesla. Ti so med sabo

tekmovali v različnih stališčih, in do takrat, ko se je na obzorju hindujske zgodovine pojavil Šankarā, je

ateistična šola budizma (Asad–Vādīs) zvabila velik delež hindujskega ljudstva.

V takšno zmedeno intelektualno ozračje je Šankarā prinesel svojo poživljajočo filozofijo ne-dvojnega

Brahmana upanišad. Lahko si predstavljamo, kakšno ogromno delo je to moralo biti za enega samega človeka v

tistih dneh

, ko sodobna sredstva mehanskega transporta in propagandni mehanizmi niso bili poznani.

Šankarova genialnost je rešila ta problem in do trenutka, ko je njegovo smrtno telo leglo k počitku, je pregnal

napačno budistično ideologijo onstran meja svoje dežele ter ponovno zedinil filozofsko misel v tedanjo

Ārjāvarto. Po stoletjih tavanja se je Indija, nedvomno bogatejša za lastno izkušnjo, a utrujena in izčrpana, vrnila

k svoji originalni miselnosti.

Pri svojem misijonarskem poslu širjenja filozofske resnice upanišad in skoznjo ponovnega odkrivanja

resnične kulturne osnove našega naroda je Šankarā v svojem arzenalu imel pestro izbiro učinkovitih orožij. Bil je

resnično najodličnejši genij, ki se je sam lahko lotil te sebi zadane naloge kot edini angel varuh kulture ršijev.

Šankarā je bil izvrsten mislec, briljanten razumnik, osebnost z blestečim videnjem Resnice, njegovo srce pa je

utripalo v podjetni veri in goreči želji služiti narodu, skratka bil je sladko čustven in neizprosno logičen;

upanišade so z njim dobile najprimernejšega Duhovnega Generala.

Zares širok program je moral Šankarā udejanjiti v razdobju dvajsetih učinkovitih let, kajti v dvaintridesetem

letu starosti je zaključil svoje delo in prenehal svojo pojavnost med smrtniki tega sveta.

V svoje delo je vnesel lastno literarno spretnost, tako v prozo kakor tudi v poezijo, in pod njegovimi prsti ter v

vročici njegovega vnetega idealizma je véliki sanskrtski jezik postal skoraj plastičen. Lahko ga je zgnetel v

poljubno obliko. Od čile proze, težko obložene z argumenti, katerim se ni dalo upreti, do gibkih potočkov

povzdigujočih milozvočnih pesmi o ljubezni in lepoti ni bilo nobene jezikovne tehnike, ki se je Šankarā ni lotil;

in katero koli obliko je privzel, se je v njej izkazal za mojstra. Od možate proze do ženstvene poezije, od verzov

vojaške koračnice do plešočih melodičnih besed, bodisi v dvoranah tolmačenj upanišad ali v svetišču

komentarjev Brahma sūter, bodisi v amfiteatru njegovih razprav o Bhagavadgīti ali na odprtih cvetočih

planjavah njegovih pesmi predanosti, je njegovo pero plesalo v ritmu njegovega srca in nihajih njegovih misli.

Pero samô ne bi zmagalo v vojni za našo deželo. Izkazal se je za sijajnega organizatorja, daljnovidnega

diplomata, pogumnega junaka in neutrudnega služabnika dežele. Nesebičen in neprevzeten je ta mogočni angel

širom in počez prehodil deželo v služenju svoji materi domovini in poučevanju svojih rojakov, da živijo

dostojanstvo in slavo Indije. Tako širokega programa posameznik ne more udejanjiti niti ga obdržati brez

posredništva velike discipline in popolne organizacije. Z ustanovitvijo samostanov, odprtjem templjev,

organiziranjem šolskih ustanov in celo z osnovanjem določene duhovniške zakonodaje ta veliki mojster ni pustil

nič nedokončanega pri vzdrževanju doseženega.

Bhadža Gōvindam je eden od navidez manjših, toda dejansko zelo pomembnih del Ādi-ja Šankarāčarje. V njem

so temelji vedānte podani v preprostih, melodičnih verzih, tako da so otroci ršijev lahko že od zgodnjega otroštva

dalje odraščali v melodiji advajte. Melodični ritem v teh kiticah omogoča, da si celo otroci zlahka zapomnijo in

ponovijo te plodne verze. Z iskrenim študijem te pesmi lahko inteligenten mlad človek odpravi vse svoje zablode

(mōha), zatorej se pesem imenuje tudi Mōha mudgara (mudgara = kladivo).

Popularna zgodba opisuje okoliščine, v katerih se je ta sijajna pesem izlila iz Učiteljevega srca

. Rečeno je, da

ko se je Šankarā nekoč s svojimi štirinajstimi učenci (privrženci) sprehajal, je zaslišal starega pandita, kako sam

7. do 9. stoletje AD

Öa

zm<j

Ére;>

wtae vEY

pri sebi ponavlja slovnična pravila. Ob tem jalovem naporu pandita, da bi izpostavil zgolj intelektualne dosežke,

kar je pomenilo tratenje njegovega časa in življenja, ne da bi v sebi uresničil duhovno razodetje, je Mojster,

pravijo, izpovedal te kitice, znamenite kot Mōha mudgara, ki so sedaj splošno poznane kot Bhadža gōvindam.

“Slovnična pravila ne bodo nikoli nikomur pomagale ob času smrti. Dokler živiš, si prizadevaj uresničiti

brezsmrtno stanje čistosti in popolnosti!”

Uvodna kitica je vzeta za refren oziroma napev, ki se ga v poudarek recitira na koncu naslednjih verzov,

tradicija pa govori, da je dvanajst kitic, katere neposredno sledijo, izpovedal Mojster sam. Skupno so

poimenovane dvādašamandžarikā stōtram. Učiteljevo navdihnjeno razpoloženje in eksplozivna pesem sta

morala biti zelo nalezljiva, saj je takrat vsak od njegovih privržencev, ki so bili z njim, prispeval *po eno svojo

kitico. Te so skupno poimenovane čaturdašamandžarikā stōtram. Potem ko je slišal vse verze, Šankarā v

sklepnih štirih kiticah prinaša blagoslov vsem resničnim iskalcem za vse čase.

Ta niz enaintridesetih kitic, skupaj naslovljenih kot Mōha mudgara, je v naši deželi zelo popularen. Tako je

pač naravno, da je po zaslugi raznih ustanov vedno znova prihajalo do njegovih natisov in različna branja so,

počasi, postala enako popularna. V naših komentarjih smo tu in tam navedli posamična alternativna čtiva.

V nekaterih izdajah te pesmi, Mōha mudgare, imamo manjše število kitic; v nekaterih je zaporedje kitic

drugačno; v nekaterih se drugo polovico kitice bere skupaj s prvo polovico naslednje kitice – včasih so vrstice

zamenjane in ponekdaj so besede rahlo spremenjene. Kljub vsemu v nobeni od teh ni prišlo do vmešavanja v

bistvo verzov.

Prvih dvanajst verzov te pesmi, kakršna je sedaj, se skupaj imenuje dvādašamandžarikā stōtram (šopek

dvanajstih rožnih kitic). Šopek svežega cvetja je krasen in nas nagradi celo, kadar ga gledamo od daleč. Podobno je

celo poslušanje nabožnega petja teh kitic dovolj vznemirljivo, za podjetne čebele, ki so se sposobne srečati s

cvetovi in vstopiti vanje, pa je bolj sladek med vedno posebna in dodatna nagrada. Tako je tudi za študente, ki so

sposobni preiti pod površinske radosti metričnega ritma in s tem vstopiti globlje v filozofske implikacije,

predložene v teh verzih, tamkaj resnični nektar – utehe polna filozofija, zadoščenja poln življenjski pogled v

pesmi Bhadža gōvindam.

Čeprav se jo uvršča med pesmi predanosti (stōtram), se sam napev lahko označi kot molitveni verz.

Preostalih trideset z znanstveno natančnostjo secira lupino nepremišljenosti, ki zastira slavo človeka in ga sili, da je

v svojem odnosu z zunanjim svetom nemočno neumen. Verze lahko v celoti štejemo za ’knjigo kategorij’

(prakrijā) v znanosti vedānte.

Za razliko od drugih priročnikov vedānte – Ātma bōdhe, Vivēkačūdāmani, Pančadašī in drugih – Bhadža

gōvindam daje, znotraj omejenih linij njene kompozicije, bolj izrazito podobo umetnosti uresničitve in globljo

diagnozo človeškega nezadovoljstva. Študentu ne nakaže le cilja in poti, marveč mu tudi razodene bednost

njegovega sedanjega življenjskega sloga, grozote njegovih sedanjih življenjskih vrednot in strašne posledice, ki

ga čakajo, če bo nadalje šel po poti ega in želje.

Ta stōtra, ki je videti preprosta, ni naslovljena na druge enako zagrete filozofe in učene razpravljalce.

Potemtakem naravno ne vsebuje nobenih razdelanih logičnih trditev, ki bi dokazale Šankarovo lastno filozofsko

stališče. Avtor tudi ni vlagal nobenega dela v odpravljanje drugih nezdravih in neplemenitih prepričanj. Skratka, v

teh kiticah ni dialektike.

Te so naslovljene iskalcem kot knjiga napotkov, ki jim bo pomagala hoditi po poti naravnost do njihovega

cilja. Vsebuje ideje, ki iskalca lahko osvežijo na njegovi poti. Študenti, h katerim Šankarā pristopa s temi verzi, so

že romarji, in vsi ti, morda, hodijo počasi pod silnim bremenom njihove lastne utrujenosti. To je knjiga

nasvetov (upadēša) in ne knjiga razprav (vāda). V Bhadža govindi se srečamo z učiteljem, ki mehko svetuje

svojim ljubljenim učencem v skrivnih kamrah njihovih lastnih svetih bivališč.

Učenec (šišja) je: (a) nekdo, ki ga poučuje učitelj

, (b) nekdo, ki se je poboljšal – postal relativno bolj

introvertiran, s tem ko je opustil ekstrovertiranost, ki mu je bila svojska v preteklosti – skozi študij vsebine

šāster

, (c) nekdo, ki nadzira in brzda aktivnosti svojih čutil.

Resnični učenec je torej nekdo, ki ga je poučeval učitelj in ki na podlagi tako pridobljenega razumevanja

sedaj postaja čedalje bolj introvertiran, v primerjavi s preteklostjo, in nekdo, ki je neodvisno pričel krotiti in

nadzirati vse čutne apetite ter kaprice svojih čustev in misli. Takšni učenci so bili občinstvo, kateremu je bila

namenjena Bhadža gōvindam.

Če naj te kitice utišajo trditve nasprotnikov advajte, na noben način ne gre za izraz blago in mehko uglasbene

nabožne recitacije, ki brbota skozi srce blagih čustev in v človeku začasno porodi občutje božanskega

sentimenta; v njej ni nobene tovrstne mehkobe. Teh enaintrideset kitic ima učinek in slog mlatilnega biča. V tem

pristopu k popravljanju tistih, ki se motijo, ni nobene mehkobe. Iz nujnosti premlati oziroma s krutim mačjim

repom ošvrkne človeški hrbet. Ko gori hiša, ti pri bujenju tvojih spoštovanih staršev, žene in otrok ni treba

šikšate

šišjate

indrijani

upoštevati nobenih formalnosti. Urgentnost takšnega trenutka zahteva, da se jih nemudoma zbudi. Tako je tukaj v

Mōha mudgari nekaj kriminalno sladkih udarcev s prijazno-krutim bičem strašne neučakanosti, izhajajoče iz

sovražne ljubezni do blaginje ljubljenih učencev, ki še spijo v žalostih samsāre, ko hišo življenja ližejo zublji

smrti.

MŌHAMUDGARA

Išči Govindo

ज

भ

ज

भ

ज

न न॥

१

॥

bhadža gōvindaṃ bhadža gōvindaṃ

gōvindaṃ bhadža mūḍhamatē .

saṃprāptē sannihitē kālē

na hi na hi rakṣati ḍukṛñkaraṇē /1/

भ

ज

भ

ज

- išči,

domenjen,

– Govindo,

भ

ज

- išči,– Govindo,

– o bedak,– (ko) pride, –

न

– čas (smrt),– zagotovo nikoli,–

zagotovo nikoli,– rešiti– slovnična pravila

1. Išči Govindo, išči Govindo, išči Govindo, o bedak! Ko pride domenjeni čas (smrt), te slovnična

pravila zagotovo ne bodo rešila.

To uvodno kitico se obravnava kot napev in se jo v splošnem ponovi na koncu vseh naslednjih verzov.

‘Bhadža gōvindam’ je recital, ki se ga običajno poje ob shodih vernikov. Vodja zapoje vsak verz in celotno

občinstvo pridoda refren ‘Bhadža gōvindam, Bhadža gōvindam’. V tem napevu se učence pozove, da naj raje

napolni svoje srce z mislimi o Bogu namesto s svojimi skrbmi, da si zagotovi, kopiči ali lasti posvetne

dovršenosti ali celo dosežke.

Pod slovničnimi pravili, ki so tu naznačena, sta mišljena ‘vse posvetno znanje in imetje’. Tukaj omenjena

slovnična formula, dukrinjakarane, je vzeta iz dhātupāthe Pāninijeve slovnične teze.

Vnašanje te obsodbe – se pravi, da celotna slovnica in druge posvetne znanosti ne morejo rešiti duše, ko se

približa smrt, da bi iztrgala posameznika iz tega omejenega kroga začasnega obstoja na tem svetu – nas spomni na

podobno situacijo v Čāndōgja upanišadi, kjer Nārada pristopi k Sanatkumārju in ga ponižno prosi, da ga vpelje

oz. iniciira v Veliko Znanje. Učitelj postavi pravilno zahtevo: “Povej mi vse, kar že veš, da te bom lahko poučil

o tem, kar še ne veš!” Tedaj je Nārada predstavil neskončen in briljanten spisek znanosti, ki jih je že obvladal –

od astrologije in astronomije do književnosti, slikarstva, glasbe in plesa, vse raznovrstne znanosti, itd., nakar je

Sanatkumār porekel: “Vse to so zgolj imena. Neskončno Deželo je treba spoznati. Ta presega vse to.” Zanimivo je

zabeležiti, da je bila tudi na spisku Nāradovih dosežkov slovnica posebej omenjena.

Slovnično znanje je nedvomno nujno; je sredstvo, ki gre do konca. Da bi prav razumeli šāstre – listine, in

celo da bi v polnosti dojeli učiteljev nasvet, je slovnica zelo uporabna. Ampak Mojster Šankarā tukaj obsoja, da

tratimo svoje dragoceno življenje za to nebistveno početje, zraven pa nikoli resno ne proučujemo najvišje

znanosti, ki edina lahko reši človeka pred tlako nepopolnosti.

Mar imaš kakšno korist od tvoje znanosti, ko napoči smrt, da bi izbrisala tvoj obstoj v tem izraženem svetu?

V čem je čar umetnosti, ki jih obvladaš? Kaj ti potem pomaga slovnično znanje? Dokler živimo tu, je človekov

največji podvig, da razume in obvlada skrivnost življenja, Resničnost onstran le-tega, ter da se poistoveti z Njo.

Sposoben mora biti soočenja s smrtjo ne kot s trenutkom skrajnega izničenja, marveč kot z odskočno desko, ki

ga bo vrgla v miroljubno in božansko Večno Eksistenco.

Obstaja niz optimistov zgolj s knjižnim znanjem, ki citirajo Gīto in pravijo, da se bodo v času slovesa

spomnili Boga in tako dosegli vse, kar je za doseči; v Gīti je rečeno: “antakālē ča.”

Pomembnost pripone ‘ča’ v

splošnem ni dobro spoznana. Šankarā v svojem komentarju razloži, da ta pripona ‘ča’ pomeni ‘skozi vse

življenje in v času slovesa’.

Izraz ‘bhadža’ pomeni ‘čaščenje’. Ne gre zgolj za obredno rutino in monotono posipanje cvetja ali za

mehanično recitiranje nekih izbranih manter ali himn. ‘Iskanje naše istovetnosti z Gospodom’ je resnični

bhadžan, resnična sevā – ‘služenje’. Najsi bo v tvoji zasebni kapelici ali v javnem templju je tamkaj izvajano

‘služenje’ nedvomno v vseh religijah regulirano z določenim kodeksom; to prinaša enoznačnost širom dežele.

Antakale

purvamapi

Prehajanje skozi te gibe je v najboljšem primeru ‘religiozni dril’. Resnični bhadžan je totalna subjektivna

izročitev, z ljubeznijo in predanostjo, pri božjem oltarju po zamisli predanega.

Ta proces lastnega raztapljanja ob Gospodovih stopalih je razvrščen v devet kategorij: (1) poslušanje o slavi

Boga (šravanam); (2) prepevanje o slavi Ljubljenega tvojega srca (kīrtanam); (3) stalno premišljevanje o njegovi

naravi in lepoti (smaranam); (4) čaščenje Gospodovih stopal v duhu zastrtja sebe (pādasevanam); (5) s pomočjo

izbranih manter in svetih vedskih himn, pri čemer se uporabi stvari, predpisane za oboževanje Gospoda

(arčanam); (6) priklanjanje Gospodu (vandanam); (7) služenje Gospodu (dāsjam); (8) ljubeče priklicanje

Gospoda in prijateljski pogovor z Njim (sakhjam); in nazadnje (9) nudenje sebe, v polni predanosti Gospodu, kot

ponižnega daru ob njegovem oltarju (ātmanivedam).

V vseh teh je prisoten duh čaščenja,’bhadža’. Bistvo v vsakem čaščenju (bhadžanam) je ‘služenje’(sevā).

Īšvarasevā je Īšvara-bhadžanam; džana-sevā je brez dvoma Džanārdana sevā.

Izraz ‘Govinda’ za naznačitev Višnuja se v Višnu sahasranāmi pojavi dvakrat.

Šankarā v svojem komentarju

etimološko razloži ta izraz v smislu štirih različnih poti k isti Najvišji Resničnosti, k absolutnem Brahmanu.

Besedo ‘Govinda’ razčleni na naslednje štiri načine: (1) kdor je odkril in spoznal zemljo, torej nekdo, ki je

spoznal podstat, na kateri se odvija igra sveta; (2) kdor je Gospod živine – ne le kot božanski Pastirček iz

Gokula, kot sam Življenje podeljujoči Dejavnik za vsemi živalskimi strastmi in samo Bistvo kraljestva vsega

živega; (3) kdor podeljuje govor

– samo moč, prek katere vsa živa bitja s pomočjo govora medsebojno

prenašajo znanje, bodisi v primeru pasjega lajanja ali oslovskega riganja ali človeške zgovornosti; (4) kogar se

spozna skozi vedska besedila – Najvišja Resničnost, ki jo nakazujejo Velike Izjave (mahā–vākje).

Skratka, Govinda se nanaša na Bistvo, ātmana, ki je Resnica v ozadju nenehno spremenljivega toka stvari, iz

katerih se sestoji vesolje naših doživetij. Govinda je upanišadski Brahman. Je Najvišja Resničnost, Veliki Bog.

Bhadža gōvindam potemtakem pomeni ‘išči svojo istovetnost z Govindo, Najvišjim,’ in ne trati svojega časa

zgolj za sledenje slovnici in drugemu takšnemu zares nedobičkonosnemu lovljenju sekularnega znanja, posvetne

lastnine, trenutne slave in minljivih radosti.

ज

न

भ

न

ज

न न॥

२

॥

mūḍha džahīhi dhanāgamatṛṣṇāṃ

kuru sadbuddhiṃ manasi vitṛṣṇām.

jallabhasē nidžakarmōpāttaṃ

vittaṃ tēna vinōdaja čittam. /2/

– o bedak,

ज

– opusti,

न

– hlepenje po

posedovanju bogastva,– proizvedi, – misli Resničnosti,

न

भ

न

ज

उ

न

– v (svojem) umu,– prost strasti,– karkoli,–

dobiš (za nagrado iz preteklosti), – s svojimi dejanji, –

pridobljeno,– bogastvo, – s tem, – zabavaj,

– (svoj) um

2. O bedak! Opusti hlepenje po posedovanju bogastva. Proizvedi v svojem umu, prostem strasti,

misli Resničnosti. Karkoli dobiš (za nagrado iz preteklosti), s tem se zabavaj (bodi zadovoljen).

(Išči Govindo, išči Govindo…)

Ekstrovertirane osebnosti odtavajo proč od Resničnosti, da bi se omrežile s končnimi izkustvi radosti in iščejo

svojo izpolnitev v zunanjem svetu. Želja po posedovanju, pridobivanju in uživanju je edina motivacijska sila, ki

povleče takšnega človeka iz njegovega notranjega ravnovesja v viharna področja pohlepa in poželenja. S tem

početjem se človek zaplete v žalosti samsāre, čeprav je dedič neskončnega miru in popolnosti.

Nekdo, ki trpi zaradi lastne nevednosti se imenuje tepec (mūdha). Šankarā zadane žebljico na glavico celotnega

problema življenjskih bolečin, ko pozove človeka, naj opusti ‘hlepenje po posedovanju bogastva’. Na tem mestu

V 33. in 71. kitici.

Yadvacana

uporabljen izraz ‘bogastvo’ (dhanam) je treba razumeti v najširšem pomenu besede. Zaobjema vse posvetne

predmete imetja, ob katerih lastnik zaman čuti začasno zadovoljstvo.

Bogastvo je samo po sebi nedolžno; filozofija ne nasprotuje bogastvu. Tukaj ni rečeno: “Odreci se bogastvu,”

ampak le nezasitno hlepenje (tršnā) po bogastvu je treba opustiti. ‘Želja po bogastvu’ je subjektivno ohranjan

odnos posameznika s predmeti sveta, za katere verjame, da mu verjetno lahko nudijo srečo. Zunanjih predmetov ni

treba obsojati, le človekov odnos do njih mora biti pameten in častit.

Ko je duh na ta način očiščen strasti, mora človek z brezstrastnim duhom (vi-tršnā) meditirati o Resničnosti. Če

je potegnjen iz njegovih trenutnih zaposlitev, postane prazen; naravi pa je vakuum zoprn. Če je um odtegnjen od

predmetov svoje zabave, v sebi zbere neskončni momentum, če pa zase ne odkrije ustvarjalnega polja

samouporabe, se bo zagotovo spet razsul v različne nabore predmetov.

Duha očisti njegovega poželenja po predmetih, pohlepa po lastnini, grabežljivosti po bogastvu in taistega

duha uporabi za premišljevanje o Resničnem, Vztrajnem in Večnem.

Praktični posvetni človek ob tem filozofskem nasvetu postavi dotično vprašanje: “Če naj ne bi iskali

naklonjenosti imetja, če naj si ne bi priskrbeli bogastva, kako lahko živimo?” Če je filozof nepraktičen, ima

posvetni človek dovolj zdrave pameti, da ovrže filozofijo in gre po poti radostne izpolnitve. Noben pošten filozof

si ne more privoščiti, da pridiga nekaj nepraktičnega in nemogočega.

Šankarā tu nakaže, kako moramo živeti v svetu. Njegov nasvet, ki nam ga daje, je, da živimo radostno in

zadovoljno s tem, kar dobimo ‘kot rezultat lastnih dejanj’. Človeška domišljija ne pozna meja. Posameznik, ki je

predal vajeti, se ne more zaustaviti na nobeni zamišljeni točki. Bolj ko zadovoljujemo želje, bolj se množijo.

Lakota se dozdevno povečuje, čedalje bolj ko zadostimo željam, in občutje tragičnega nezadovoljstva se globlje

zajeda v naš mir.

Človek išče zadovoljstvo v življenju, toda bogastvo nam lahko kupi samo čutno zadovoljitev. Nedvomno so

strasti v nas začasno dosegle, zdi se, izpolnitev, vendar hlepenje (tršnā) se kmalu vrne v naša nedrja, da nas še

brezobzirneje preganja, ravno tako prek neusmiljene tiranije. Odkriti občutek zadoščenja in živeti od tega, kar

smo si zagotovili s poštenim delom, istočasno pa ne hraniti naše grabežljivosti, je videti edina metoda, s katero

lahko dosežemo resnično srečo in notranji mir. Samo v takšnih nedrjih so kdaj koli možna* kontemplacija in

posledična odkritja novih razsežnosti Duhovne Resničnosti.

Želja po bogastvu razvrednoti človeka. Navezanost prinese neskončne skrbi. V pridobivanju je napetost.

Potrebno se je boriti, da se inteligentno ohrani, kar je nekdo pridobil. Kadar človek izgubi, kar si je z delom

zagotovil, se pojavi bolečina. Obstaja zaskrbljenost glede glede ohranitve že pridobljenega; to je igra nemirne

žalosti in nič več.

V Katho-upanišadi je mlad deček Načiketa v odgovoru svojemu učitelju, Gospodu Smrti, lepo izrazil to

idejo: “Človek ni nikoli zadovoljen zgolj s svojim imetjem.”

Šankarā spet v svojem Vivēkačūdāmani navede

znameniti stavek iz Brihadāranjak upanišade, rekoč: “Nikakršnega upanja ni, da Resnično in Neminljivo

dosežemo s posedovanjem bogastva.”

To, kar moramo opustiti v življenju, je edino občutek grabežljivosti in s to odpovedjo pride do resničnega

uživanja v zunanjem svetu. O tej odprti obljubi beremo v Īšāvāsja-upanišadi: “Odreci se in uživaj, ne grabi

bogastva drugih.”

नन

भ

न

भ

न॥३॥

nārīstanabhara nābhīdēśaṃ

dṛṣṭvā mā gā mōhāvēśam.

ētanmāṃsāvasādi vikāraṃ

manasi vičintaja vāraṃ vāram. /3/

– meso,–

न

– nevesta,

njihovih popkov,

(

अ

)

न

भ

– s težo njihovih nedri,

न

भ

–

– videč,– ne,– postati plen,

– obnorela zabloda,– to (je),

आ

tolšča,– itd.,– modifikacija,

न

– v (svojem)

umu,– dobro premisli,– znova,– znova

Na vittena

amritattva

tena

3. Ko vidiš polne nedri mladih nevest in njihove popke, ne postani plen obnorele zablode. To je

samo modifikacija mesa in tolšče, tako da v svojem umu znova in znova dobro premisli.

(Išči Govindo, išči Govindo…)

V prejšnjih kiticah se resničnemu iskalcu svetuje, da opusti ves pohlep po posvetnem bogastvu, tukaj pa se mu

svetuje, da opusti poželjivo strast do žensk. Pri vseh mojstrih od obdobja upanišad do današnjih dni najdemo to

stalno opozorilo pred bogastvom (kānčana) in ženskami (kāminī). Tu ni govora o kakršni koli žalitvi obeh; gre za

izjavo znanstvene resnice. Vsa inteligentna bitja imajo ti dve neubranljivi potrebi: ‘posedovati več’ (imetja) in

‘uživati’(v ženski).

Vsi živi organizmi na tem svetu se gibljejo proti enemu Velikemu Pristanu, iščoč mir in harmonijo. Vse nas

vedno švrkata dve določeni potrebi: (a) ubežati bolečini

in (b) doseči srečo.

Človek se žene za ‘bogastvom’

samo zavoljo dokončanja vseh skrbi in občutja negotovosti; lastnina je zanj nekakšna barikada pred njegovim

sovražnikom

–

‘strahom’. Pred vojsko negotovosti, ki oblega življenje, človek gradi okrog sebe imaginarne

utrdbe, z denarjem in bogastvom. Celo milijonar ni srečen, ker si želi še več!

Ko se počuti relativno varnega pred strahom, vse bolj polno občuti tisto drugo potrebo, se pravi doseči srečo.

Zaradi te potrebe moški hitro podleže neustavljivim mesenim čarom in teka za ženskimi nedri.

Tukajšnja izjava o naravni ženski privlačnosti za moške je enako veljavna v primeru naravne moške

privlačnosti za ženske. Pri obeh je končna postaja samo žalost, kamor prispeta z roko v roki!

Biološko je narava ustvarila moškega in žensko z naravnim nagnjenjem za čare nasprotnega spola. To

naravno potrebo je treba nadzirati, disciplinirati, prečistiti in vzvišati. Samo inteligenten razum lahko doseže to.

Žival ne more; delovanje v skladu z njenimi nagoni in impulzi je zgolj njen privilegij. Slava človeka je v tem, da

lahko s svojim razumom prepozna in nadzira tok svojih nagonov po mesenih užitkih ter ga preusmeri in na ta

način sebe naposled poviša v nekaj bolj prefinjenega in bolj božanskega.

V začetnih dneh svoje vadbe je kaj takega za iskalca precej težko, saj nasprotuje sami naravi njihove

telesnosti. Človeško telo lahko išče svojo izpolnitev samo v polju čutnih predmetov. Razum je tisti, ki je deležen

vizije višjih možnosti. Za pridobitev teh videnj s pomočjo izurjenega duha mora razum obrzdati strasten tok

čutnosti in tako obrniti celotno trenutno usmeritev osebnosti v vrednejše kanale duhovnega povzdignjenja. Z

minevanjem časa doživlja rastoče božansko razkritje znotraj sebe. Ta tehnika obračanja nagona, da steče v smeri

razumske kontemplacije, je v joga šāstri imenovana kot pratipakša bhāvanā. Vsepovsod v svetih spisih naletimo

na mnoge nasvete, osnovane na tej tehniki.

Šankarā nam tu podaja vrsto mišljenja, ki je lahko učinkovit protistrup za napihnjene cene, ki jih telo pridaja

čutnim predmetom. Mehke, vabljive nedri tvoje ljubljene, če jih znanstveno analiziramo in mentalno opažamo v

njihovi Resničnosti, bodo razodele svojo sestavo kot zgolj meso in tolšča, zapakirana v luskasto kožo! Če v

svojo mentalno videnje vnesemo te sestavine, se bomo duhovno takoj odvrnili od njihove ogabnosti. Skozi

vadbo pratipakša bhāvāne lahko prevzgojimo svojega duha, da ne bo s svojo domišljijsko podobo sreče pobegnil

v minljivo mehkobo telesa, polnega nesnage.

Šankarā na ta način že v samih uvodnih kiticah Bhadža govinde ozdravi učenca od obeh njegovih najsilnejših

zaverovanosti – njegove žeje po bogastvu in njegove nagonske lakote po telesu. Ko sta ti dve odstranjeni iz

osebnosti, ji bo zmanjkalo gorivo za razplamtevanje v zunanjih področjih njene očaranosti. To se ne more zgoditi

kar takoj; celo ko pride do tega, pa doseženega ni tako lahko vzdrževati. Milijone življenj smo preživeli na nižjih

razvojnih stopnjah, in vsakdo od nas je vzgojil ta samoohranitveni nagon: ohranitev posameznika in rase.

Dvigniti se nadenj je samo po sebi dosežek, zanj pa je ponavljanje vadbe (vāram vāram) neizogibno. V

Vivēkačūdamani se srečamo z isto idejo.

Predmetni svet obstaja in se norčavo poigrava z nami; toda, ali ga sploh kdaj vidimo, kakršen je? Vsakdo se

je sposoben ogrniti s kopreno svoje lastne bujne domišljije, da bi ohranil predmete s svojimi zasebnimi

mentalnimi prikupnostmi ali neprikupnostmi. Tako sveta ne opažamo takšnega, kakršen je, marveč strmimo v

svet, ki je oškropljen z našo lastno umsko vsebino. Z opazovanjem pobližje, z neutrudnim izpraševanjem in z

znanstveno analizo lahko odstranimo nenaravno barvo, ki smo jo posuli po predmetih okoli nas, in jih ugledamo

v njihovi prvinski lepoti in naravnih oblikah.

Ob večernem mračenju si lahko stvari, ki jih zaznamo od daleč, napačno razlagamo; ampak, ko se jim

približamo s poizvedujočim umom, bomo spoznali njihovo pravo vrednost in se jih naučili zavreči kot

neuporabne. Denar in ženska sama po sebi nista grožnja za človeka, toda z našo zmotno domišljijo jima pridamo

smešno napihnjeno vrednost in, prizadevajoč se zanje, potrošimo svoje moči. Zaradi te halucinacije v sebi in

dukha

sukha

doša

posledične zaverovanosti v svet, s katerima se kratkočasi, je izgnan iz svojega lastnega notranjega Kraljestva

Radosti.

न न

ज

भ

न

॥४॥

nalinīdalagata džalamatitaralaṃ

tadvadždžīvitamatiśajačapalam.

viddhi vjādhjabhimānagrastaṃ

lōkaṃ śōkahataṃ ča samastam. /4/

ज

- voda (kapljica), ki se igra na lotosovem listu,

– negotov (obstoj),– torej,–

– venomer,– nestabilno,– razumi,

– požirata bolezen in samoljublje,– svet,

अ

न न

ज

– zelo,

अ

življenje,

भ

न

– duševna stiska,– luknjičav,– in,– ves

4. Vodna kapljica, ki se igra na lotosovem listu, ima zelo negotov obstoj; tako je tudi življenje

venomer nestabilno. Razumi, da svet požirata bolezen in samoljublje ter da je ves luknjičav od

duševnih stisk.

(Išči Govindo, išči Govindo…)

Prejšnji dve kitici sta učencu poskušali pomagati, da pravilno presodi, kakšno mesto imata denar in ženska v

dinamičnem življenju zdravega moškega. To dvoje naj ne bi služilo kot izdajalske čeri, ob katerih bi se

življenjska ladja nekoga morala razbiti in potoniti. V tej kitici nam Mojster Šankarā pomaga spoznati, kako to

negotovo eksistenco utelešenih preveva boleča nepopolnost, sploh če pomislimo, kako prehodnega značaja je. Z

vsemi viri, ki so vedno na razpolago velikemu poetu, Šankarā vidi, da je človeško življenje tako negotovo kakor

drobna kapljica, ki trepeta na konici lotosovega lista. Življenje je že samo po sebi negotovo, za povrh ga celo

med negotovim obstojem požirata bolezen in samoljublje, preganja pa še stotero drugačnih duševnih stisk!

V prvi polovici kitice slikovito opiše smrtnost individualne eksistence. V drugi polovici kitice opiše od

bolečin izmučeno naravo samega sveta. To je značilen primer pratipakša bhāvāne za posamično in celokupno

življenje.

Bodisi da je življenje tako negotovo in svet v nekem smislu ni nič drugega kakor žalost, je glavno sporočilo

tega verza, da nihče nima časa, da bi ga tratil. Smrt redko napove svoj obisk in nenajavljeno vstopi v mesta in pod

čelade, v stanovanja in na polja. Ne spoštuje niti osebe niti kraja, ki ga obišče. Zatorej si prizadevaj prav sedaj!

‘Tukaj’ in ‘sedaj’ sta videti kot izstopajoča nujnost te kitice. To nas spomni na Budovo ječanje glede iste tematike,

pri čemer gre za zelo podoben občutek nujnosti: “Vse je bedno, vse je bežno, bežno.”

Čeprav sem doslej nakazal lepoto pesniške podobe, s katero Šankarā simbolizira skrajno negotovost življenja,

ima analogija trepetajoče kapljice vode na konici lotosovega lista globlji vedantinski namig. To je neogibno, kajti

Šankarā je bil v trenutku učitelj advajte, ki mu ni bilo para na svetu.

Lotos raste v vodi, obstaja v vodi, vode ga negujejo in hranijo. Nazadnje tudi premine v vodi. Roža seveda ni

nič drugega kakor izraz vodá, ki je vzniknil v pojavnost zavoljo semena, ki je ležalo na dnu!

Brahman, ki je Neskončen in Edini, se sam izrazi kot lotos subtilnega telesa

zavoljo svoje lastne sankalpe.

Obstoječ v Neskončni Zavesti, božanski in vseprežemajoči, droben žarek Njega (ātman), ki deluje v in skozi to

opremo, je individualnost (džīva). Ātman, ki se izraža skozi lotos intelekta, je nestanoviten, prekomerno razvnet

posameznik (džīva), ki se, kadar zapusti in preseže razum, ponovno zlije z okoliškimi vodami Zavesti. Učenci

filozofije advajte lahko v tem slikovitem orisu zlahka prepoznajo polnejši namig od zgolj pesnikove

izpolnjenosti ob lepi obliki.

Vrnitev trepetajoče kapljice v jezerske vode je vrhunec, ki ga nakazuje mahā-vākja ‘Ti si Tisto.’

sarvam

Notranji instrumenti misli in občutkov, ki se v glavnem sestoje iz umsko-razumske opreme, se v vedanti imenujejo

‘subtilno telo’.

ज

न

ज

जज

न॥

५

॥

jāvadvittōpārdžana sakta-

stāvannidžaparivārō raktaḥ .

paśčādždžīvati džardžara dēhē

vārtāṃ kō ’api na pṛččhati gēhē /5/

त

– dokler,– bogastvo,

ज

न

– zaslužiti,

– ima sposobnost,– toliko časa,

नि

ज

–

न

(tisti) od tebe odvisni,– pričvrščene (na tebe),

त

– potem (kasneje),

ज

ी

– živeti (začeti živeti),

जज

– postarano,– telo,– beseda,– nihče,

– ne,– vredno govoriti (vprašati), – doma

5. Dokler je prisotna sposobnost zaslužka in prihranka, tako dolgo so vsi, ki so odvisni od tebe,

navezani nate. Kasneje, ko zaživiš v postaranem in slabotnem telesu, ni doma nikomur več

mar, da sploh spregovori besedo s teboj!

(Išči Govindo, išči Govindo…)

Podobno kakor žival je človek v bistvu sebičen. V splošnem ne bo dal brez upanja, da bo tudi prejel. ‘Nič za

nič’ se zdi, da je zakon, ki upravlja naravo. Ker je to univerzalni zakon, so običajno celo najtesnejši odnosi, vsi

dragi in bližnji, do tistih družinskih članov, ki zaslužijo in prihranijo, drugačni. To je bilo opaženo na vseh

ravneh odnosov – mož in žena, oče in sin, brat in sestra. Skratka, v vseh medčloveških odnosih je edino tisti, ki je

sposoben kaj zaslužiti in prihraniti, s primerno spoštljivostjo dragih okrog sebe upoštevan in občudovan, saj ti

upajo, da se bodo okoristili z deležem njegovih prihrankov!

Popularno mnenje je, da se z denarjem lahko vse kupi in da denar prinaša spoštovanje. In to zares drži. Toda

njegov pristavek, ki je v splošnem prezrt, je dokaj boleč. Kajti če je moč v denarju, potem bo do včeraj mogočen

posameznik, ko njegova sposobnost zaslužka po nesreči usahne, nujno postal nesrečen človek jutrišnjega dne!

Če denar lahko kupi srečo, lahko odsotnost tega povzroči samo žalost!

Sposobnost ‘zaslužka in prihranka’ (vittārdžanašaktih) je tukaj potrebno jemati v najširšem pogledu, kajti

‘bogastvo’ (vittam) pomensko zaobjema ‘vse stvari, ki lahko pridonesejo k človeški sreči’. Ta moč ‘zaslužka in

prihranka’ bi morala vsebovati vse moči, duhovne in svetne, vsepovsod, na vseh družbenih ravneh: zmogljivost

znanstvenika, politika, učitelja, govornika, izdelovalca, umetnika, itd. Ker je človeško življenje to, kar je, morajo

sposobnosti in zmogljivosti nujno poiti, bodisi da starost posrka vso fizično in intelektualno učinkovitost.

Zadržujoč to temeljno resnico v umu, Šankarā pravi, da je nekdo lahko priljubljen in popularen pri ljudeh, ki

ga obkrožajo, samo tako dolgo, dokler je sposoben kaj ‘zaslužiti in prihraniti’. Samo tedaj lahko drugi izkoristijo

‘bogatega’ oziroma ga oplenijo. Ko njegove zmogljivosti upešajo in zaživi v postaranem in slabotnem telesu, ga

vsi njegovi prijatelji in tisti predhodno od njega odvisni zapustijo, saj zanje ni več uporaben. To je žalostna pot

sveta.

Biti vnaprej posvaren pomeni biti vnaprej oborožen. S poznavanjem te naravne težnje vseh udobja-ljubečih

človeških src, naj inteligenten človek zasluži kolikor more, razda skladno s svojimi zmožnostmi in uživa v tem, kar

si zasluži od drugih – popularnosti, naklonjenosti, upoštevanju in celo spoštovanju. Vendar naj ne misli zmotno,

da je to sam cilj življenja. Naj zasluži notranji mir in samozadostnost in naj prihrani notranjo umirjenost popolnoma

neodvisno od trušča množice okrog njega, ki vedno poskuša zrediti njegovo nečimrnost in stalno pitati njegovo

samopomembnost!

Ta kitica iskalcu priskrbi pratipakša bhāvano zoper ničevost življenja. S takšno kontemplacijo obuzda um in

ga na vajetih vodi proč od teh napačnih vrednot in varljivega občutka varnosti, in ga obrne k predanosti

Najvišjemu. To je možno storiti le ‘tukaj’ in ‘sedaj’, ko je človek mlad in so njegove sposobnosti in mentalna

učinkovitost na vrhuncu.

Naj vsi mladi nedvomno iščejo uspeh v življenju. Naj si prizadevajo, se borijo in gredo še dlje v svojih

podvigih. Naj vsakdo zasluži, prihrani, podeli in s tem služi čim večim okrog sebe, svoji družbi in narodu.

Vendar naj se to obravnava zgolj kot hobi; glavna življenjska zaposlitev bi morala biti umetnost samoočiščenja,

rokodelstvo iskanja Popolnosti. Resnične dosežke je treba doseči v svoji osebni notranji kontemplaciji, tako da

še dosti prej, preden te svet zavrže, lahko zavržeš svet aktivnosti in se umakneš v bogatejši svet tihe

kontemplacije in intenzivnejše zaposlenosti s seboj.

न न

भ

॥६॥

jāvatpavanō nivasati dēhē

tāvatpṛččhati kuśalaṃ gēhē .

gatavati vājau dēhāpājē

bhārjā bibhjati tasminkājē /6/

त

– dokler,

न

– dih (življenje),

न

– prebiva,– v

(tvojem) telesu,– tako dolgo,– poizveduje,–

o (tvoji) blaginji,– doma,

– ko dih (življenje)

odide,

अ

– (ko) telo razpada,

भ

– (celo) tvoja soproga,

– prestraši,

न

– samega tega (v samem tem),– telo

6. Dokler dih (življenje) prebiva v telesu, tako dolgo doma poizvedujejo o tvoji blaginji. Brž ko dih

(življenje) odide in telo že razpada, se celo soproga prestraši taistega telesa.

(Išči Govindo, išči Govindo…)

Občutek oddvojenosti od slepe vnetosti za svet in od predmetov votlih užitkov je absolutna nujna, da se duha

prek kontemplacije obrne k Resnično Najvišjemu. V določenih besedilih je ta ideja nekoliko preveč poudarjena,

denimo v budizmu, kar je nedvomno nevarno, v kolikor življenju odvzame energičnost in v iskalcu otopi

navdušenje, da živi in si prizadeva.

Ob meditacijah o življenju študent ne bi smel pristati v neki temni luknji življenjskega pesimizma. Istočasno

ne bi smel biti slepo optimističen glede posvetnih dosežkov in krhke ničevosti življenja. Učitelji vedānte so zelo

previdni. Medtem ko poskušajo človeka odvaditi od prekomernega vdajanja totalno ekstrovertiranemu življenju,

vse odločno opomnijo, naj živijo v služenju ljudem in v sebi razvijejo zdravo introvertiranost.

Ršiji so nedvomno z idealno znanstveno nevezanostjo opažali življenje takšno, kakršno je, hkrati pa so ga z

neizprosno poštenostjo pretresljivo realistično portretirali, samo da bi pomagali učencu, da ga vsega polno

spozna. Višek tega je lahko le zdrav optimizem, in povsod, kjer so učenčeve stare vrednote raztreščene, jih

mojstri vedānte zelo previdno nadomestijo z naborom bolj zdravih in trajnejših vrednot pozitivnega življenja.

Zahodni kritiki, bodisi da niso spoznali namembnosti takšnih kitic, v splošnem hudo kritizirajo, ker sklepajo,

da filozofi z Vzhoda življenje orišejo preveč temačno in strašljivo, s čemer naj bi poskušali ljudem odvzeti vso

spodbudo za življenje in napredek.

Skratka, porabiti vse življenje za golo čaščenje telesa, za večji zaslužek, tako da bi se to jalovo čaščenje lahko

še bolj razvejalo, je ena od nemarnih razumskih traparij, ki ji človeštvo stalno podlega. Kajti, če je telo

oboževani oltar, ne bo mogel trajno ostati tam, bodisi da starost in obdobje propadanja niso daleč niti za

dandanes mlada telesa. Hraniti in rediti, oblačiti in zavarovati, z delom obremeniti in oznojiti, oskrbeti telo in se

zanj boriti – vse to je samo po sebi nujno. Vendar porabiti vse življenje edino za našteto, je kriminalna potrata

človeških danosti. Telo se bo namreč kmalu postaralo, oslabelo in bo naposled umrlo.

Živeti v telesu in za telo je kult rakšas – kult Viročane. Viročana, kralj hudičev, je celo potem, ko je dosegel

stopala Gospoda Znanja, iz njegovih napotkov lahko izluščil le tole: “Samo telo je Jaz, ātman, Večno. Njegovo

čaščenje je največja od vseh religij.” V tej kitici se odpira kontemplativna smer in premišljevanje v tej smeri bo

dokončalo navezanost na telo in raztreščilo vse jalove nečimrnosti v človeku.

Vsaj živalsko telo ima neko vrednost, ko je mrtvo; človeško telo, čim umre, je zgolj v nadlogo. Samo zato, da

se vzdržuje in zredi takšen skupek nagnusne umazanije, se služi, kopiči bogastvo, reže številna grla, prakticira

nizkotnost in bojuje okrutne vojne! “Celo najbližja in najdražja, tvoja lastna življenjska sopotnica,” poudarja

Šankarā, “se zgrozi in prestraši ljubega telesa njenega dragega moža, ko ga je življenje že zapustilo.”

Premišljevanje o tem pomembnem življenjskem dejstvu razvija zdravo omalovaževanje telesnih ničevosti in

dobičkonosno stanje nevezanosti nanje. Na telo je brez dvoma potrebno paziti, ker nam služi. Ohrani ga čistega in

lepega, nahrani, obleci in umij ga; tako kakor smo uslužni do vsega, kar je uporabno. Ustrezi telesu, vendar

zmeraj s trdnim in stanovitnim razumevanjem, da gre zgolj za instrument, s katerim lahko osvajamo bogatejša